Jedro

Dražba nima učinka, sklep o domiku nepremičnine pa je potrebno razveljaviti, če je za prodajo nepremičnine po zakonu potrebna odobritev (na primer za kmetijsko zemljišče odobritev upravne enote), sodišče pa take odobritve pred prodajo nepremičnine ni pridobilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v tretjem odstavku izreka glede domika nepremičnin vl.št. X in Y k.o. S, obakrat do ene polovice, razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dolžnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ponovna predloga dolžnice za omejitev predmeta in odlog izvršbe (prvi in drugi odstavek izreka). Po tretjem in četrtem odstavku izreka sklepa se nepremičnina vl.št. X ter Y k.o. S domakne kupcu N d.o.o., nepremičnina vl.št. Z iste k.o. pa kupcu S.B. Navedeni sklep je po mnenju dolžnice nepravilen in nezakonit. Zoper sklep je vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje na drugi javni dražbi ni obravnavalo njenega predloga za omejitev in odlog izvršbe. V kolikor bi dopustilo in izvedlo dokaze, ki jih je predlagala, bi sodišče zagotovo prišlo do drugačne ugotovitve in pravne presoje obeh predlogov. Napačno je pravno naziranje sodišča, da bi bilo potrebno njen predlog za omejitev predmeta izvršbe na podlagi prvega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ) zavreči. Sodišče je po mnenju pritožnice prezrlo določilo četrtega odstavka 34. člena ZIZ, ki določa, da sodišče lahko na predlog dolžnika za izvršbo določi drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Meni, da bi sodišče izvršbo lahko omejilo le na nepremičnine, tako kot je že predlagala. Tudi glede njenega predloga za odlog izvršbe sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da dolžnica zanj ni izkazala upravičenega razloga, saj je njeno socialno in bivanjsko stanje, kot je že obrazložila, slabo. Za razjasnitev posameznih vprašanj in zaradi smotrnosti postopka bi moralo sodišče razpisati narok in dopustiti dokaze v tej smeri. Dolžnica navaja, da ni bila pozvana, da se izjasni glede seznama zaostalih obveznosti, ki ga je predložila upnica - ta seznam je prejela skupaj z izpodbijanim sklepom. Nadalje sodišče ni ugotavljalo, ali je obračun obresti, kot ga je predložila upnica, pravilen. Iz dolgovnega seznama osnova za revalorizacijo ni razvidna oziroma izračuna obresti, ki je naveden v seznamu, ni moč preizkusiti. Glede stroškov sodnega cenilca sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da so ti vključeni v izvršilne stroške. Dolžnica je za prvo in drugo dražbo sodišču sama podala cenitev sodnega izvedenca in hkrati tudi poravnala stroške cenitve. Na koncu pritožnica še opozarja, da sodišče ni utemeljilo odobritve glede domika nepremičnine, vpisane pri vl.št. Y k.o. S, saj prav tako kot nepremičnine, vpisane pri vl.št. Z iste k.o. predstavlja kmetijsko zemljišče. Tako se pojavlja dvom o veljavnosti dražbe oziroma veljavnosti sklepa o domiku predmetne nepremičnine. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je delno utemeljena. Da bi sodišče predlogu za odlog izvršbe lahko ugodilo, morata biti hkrati izpolnjena dva pogoja: dolžnik mora izkazati za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, izpolnjen pa mora biti tudi eden izmed pogojev, naštetih v 1. do 8. točki prvega odstavka 71. člena ali pogoj iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. V danem primeru dolžnica zatrjuje, da so za odlog izvršbe podani posebno upravičeni razlogi (drugi odstavek 71. člena ZIZ), pritožbeno sodišče pa opozarja, da se v tem primeru izvršba lahko odloži največ za tri mesece. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je bilo dolžničinemu predlogu za odlog izvršbe že enkrat (za dobo treh mesecev) ugodeno in je torej odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njenega ponovnega predloga za odlog že samo zaradi tega pravilen. Določba 169. člena ZIZ je v primerjavi z določbo četrtega odstavka 34. člena ZIZ specialnejša. V okviru izvršbe na nepremičnine velja, da lahko dolžnik predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini, le v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Splošna določba četrtega odstavka 34. člena, ki take časovne omejitve vložitve predloga za omejitev predmeta izvršbe ne pozna, se uporablja samo takrat, ko s specialnejšimi določbami ni določeno kaj drugega. Iz tega razloga je odpadlo tudi odločanje pritožbenega sodišča o tem, kaj vse je ali ni vključeno v izvršilne stroške. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžničinih predlogov za odlog izvršbe in omejitev predmeta izvršbe, zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ v tem delu potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev pritožbenega sodišča ne spremeni niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje o obeh predlogih odločalo šele po opravi druge javne dražbe, saj je utemeljeno menilo, da sta predloga neutemeljena in da zaradi tega za opravo že razpisane javne dražbe ni ovir. Izpodbijani sklep je bilo potrebno razveljaviti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o domiku nepremičnin, vpisanih pri vl.št. X in Y k.o. S, enemu izmed kupcev na drugi javni dražbi, to je družbi N d.o.o. V okviru pritožbenih navedb pritožnica namreč pravilno opozarja, da opravljena (druga) javna dražba in z njo sklep o domiku ne morejo imeti učinka, saj sodišče za prodajo navedenih nepremičnin ni pridobilo potrebne odobritve po zakonu, ki je kot pogoj za uspešno javno dražbo predpisana v določbi petega odstavka 189. člena ZIZ. Gre za odobritev, ki jo za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču (kar je travnik, vpisan pri vl.št. Y k.o. S) predvideva 19. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 59/96) in ki jo je sodišče prve stopnje pravzaprav že pridobilo za nepremičnine, vpisane pri vl.št. Z k.o. S, torej nepremičnine, ki so bile domaknjene kupcu S.B. Dokler sodišče tudi za nepremičnino, vpisano pri vl.št. Y k.o. S, ne pridobi odobritve upravne enote, javna dražba oziroma prodaja te nepremičnine ne more imeti učinka. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani sklep glede domika nepremičnin kupcu N d.o.o. razveljavilo ter zadevo v tem delu v skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je pritožnica uspela le s sorazmerno majhnim delom vložene pritožbe, je pritožbeno sodišče hkrati sklenilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče v odgovor vsem pritožbenim navedbam dodaja, da iz povratnic v spisu ne izhaja, da bi dolžnica dolgovni seznam, na podlagi katerega je bil v tej zadevi zoper dolžnico vložen izvršilni predlog, sploh prejela. Verjeti je, da ga je prejela sedaj skupaj z izpodbijanim sklepom. Tako navaja sama dolžnica v pritožbi in pritožbeno sodišče temu sledi. Ne drži pa, da bi bilo zaradi tega potrebno razveljaviti katerokoli do sedaj v tej izvršilni zadevi opravljeno izvršilno dejanje. Dolžnica zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala, sklep o izvršbi je postal pravnomočen že sredi leta 1996, dolžnica pa je seznam obveznosti kasneje dejansko tudi prejela. Kršitev procesnih določb, ki je nastala z nepravilno vročitvijo seznama, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ni vplivala.