Jedro

Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, bi po presoji vrhovnega sodišča revident moral natančno navesti vrednost izpodbijanega dela in to vrednost tudi obrazložiti oziroma izkazati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 12.3.2008 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost spora znaša 35.349.861,67 SIT.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep Davčnega urada Celje z dne 6.2.2003. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ določil, da se zoper tožnika opravi izvršba z rubežem, cenitvijo in predajo premičnega premoženja v višini 35.352.861,67 SIT.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revizije ni mogoče dovoliti.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. Tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije pa je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela presega 20.000 eurov. Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, bi po presoji vrhovnega sodišča revident moral natančno navesti vrednost izpodbijanega dela in to vrednost tudi obrazložiti oziroma izkazati.

Tožnik kot sporno vrednost navaja znesek 35.349.861,67 SIT, vendar ne sporne vrednosti ne navedenega zneska konkretno ne pojasni in ne obrazloži. V reviziji navedeni znesek sporne vrednosti je sicer enak seštevku davčnih obveznosti (glavnice in obresti), kakršna izhaja iz izreka sklepa prvostopnega upravnega organa o opravi izvršbe, vendar v reviziji revident ne izpodbija celotne davčne obveznosti (glavnice in obresti), ampak le obračun obresti. Revident torej izpodbija le del obveznosti iz dokončnega upravnega akta, vrednosti tako izpodbijanega dela pa ne opredeli. Ker torej revident ne opredeli in ne pojasni vrednosti v reviziji izpodbijanega dela, po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.