Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza, ne da bi toženo stranko pozvalo, da predloži overjen prevod listin, sestavljenih v češkem jeziku, na kar pravilno opozarja pritožnica, vendar po oceni pritožbenega sodišča navedena kršitev ni prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni vplivala na pravilnost odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v delu, ki ga tožena stranka izpodbija, ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke po računu št. 37/11 z dne 24. 8. 2011 v višini 11.148,00 EUR in da nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 11.148,00 EUR po računu št. 11-300-000022 z dne 3. 11. 2011 ne obstoji (I. in II. točka izreka). Posledično je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201030/2011 z dne 20. 12. 2011 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za 11.148,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2011 do plačila ter v celoti v tretjem odstavku izreka (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.865,40 EUR z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe).

Tožena stranka je s pritožbo uveljavljala bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v I., II., III. in V. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2012 ugotovilo, da ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki postavke po računu 72/11 z dne 24. 8. 2011, ki je sledil predračunu, dobavila. Pripravljalno vlogo je vročalo v odgovor toženi stranki, v kateri ji je tudi določilo rok za odgovor in jo opozorilo na posledice, če na vlogo ne odgovori. Pooblaščenec tožene stranke je vlogo prejel 7. 5. 2012 in nanjo ni odgovoril v postavljenem roku. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da izpolnitev pogodbenih obveznosti ni sporna. V skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se šteje dejstvo izpolnitve v skladu s predračunom za priznano in s tem nesporno. Ker ni treba dokazovati nespornih dejstev (prvi odstavek 214. člena ZPP), je razumljivo, da glede vprašanja izpolnitve pogodbe sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati prič J. N. in M. T., ki naj bi potrdila, da tožeča stranka rabljenih rulet ni obnovila. Zato pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem prič ni ustrezno obrazložilo in da ji je s tem odvzeta pravica obravnavanja. V tem delu se ji je sama odrekla s tem, ko se na poziv sodišča, da odgovori na vlogo tožeče stranke, pravočasno ni odzvala.

Tožena stranka se ne strinja s pravno kvalifikacijo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (619. člen OZ). Pri tem pa ne trdi, da je imel način poslovanja med pogodbenima strankama elemente družbene pogodbe po 990. členu OZ, ali pa elemente kakšne druge pogodbe. Bistvo njenih trditev se nanaša na dogovor o kompenzaciji medsebojnih obveznosti, torej na način izpolnitve pogodbenih obveznosti. Ni pa podala trditev, da je terjatev tožeče stranke po spornem računu prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče (pobot kot način prenehanja obveznosti – glej 311. člen OZ), pač pa je svojo terjatev uveljavljala s procesnim pobotnim ugovorom (3. odstavek 324. člena ZPP), ki ga je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo in o njem odločilo. Materialno pravno je zato pravilno odločilo o terjatvi tožeče stranke do tožene stranke tako, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe.

K II. točki izreka Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 11.148,00 EUR po računu št. 11-300-000022 z dne 3. 11. 2011. V dokaznem postopku ni upoštevalo dveh računov, ki se nahajata v prilogah B11 in B12, ker sta v tujem jeziku, ni pa jima priložen prevod v slovenski jezik. Če listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, ni priložen tudi overjen prevod (drugi odstavek 226. člena ZPP), sodišče zahteva od vložnika, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine (prvi do tretji odstavek 108. člena ZPP). Če vložnik v roku overjenega prevoda ne vloži, sodišče opusti izvedbo tega dokaza. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza, ne da bi toženo stranko pozvalo, da predloži overjen prevod listin, sestavljenih v češkem jeziku, na kar pravilno opozarja pritožnica, vendar po oceni pritožbenega sodišča navedena kršitev ni prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni vplivala na pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve povzelo trditve tožene stranke, s katerimi je utemeljevala terjatve, ki jih uveljavlja v pobot in iz katerih izhaja, da je zato, ker je jeseni 2011 tožeča stranka dokončno prekinila sodelovanje s toženo stranko, tožena stranka tožeči stranki izstavila račun št. 11-300-000022 z dne 3. 11. 2011 v znesku 15.6000,00 EUR, s katerim ji je zaračunala dva kompleta elektronike za ruleto S., ki sta bila po naročilu tožeče stranke vgrajena v dve ruleti, ki ju je nato tožeča stranka v letu 2004 prodala na Č. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je imelo sodišče prve stopnje podlago, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke po računu 11-3000-000022 z dne 3. 11. 2011 v višini 11.148,00 EUR, v ugotovljenih dejstvih, da je D. K. kupcu na Č. dobavil 8 rulet, čeprav jih je kupec plačal 10; da se je tožeča stranka dogovorila s tem kupcem, da mu bo sama dobavila 2 manjkajoči ruleti, elektronske komponente za katere je prispevala tožena stranka, ki v pobot vtoževani terjatvi uveljavlja prav te zaračunane storitve.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2013 ugovarjala, da nikoli ni naročila toženi stranki vgradnje elektronike ali elektronskih komponent v katerokoli ruleto tožeče stranke pač pa da je od nje večkrat kupovala elektronske komponente, ki ji jih je tudi plačala. Zanikala pa je, da bi sama sploh prodajala rulete kupcu na Č. Poleg tega je opozorila na nesklepčnost zahtevka, ker tožena stranka ni navedla, na katero naročilo naj bi se vgradnja nanašala, s strani koga je bilo dano naročilo in kdaj je bila storitev opravljena. Povedala je še, da je navedeni račun iz leta 2011 zavrnila, ker je očitno sestavljen z namenom dokazovanja neresničnih dejstev. Na te trditve je tožena stranka začela navajati dejstva v zvezi s poslom prodaje rulet v letih 2005/06 , ki ga je organiziral D. K. (11. točka pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2013). Iz teh trditev pa izhaja, da gre za drugačna dejstva, predvsem glede vprašanja, ali gre za obveznost iz leta 2004, ki jo je tožena stranka obračunala s spornim računom. V vlogi z dne 19. 9. 2013 je še trdila, da ji je elektronske komponente za rulete, ki jih je za kupca na Č. organiziral v letih 2005/06 D. K., naročil B. J. in da jih je tožena stranka tudi dobavila, pozneje pa spet, da gre za rulete, ki jih je tožeča stranka dobavila kupcema na Č. in zaračunala z računoma 48/04 in 49/04 (oba iz leta 2004). Iz vseh trditev skupaj, ki jih je podala tožena stranka v zvezi z dejansko podlago za izstavitev spornega računa, je mogoče le zaključiti, da so nekonsistentne in na njihovi podlagi zato ni bilo mogoče ugoditi njenemu zahtevku, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje v razlogih za zavrnitev pobotnega ugovora. Prav pa ima tudi tožeča stranka, ki je trdila, da mora vedeti, kdaj naj bi njena obveznost nastala, že zato, da lahko uveljavi svojo pravico do ugovora zastaranja. Zastaranje je tudi uveljavljala, vendar ga sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo, saj ni razpolagalo s podatkom, kdaj je tožena stranka pridobila pravico terjati izpolnitev od tožeče stranke (primerjaj s prvim odstavkom 336. člena OZ). Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S tem pa se izkaže tudi, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nobenih bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z neizvedbo dokaza z listinama B11 in B12. Posledično pravilni odločitvi o pobotnem ugovoru je pravilna tudi odločitev v III. in V. točki izreka sodbe. Glede na vse prej navedeno je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).