Jedro

Določba 394. člena ZOR je le omejeno kogentna, torej le toliko, kolikor jo omejuje drugi zakon, sicer pa je dispozitivne narave, kakor pretežna večina drugih določb obligacijskega prava. Omejitve določajo predvsem monetarni in finančni predpisi.

Sklep pravne prednice tožene stranke-zavarovalnice z dne 26.6.1989 ne krši načela načela denarnega nominalizma. Sodna praksa je upoštevala dogovore pogodbenikov o različnih klavzulah, sklenjenih v tem obdobju z namenom ohranitve realne vrednosti denarne obveznosti, če taki dogovori niso bili v nasprotju s prisilnimi predpisi v času sojenja (pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 1992). Zato ni nobene ovire, da se ne bi upošteval sklep z dne 26.6.1989, ki je bil več kot samo dogovor pri sklepanju posamezne pogodbe, saj je utemeljeval takratno splošno poslovno politiko zavarovalnice v vseh pogodbah o zavarovanju splošne odgovornosti.

Če je pri poravnalni ponudbi tožene stranke-zavarovalnice res šlo za izraz splošne poslovne prakse tožene stranke-zavarovalnice, potem je bila tožena stranka-zavarovalnica takrat dolžna enako obravnavati vse oškodovance. Tožnik je torej upravičen zahtevati enako obravnavanje, saj ne more biti na slabšem od oškodovancev, ki jim je tožena stranka v tistem obdobju izplačala odškodnino z upoštevanjem valorizacije zavarovalne vsote.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno pretežno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku 6,375.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1998 dalje in mu povrne sorazmeren del pravdnih stroškov. Prisojeni znesek temelji na valorizaciji zavarovalne vsote iz pogodbe o zavarovanju odgovornosti Ž. R., pri kateri se je tožnik v delovni nesreči 8.2.1991 hudo telesno poškodoval. Presežni primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo in tudi celotni podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 540.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1992 dalje. Ta znesek predstavlja nominalni znesek dogovorjene zavarovalne vsote.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Tožnikovo pritožbo je zavrnilo. V razlogih je poudarilo, da bi valorizacijo dogovorjene zavarovalne vsote utemeljeval le ustrezen izrečen dogovor skleniteljev pogodbe o prostovoljnem zavarovanju odgovornosti, takega dogovora pa izkazano ni bilo. Nasprotnega zaključka ni mogoče povzeti iz kakršnihkoli ravnanj tožene stranke, kar velja tudi za ponujeno višjo odškodnino in za sklep o valorizaciji zavarovalnega kritja, ki ga je 26.6.1989 sprejela pravna prednica tožene stranke. Drugačna odločitev bi kršila načelo denarnega nominalizma iz 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR). Zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s tožnikovimi pritožbenimi trditvami.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik meni, da 394. člen ZOR ni uporabljiv za obravnavani primer, ker ta člen ne velja za zavarovalna razmerja, saj so ta specifična. Premija se plača ob sklenitvi pogodbe, do škodnega dogodka pride mnogo kasneje, še kasneje pa do plačila odškodnine ali zavarovalnine. Zaradi nesmiselnih rešitev, ki so bile v nasprotju z 12. in 15. členom ZOR, je že v prejšnji državi na skupni seji oktobra 1988 v Beogradu prišlo do načelnega pravnega mnenja o valorizaciji zavarovalnih vsot. Veljalo je za obvezno avtomobilsko odgovornostno zavarovanje, to pa je povsem podobno ali celo istovetno zavarovanju civilne odgovornosti. Zato je bivša Zavarovalna skupnost Triglav sprejela sklep delegatov, da se to načelno pravno mnenje upošteva tudi pri tej vrsti zavarovanja. O tem je obvestila vse svoje območne skupnosti. Navedeni sklep je tisti splošni pogoj, s katerim je bila uvedena valorizacija zavarovalne vsote tudi za zavarovanje civilne odgovornosti in zato tega niti niso vpisovali v posamezne police. Takrat je bila tožena stranka območna skupnost v okviru Zavarovalne skupnosti Triglav, bila je njen sestavni del in je ta sklep veljal tudi zanjo. Dne 26.12.1990 se je izločila iz Zavarovalne skupnosti Triglav in se konstituirala kot