Jedro

Ker je tožena stranka tožniku (sindikalnemu zaupniku) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga brez soglasja sindikata (1. odst. 113. čl. ZDR), ki je podal odklonilno mnenje, in ker nato ni začela s postopkom pomirjanja po 5. odst. 41. čl. SKPGD, je tožniku redno nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 16.2.2004 in ugotovilo, da tožniku na njeni pravni podlagi delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati in izplačati vse pravice iz dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka v višini 132.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2004 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je tožena stranka izkazala, da je tožnik večkrat huje kršil svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, da je bil večkrat opozorjen na te kršitve in sta kar dva naročnika tožene stranke zahtevala, da se tožnika zaradi njegovega neprimernega obnašanja oz. nepravilnega izpolnjevanja nalog ne razporeja več k njim, tožnikove kršitve pogodbenih obveznosti pa niso imele nikakršne povezave s tožnikovo sindikalno dejavnostjo. Tožnikovo delo kot osebe, ki skrbi za varovanje stvari in oseb ter objekta naročnika je nenazadnje tako specifično, da si takih spodrsljajev, kot so bili obravnavani, ne bi smel privoščiti, zaradi njegovih kršitev pa bi lahko toženi stranki nastala večja materialna in moralna škoda. Slednjemu je pritrdilo nenazadnje tudi sodišče prve stopnje, ki je sicer ugotovilo, da so bile tožnikove kršitve takšne narave, da je zaradi njih bil podan pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca. Sodišče je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, sindikat pa ni dal soglasja k nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je bila dolžna zaprositi sindikat za soglasje, ni pa bila na dano soglasje vezana, posebno še iz razloga, ker ni bilo z ničemer izkazano, da bi bil tožnik šikaniran zaradi svoje sindikalne dejavnosti. Zakon o delovnih razmerjih v 113. členu res določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, vendar ta določba ne velja generalno, ampak le v primeru, če delavec ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti v 41. členu vsebuje določbo, da ni mogoče pričeti disciplinskega in podobnega postopka zoper sindikalnega zaupnika zaradi njegove sindikalne aktivnosti, če ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti in če sindikat ni dal soglasja, lahko delodajalec sproži postopek pomirjanja. Soglasje sindikata bi bilo v navedenem primeru procesna predpostavka in ima delodajalec možnost v naknadnem postopku pomirjanja tega še pridobiti. V primeru, če delavec - sindikalni zaupnik, ne ravna v skladu s pogodbo o zaposlitvi oz. krši svoje delovne obveznosti, sindikat pa ne da soglasja k nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, soglasje sindikata ni procesna predpostavka. Namen veljavnih zakonskih določb je varstvo sindikalne dejavnosti, sindikalni zaupnik pa je vsekakor zaščiten pred eventuelnimi šikaniranji s strani delodajalca zaradi sindikalne dejavnosti. Predpisi ne morejo ščititi vsakega ravnanja delavca, ki je sindikalni zaupnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti na podlagi 3. alinee 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki je lahko odpovedni razlog pod pogojem, da je razlog resen in utemeljen in da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Tožnik je bil pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov večkrat opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, da bo kršitve nadaljeval, s čimer je tožena stranka tudi izpolnila pogoj iz 1. odst. 83. člena ZDR. 5. odst. 88. člena ZDR določa subjektivni in objektivni rok in določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v roku 30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Odpoved je bila tožniku podana dne

16.2.2004, potem ko je tožnik dne 11.2.2004 podal zagovor in torej v 30 dnevnem subjektivnem roku iz 5. odst. 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pri tem utemeljeno ni presojalo obstoja tistih razlogov za redno odpoved, ki so nastali pred 11.8.2003. Subjektivni rok za podajo odpovedi prične teči z dnem, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved (s tožnikovim zagovorom), objektivni pa z dnem nastanka razloga za redno odpoved.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko ni verjelo tožniku, da so telefon uporabljali delavci naročnika v zasebne namene, saj je iz pregleda telefonskih izpiskov ugotoviti kar trikratno odstopanje uporabe telefona v času, ko je bil tožnik na delovnem mestu, v primerjavi s preostalimi varnostniki. Za kršitev z dne 15.1.2004 pa je bilo ugotovljeno, da tožnik v knjigo obiskovalcev ni zavedel tretjih oseb, ki so opravljali delo za naročnika.

Tožena stranka je zaprosila dne 6.2.2004 za soglasje za uvedbo postopka "redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga", sindikat pa je z dopisom z dne 13.2.2004 soglasje izrecno odklonil in navedel, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga za tožnika ni zakonske osnove in da gre za tožnikovo šikaniranje zaradi njegove sindikalne dejavnosti.

Bistvenega pomena za odločitev v zadevi je po oceni pritožbenega sodišča in tudi po pritožbenih ugovorih tožene stranke tako vprašanje, v kakšnem obsegu je tožnik kot sindikalni zaupnik užival sindikalno imuniteto.

Varstvo in olajšave za predstavnike delavcev v podjetju ureja Konvencija MOD št. 135 (Ur.l. SFRJ št. 14/82, mednarodne pogodbe), ki določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnosti, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali skupno dogovorjenimi sporazumi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02 - ZDR) v 113. členu ureja posebno pravno varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev in med drugim določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku (2. alinea 1. odst. citiranega člena) brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Med strankam v postopku ni bilo sporno, da je imel tožnik v spornem obdobju status sindikalnega zaupnika, prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sindikat z dopisom z dne

13.2.2004 odklonil soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPgd) v 41. členu določa, da sindikalni zaupnik zaradi sindikalne dejavnosti uživa imuniteto (1. odst.), sindikalnemu zaupniku pod pogoji iz 2. odst. ni mogoče znižati plače brez soglasja sindikata ali začeti zoper njega disciplinski ali odškodninski postopek ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden oz. podrejen položaj (3. odst.). 5. odst. 41. člena SKPgd pa določa, da če sindikat ni dal soglasja, lahko delodajalec sproži postopek pomirjanja. Smiselno enako določbo vsebuje tudi

5. odst. panožne kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja. Res sta bili obe kolektivni pogodbi sprejeti še v času prejšnje delovnopravne zakonodaje, vendar je ugotoviti, da Razlaga o uporabi SKPgd (Ur. l. RS št. 113/02), ki se uporablja od 1.1.2003 dalje, torej od uveljavitve novega ZDR, določa, da se uporablja 41. člen v celoti, razen 2. in 8. odst., ki se ne uporabljata.

Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno dejstvo, da je tožena stranka zoper tožnika, ki je bil sindikalni zaupnik, pričela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kljub temu, da ni imela soglasja sindikata, saj je le-ta dal odklonilno mnenje. Tako bi tožena stranka morala pričeti postopek pomirjanja po določilu 5. odst. 41. člena SKPgd, in ker tega ni storila, tožena stranka tožniku - sindikalnemu zaupniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zakonito.

Glede na navedeno, tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi bilo soglasje sindikata potrebno le v primeru, ko bi tožnik ravnal v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti, v primeru njegovega krivdnega ravnanja pa ne. S takšnim tolmačenjem zakona bi namreč že prejudicirali rešitev postopka, kar pa nedvomno ni bil namen zakonodajalca. Namen zakonodajalca je vsekakor bil zaščita sindikalnega delovanja delavcev in v zvezi s tem tudi določen poseben postopek.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka, in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni po določilih 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.