Jedro

Upnik je predlog za izdajo predhodne odredbe utemeljeval na domnevi iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ. Predpostavka za uporabo te določbe je, da dolžnik v ugovoru pavšalno zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Pri tem ne gre za situacije, ko dolžnik obstoj obligacijskega razmerja sicer priznava, zanika pa da bi imel do upnika iz tega razmerja kakšno obveznost. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklepal, da se računi nanašajo na dobavo materiala, ki ni ustrezal kvaliteti, kar pomeni, da je dolžnik obligacijsko razmerje z upnikom priznaval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2013-51 z dne 7.5.2013 na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog upnika za izdajo predhodne odredbe, ker ni podana domneva iz prve alineje prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper sklep se upnik pritožuje. Opozarja, da dolžnik svojih trditev ni z ničemer izkazal, nesporno pa kategorično zanika obveznost po računih, ki so bili podlaga predlogu za izvršbo. Ker dolžnik obstoj dolga zanika, je domneva iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ podana. V nadaljevanju pritožba še opisuje, kakšen je po njenem mnenju namen predhodnih odredb. Če so te izdane, je tudi dolžnik zainteresiran za čim hitrejši zaključek postopka, terjani znesek pa za upnika ni zanemarljiv.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je predlog za izdajo predhodne odredbe utemeljeval le na domnevi iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ. Predpostavka za uporabo te določbe je, da dolžnik v ugovoru pavšalno zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Pri tem ne gre za situacije, ko dolžnik obstoj obligacijskega razmerja sicer priznava, zanika pa da bi imel do upnika iz tega razmerja kakšno obveznost. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklepal, da se računi nanašajo na dobavo materiala, ki ni ustrezal kvaliteti, kar pomeni, da je dolžnik obligacijsko razmerje z upnikom priznaval. Dejanski stan iz prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ zato ni izpolnjen in ker upnik drugih trditev glede nevarnosti ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo upnikov predlog. Utemeljenost ugovora zoper sklep o izvršbi pa ni predmet odločanja o obstoju nevarnosti kot predpostavke za izdajo predhodne odredbe. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).