Zavarovalnica ..., vendar z istim portfeljem. Prevzela je vse zavarovalne police, ki jih je sklenila še kot območna skupnost v okviru Zavarovalne skupnosti Triglav, prevzela jih je z enako vsebino in enakimi obveznostmi do zavarovancev in oškodovancev ter tudi z istim splošnim pogojem. Zato je bila dolžna tudi pri zavarovalnih policah, sklenjenih po 26.12.1990, valorizirati zavarovalne vsote, dokler ne bi spremenila sklepa prejšnjega zbora delegatov o valorizaciji zavarovalne vsote. Da je to storila, pa v tem postopku niti ni zatrjevala. Zato je dolžna valorizirati zavarovalno vsoto iz zavarovalne police, ki je podlaga za odločanje v tem sporu, pa čeprav v njej ni dogovora o valorizaciji. Tožnik se ponovno sklicuje na poravnalno ponudbo tožene stranke za plačilo 1,350.000,00 SIT odškodnine, kar kaže, da je tožena stranka izvajala omenjeni sklep. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija vidi v tem, da naj sodba sodišča druge stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je tožnik uveljavljal tudi v pritožbi, da namreč za toženo stranko, ki se je izločila iz Zavarovalne skupnosti Triglav, vendar z istim portfeljem, velja sklep zbora delegatov z dne 26.6.1989. V nadaljevanju tožnik povzema svoje pritožbene razloge, s katerimi izpodbija uporabljeni indeks rasti cen na drobno in višino odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik v skladu s 394. členom ZOR plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi denarna obveznost, razen če zakon določa kaj drugega. Načelo denarnega nominalizma iz pravkar povzete zakonske določbe nima absolutne veljave, saj je že v njej sami odkazano na možnost drugačne ureditve v tem ali v drugem zakonu. Ali povedano drugače: ta določba je le omejeno kogentna, torej le toliko, kolikor jo omejuje drugi zakon, sicer pa je dispozitivne narave, kakor pretežna večina drugih določb obligacijskega prava. Omejitve določajo predvsem monetarni in finančni predpisi. Drugače je to vprašanje že v samem ZOR urejeno s pravili o ugotavljanju višine škode po razmerah na dan sojenja, s pravili o zahtevkih iz naslova neopravičene pridobitve, s pravili o vrnitvenih zahtevkih zaradi ničnosti ali razveljavitve pogodbe itd.. Tudi na nekaterih drugih področjih posamezni zakoni določajo valorizacijo denarnih obveznosti, na primer valorizacijo preživnin, usklajevanje pokojnin in drugih prejemkov iz socialnega zavarovanja. Spremenjena devizna zakonodaja je upoštevala dejansko prakso v pravnem prometu med subjekti obligacijskega prava ter dovolila uporabo deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostno osnovo v pogodbah med domačimi osebami, torej je dovolila uporabo valutne klavzule zaradi ohranitve realne vrednosti denarnih obveznosti. Sodna praksa je očitno neprimerne in včasih celo krute rešitve pri absolutnem razumevanju načela denarnega nominalizma reševala z razumno razlago v mejah zakonskih okvirov in je na primer pojem takoimenovane čiste denarne obveznosti, na katero se nanaša načelo denarnega nominalizma, razlagalo ozko, pojem takoimenovane nečiste denarne obveznosti pa široko. Poleg valutne klavzule je dopuščala tudi druge klavzule, ki so jih stranke dogovorile zaradi ohranitve realne vrednosti denarne obveznosti (indeksi rasti cen na drobno).

Na področju zavarovalnega prava je prav tako prišlo do sprememb v razumevanju načela denarnega nominalizma. Družbene razmere z naraščajočo inflacijo so narekovale najprej upoštevanje različnih zavarovalnih vsot glede na čas sklenitve pogodbe, čas škodnega dogodka in čas sojenja, nato pa tudi direktno valorizacijo zavarovalnih vsot zaradi ugotovitve pravilnega obsega zavarovalnega limita, vendar vse to na področju obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Taka ustaljena sodna praksa se je kasneje odrazila v novem Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (Ul. RS št. 70/94), ki je določil pogoje in načine valorizacije zavarovalne vsote v primerih obveznih zavarovanj potnikov v javnem prometu, avtomobilske odgovornosti in odgovornosti lastnika zračnega plovila.

