Jedro

V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal vložitve pritožbe pri drugostopenjskemu organu, zamude drugostopenjskega organa ter ponovnega poziva drugostopenjskemu organu, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi, kar pomeni, da je tožba preuranjena in jo je že iz tega razloga potrebno zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 22. 10. 2020 vložil tožbo zaradi vračila dohodnine. V tožbi je med drugim navedel, da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 14. 3. 2018 začelo postopek osebnega stečaja zoper tožnika, ter da je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi davčni organ) dne 30. 3. 2018 tožniku izdala informativni izračun dohodnine za leto 2017, na podlagi katerega je tožnik upravičen do vračila 515,19 EUR iz naslova preveč odmerjene akontacije dohodnine za leto 2017. Navaja, da je stečajni upravitelj dne 8. 6. 2018 prvostopenjski organ pozval k vračilu preveč odmerjene akontacije dohodnine za leto 2017, vendar do vračila dohodnine ni prišlo, kljub večkratnim pozivom stečajnega upravitelja. Davčni organ je nato 16. 10. 2020 stečajnega upravitelja obvestil, da je bil dne 16. 5. 2018 izvršen pobot, ki pa je po mnenju tožnika nezakonit. V nadaljevanju pojasni razloge, zaradi katerih meni, da je bil izvršen pobot nezakonit ter sodišču predlaga, da toženki naloži plačilo v višini 515,19 EUR na fiduciarni račun stečajnega upravitelja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Po določbi prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi med drugim pravilno navesti izpodbijani upravni akt ter predlagati kako in v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt, v izvirniku, prepisu ali kopiji. Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, torej aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

3. Ker tožnik v tožbi ni navedel izpodbijanega akta, niti ga ni tožbi priložil ter ni podal tožbenega predloga v skladu z zgoraj citiranim prvim odstavkom 30. člena ZUS-1, ga je sodišče z dopisom z dne 16. 2. 2021 pozvalo, da odpravi pomanjkljivosti tožbe tako, da navede izpodbijani akt, ga priloži tožbi, ter da poda ustrezen tožbeni predlog. Tožnik se je na poziv sodišča odzval z vlogo z dne 22. 2. 2021, v kateri je navedel, da izpodbijani akt ne obstaja, da zahteva le vračilo denarja, ker je toženka izvedla pobot brez veljavne pravne podlage, zaradi česar je neupravičeno obogatena. Ponovno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je bil izvršen pobot nezakonit ter zatrjuje, da prvostopenjski organ namenoma ni izdal upravnega akta, čeprav bi ga moral. Navaja, da je prvostopenjski organ izdajo odločbe večkrat zavrnil, ter da je s takim ravnanjem toženka posegla v pravice in temeljne svoboščine tožnika ter mu onemogočila razpolaganje z njegovo lastnino in s tem kršila 33. člen ustave RS. Meni, da nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, zaradi česar navaja, da je dopusten upravni spor na podlagi 4. člena ZUS- 1. Ob tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 138/2018, iz katerega med drugim izhaja, da davčni organ z obvestilom o pobotu ne more nadomestiti upravne odločbe, ter da obvestilo o pobotu ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca. Nadalje se sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena ZUS-1 v zvezi s tožbo zaradi molka upravnega organa in sodišču predlaga, da prvostopenjskemu organu naloži izdajo upravnega akta tožniku, s katerim bo odločil o pobotu medsebojnih terjatev, prvostopenjski organ naj tožniku izplača znesek v višini 515,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na fiduciaren račun stečajnega upravitelja. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

4. Tožba se zavrže. 5. V skladu z določbo prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta, s katerim je bil upravni postopek končan. V konkretnem primeru, iz navedb v tožbi in podatkov spisa nesporno izhaja, da dokončni upravni akt v zvezi s pobotom še ni bil izdan. Iz tožbenih ugovorov in tožbenih prilog je razvidno, da je prvostopenjski davčni organ tožniku dne 17. 5. 2018 izdal obvestilo o izvršenih pobotih in spremembah na kontih, na podlagi katerih je preplačilo dohodnine za leto 2017 v višini 515,19 EUR pobotal z neplačanimi davčnimi obveznostmi v enaki višini.

6. Pravno podlago za pobotanje preplačanega davka z neporavnanimi obveznostmi davčnega zavezanca predstavlja določba 97.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v prvem odstavku citiranega člena določa, da davčni organ ne glede na prvi do četrti odstavek 97. člena tega zakona pred vračilom davka pobota preveč plačani davek z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo oziroma drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi, ki jih izterjuje davčni organ in stroški postopka. V skladu z drugim odstavkom 97.a člena ZDavP-2 se šteje, da je pobot nastal z dnem, ko so se stekli pogoji zanj. O izvedbi pobota mora davčni organ obvestiti zavezanca za davek (četrti odstavek 97.a člena ZDavP-2). Sodišče ugotavlja, da navedeno obvestilo o pobotu skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS samo po sebi ne ustvarja pravnega učinka pobota, ampak mora davčni organ o pobotu izdati upravni akt, saj le tako lahko poseže v pravni položaj zavezanca za davek.1 Odločitev o pobotu po mnenju Vrhovnega sodišča RS namreč pomeni oblastno dejanje davčnega organa, zato je o izvedenem pobotu potrebno odločiti z upravnim aktom.

7. Tožnik je v vlogi z dne 22. 2. 2021 med drugim navedel, da vlaga tožbo na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUS-1, po katerem sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih oziroma v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, za kar pa po sodni presoji ni izkazal izpolnjenih procesnih predpostavk, saj v obravnavanem primeru odločba organa prve stopnje še ni bila izdana.

8. Sodišče ugotavlja, da opisano situacijo v obravnavani zadevi sicer ureja četrti odstavek 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ni izdal in vročil stranki odločbe v predpisanem roku, ima stranka pravico obrniti se s pritožbo naravnost na organ druge stopnje, ki je v temu primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. Procesne predpostavke za vložitev tožbe po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1 so torej zamuda organa prve stopnje in organa druge stopnje, slednji pa odločbe ne izda in ne vroči stranki niti po pretečenih sedmih dneh od strankinega dodatnega poziva. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal vložitve pritožbe pri drugostopenjskemu organu, zamude drugostopenjskega organa ter ponovnega poziva drugostopenjskemu organu, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi, kar pomeni, da je tožba preuranjena in jo je že iz tega razloga potrebno zavreči. 9. Sodišče nadalje pojasnjuje tožniku, da v obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, saj mu je zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu, in sicer na način, kot je sodišče pojasnilo že v prejšnji točki obrazložitve. Tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je namreč dopustna le v primeru, da tožnik nima zagotovljenega drugega sodnega varstva.

10. Sodišče na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da je bila tožba v obravnavanem primeru vložena prezgodaj, saj še niso izpolnjene predpostavke za vložitev tožbe, to je izdaja upravnega akta in prav tako tudi ne predpostavke zaradi molka organa prve in druge stopnje iz drugega in četrtega odstavka 28. člena ZUS-1. Zato je sodišče skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot preuranjeno zavrglo.

11. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 12. Sodišče je v zadevi odločalo po predsednici senata v skladu z določili tretjega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS X DoR 88/2019-3 z dne 15. 1. 2020 in I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020.