Jedro

V postopku s pritožbo in posledično v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru plačilnega naloga in odločbe prekrškovnega organa, zoper katere je zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZP-1. 42. člen ZP-1 se nanaša na zastaranje pregona in je lahko upošteven le v postopku presoje zakonitosti izvršilnega naslova – plačilnega naloga. Z vidika zakonitosti sklepa o davčni izvršbi je v pogledu zastaranja relevanten 44. člen ZP-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Carinski urad Murska Sobota je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska stroškov postopka in glob na podlagi odločbe in plačilnega naloga Mestnega redarstva MOL, navedenih v izreku, v skupnem znesku 497,29 EUR in stroškov davčne izvršbe, v skupnem znesku 115,00 EUR, z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti tožnika.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-23-273/2014-2 z dne 30. 6. 2014 v izreku izpodbijanega sklepa skladno s podatki upravnih spisov deloma spremenilo podatke o številki, datumu in izvršljivosti izvršilnih naslovov, v ostalem pa sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi uradoma ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožniku pojasni, da njegovo slabo materialno stanje ni ovira za vodenje postopka davčne izvršbe, mora pa organ, pristojen za izvedbo rubeža, upoštevati omejitve, ki jih določa 177. člen ZDavP-2. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) in izrek ničnosti sklepov, ki so navedeni v izreku. Odločitev glede na socialni položaj tožnika ni utemeljena. Plačilni nalog z dne 4. 5. 2010 je absolutno zastaral, saj je od prekrška preteklo več kot 4 leta. Vztraja, da mu odločba št. 80183460 z dne 29. 8. 2013 ni bila vročena, ta odločba pa je v izpodbijani odločbi navedena dvakrat, kar ob istem datumu izvršljivosti po mnenju tožnika ni mogoče. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je plačilni nalog z dne 4. 5. 2010 postal pravnomočen 13. 2. 2013, z navedenim dnem pa je skladno s 44. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) začel teči rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije. Postopek izvršbe je bil z izpodbijanim sklepom začet 26. 2. 2014 in torej znotraj predpisanega roka. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je po delni spremembi podatkov v zvezi z izvršilnimi naslovi v pritožbenem postopku izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi ter razlogi, s katerimi davčni organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore. Zato se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

7. Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti (v pritožbenem postopku delno spremenjenega) sklepa o davčni izvršbi. V postopku s pritožbo in posledično v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru plačilnega naloga in odločbe prekrškovnega organa, zoper katere je zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZP-1. Relevantni za presojo so zato zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo. 42. člen ZP-1, s katerim tožnik utemeljuje ugovor zastaranja, se nanaša na zastaranje pregona in je lahko upošteven le v postopku presoje zakonitosti izvršilnega naslova – plačilnega naloga. Z vidika zakonitosti sklepa o davčni izvršbi je v pogledu zastaranja relevanten 44. člen ZP-1. Po prvem odstavku tega člena se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Glede na datum pravnomočnosti izvršilnega naslova (13. 2. 2013), ki ga skladno s podatki upravnih spisov navaja tožena stranka, je ugovor zastaranja neutemeljen, saj do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel dveletni relativni zastaralni rok iz prvega odstavka 44. člena ZP-1. Neutemeljen je tudi ugovor dvakratne navedbe istega izvršilnega naslova, saj se na njegovi podlagi (v zvezi z odločbi priloženim pozivom za plačilo sodne takse) izterjujejo stroški postopka in nato izrečena globa, vsakič v znesku 40,00 EUR.

8. Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

9. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker pravno relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama ni sporno.