Navedena sodna praksa pa se je, kot kaže, že prej odrazila tudi na drugih področjih zavarovanja. Argumente za stališče o potrebni valorizaciji zavarovalnih vsot je sprejela sama poslovna praksa zavarovalnic. Tako je bil, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na zboru delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj ter takratne Zavarovalne skupnosti Triglav n.sol.o Ljubljana že dne 26.6.1989 sprejet sklep o valorizaciji kritnih obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb, po katerem "se obseg zavarovalnega kritja iz zavarovanja (tudi) splošne odgovornosti ugotavlja po načelnem stališču sodišč, ki velja za zavarovalne zahtevke iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti in z enakimi sprejetimi praktičnimi rešitvami". Odločeno je tudi bilo, da se ta sklep prične izvajati takoj. Zavarovalna skupnost Triglav je o tem sklepu obvestila vse svoje območne skupnosti z dopisom z dne 26.7.1989, ki vsebuje še navodilo za določanje zavarovalnega kritja pri zavarovanju splošne odgovornosti. Med območnimi skupnostmi takratne Zavarovalne skupnosti Triglav je bila tudi Območna skupnost ..., ki se je 26.12.1990 preoblikovala in ustanovila kot Zavarovalnica..., to pa je v tej pravdni zadevi tožena stranka.

Prav na pravkar povzete dejanske okoliščine se je že v postopku na prvi stopnji skliceval tožnik, ko je utemeljeval svoj primarni tožbeni zahtevek, ki upošteva valorizacijo zavarovalne vsote, dogovorjene v zavarovalni polici št... za obdobje, v katerem je prišlo do delovne nesreče. Sodišče prve stopnje je o teh okoliščinah izvajalo dokaze (poizvedbe pri Zavarovalnici Triglav) in na podlagi dokazne ocene ugotovilo, da je bil sklep z dne 26.6.1989 obvezen za vse takratne območne skupnosti, torej tudi za pravno prednico tožene stranke. Glede same tožene stranke je dokazno ugotovilo, da navedenega sklepa ni spreminjala in da je v praksi tudi po 1.1.1991 dejansko valorizirala zavarovalne vsote iz sklenjenih pogodb o zavarovanju civilne odgovornosti, čeprav tega ni vnesla v posamezne police. Tako prakso je izvajala vsaj še dve leti po preoblikovanju v delniško družbo. Opustila jo je šele potem, ko je ocenila, da se je spremenila sodna praksa. Sodišče prve stopnje je v potrditev ugotovitve o taki poslovni praksi tožene stranke poleg povzetka izpovedi priče, ki je zaposlena pri toženi stranki, poudarilo tudi okoliščino, da je tožena stranka v začetku ravnala v skladu s tedanjo svojo prakso tudi v tožnikovem primeru, ko je s poravnalo ponudbo z dne 18.12.1992 ponudila plačilo 1,350.000,00 SIT in ne nominalne zavarovalne vsote 540.000,00 SIT. Poudarilo je še, da je do škodnega dogodka prišlo dober mesec po preoblikovanju tožene stranke in da se je tožena stranka premislila šele kasneje zaradi domnevne spremembe sodne prakse.

Revizijsko sodišče v zvezi z opozorilom sodišča druge stopnje na 394. člen ZOR najprej ugotavlja, da iz prej prikazanega razvoja omejujočega razumevanja načela denarnega nominalizma izhaja, da sklep pravne prednice tožene stranke z dne 26.6.1989 ne krši tega načela. Sodna praksa je upoštevala dogovore pogodbenikov o različnih klavzulah, sklenjenih v tem obdobju z namenom ohranitve realne vrednosti denarne obveznosti, če taki dogovori niso bili v nasprotju s prisilnimi predpisi v času sojenja (pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 1992). Zato ni nobene ovire, da se ne bi upošteval sklep z dne 26.6.1989, ki je bil več kot samo dogovor pri sklepanju posamezne pogodbe, saj je utemeljeval takratno splošno poslovno politiko zavarovalnice v vseh pogodbah o zavarovanju splošne odgovornosti. Ta sklep je izvajala tako pravna prednica tožene stranke, kot vsaj določeno časovno obdobje tudi sama tožena stranka.

Domnevno spremenjena sodna praksa, ki sta jo v svojih odločbah v tej pravdni zadevi omenjali najprej sodišče druge stopnje v prvem razveljavitvenem sklepu, nato pa tudi sodišče prve stopnje v sedanji tretji sodbi, se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.7.1994 pod opr. št. II Ips 694/93. Ta sodba naj bi bila tudi podlaga spremenjenemu stališču tožene stranke glede valorizacije zavarovalne vsote v primerih prostovoljnega zavarovanja splošne odgovornosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila dejanska podlaga za odločanje v pravkar navedeni revizijski zadevi drugačna kot v sedaj obravnavani zadevi, saj se v njej niso zatrjevale in zato tudi ne ugotavljale okoliščine v zvezi s sklepom z dne 26.6.1989 in na tem sklepu temelječo poslovno politiko tožene stranke. Zato je sedaj obravnavani primer drugačen.

Po presoji revizijskega sodišča sta glede na tožnikove trditve v postopku na prvi, pritožbeni in revizijski stopnji o poslovni praksi tožene stranke v zvezi z valorizacijo zavarovalne vsote tudi pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju splošne odgovornosti ter glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o teh trditvah, okoliščini o sklepu z dne 26.6.1989 in poravnalni ponudbi tožene stranke z dne 18.12.1992 pravno pomembni. Sodišče druge stopnje je izrečno navedlo, da ti okoliščini ne moreta vplivati na drugačno odločitev, ker da je edino pravno odločilno le, ali je obstajal izrečen dogovor skleniteljev konkretne zavarovalne pogodbe o valorizaciji zavarovalne vsote. Zakaj je tako stališče materialnopravno zmotno, je bilo že obrazloženo. Revizijsko sodišče k tem razlogom še dodaja naslednje. Pomembno je, ali je poravnalna ponudba tožene stranke z dne 18.12.1992 za plačilo 1,350.000,00 SIT kljub nominalni zavarovalni vsoti 540.000,00 SIT odraz takratne splošne poslovne prakse tožene stranke. Taka praksa je iz že navedenih razlogov lahko bila v mejah proste dispozicije strank pri sklepanju in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Če je pri poravnalni ponudbi res šlo za izraz splošne poslovne prakse tožene stranke, potem je bila tožena stranka takrat dolžna enako obravnavati vse oškodovance. Tožnik je torej upravičen zahtevati enako obravnavanje, saj ne more biti na slabšem od oškodovancev, ki jim je tožena stranka v tistem obdobju izplačala odškodnino z upoštevanjem valorizacije zavarovalne vsote. Samo kasnejša sprememba poslovne politike tožene stranke ne more poslabšati tožnikovega položaja v primerjavi s položajem drugih takratnih oškodovancev, pa čeprav naj bi ta sprememba temeljila na zatrjevani spremembi sodne prakse oziroma točneje na revizijski odločbi, ki pa je imela prav glede vprašanja valorizacije zavarovalne vsote pri prostovoljnem zavarovanju splošne odgovornosti drugačno trditveno in dejansko podlago.

Zmotna je tožnikova revizijska opredelitev, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker v sodbi nima razlogov o odločilnem, pritožbeno uveljavljanem dejstvu, da sklep zbora delegatov prejšnje Zavarovalne skupnosti Triglav z dne 26.6.1989 veže tudi toženo stranko. Sodišče druge stopnje je ta sklep izrečno navedlo v razlogih v četrtem odstavku na četrti strani sodbe, ocenilo pa ga je za pravno nepomembnega, ker da naj bi drugačno odločitev v tej pravdni zadevi lahko utemeljeval le izrečen dogovor skleniteljev zavarovalne pogodbe o valorizaciji zavarovalne vsote. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o tem dejstvu, so pa ti razlogi res pravno zmotni. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Sodišče druge stopnje zaradi materialnopravno zmotne presoje ni obravnavalo pomena sklepa zbora delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj pri Zavarovalni skupnosti Triglav z dne 26.6.1989 in v povezavi s tem sklepom pomena poravnalne ponudbe z dne 18.12.1992, ki je glede na ponujeno višino odškodnine utegnila upoštevati valorizirano zavarovalno vsoto in s tem tudi upoštevati takratno poslovno prakso tožene stranke. Zaradi takega stališča se tudi ni ukvarjalo s tožnikovimi pritožbenimi trditvami. Zato je revizijsko sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP (1977) tožnikovi reviziji ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP (1977).