Jedro

Neposredne pravne posledice izvršitve izpodbijanega akta se z izrečeno prepovedjo izčrpajo, zato je splošno zatrjevanje pritožnika o morebitnih, torej zgolj posrednih, potencialnih bodočih posledicah ne samo nedokazano, temveč za presojo v obravnavanem primeru izdaje začasne odredbe tudi nebistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Banke Slovenije, s katero mu je tožena stranka v 1. točki izrekla prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2). Z navedeno odločbo je tožena stranka tudi odločila, da bo informacijo o izrečenem ukrepu v obsegu iz drugega odstavka 277. člena objavila na svoji spletni strani, pri čemer skladno z drugim odstavkom 278. člena ZBan-2 identiteta člana nadzornega sveta iz 1. točke izreka in podatki o banki ne bodo objavljeni. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal odlog izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik hujših posledic, ki naj bi mu nastale zaradi izpodbijane odločbe in ki naj bi pretehtale javno korist, ki se zasleduje z odločbo, ne izkazuje in niti konkretno ne zatrjuje. Tožnik sicer ne bi mogel opravljati funkcije člana nadzornega sveta banke, vendar pa ni izkazano, da bi bil z izpodbijano odločbo materialno, moralno in profesionalno oškodovan v smislu hujših škodljivih oziroma težko popravljivih posledic. Tega po stališču prvostopenjskega sodišča ne odraža izguba položaja tožnika v banki kot takega, ne da bi bila konkretizirana (pravno priznana) škoda, ki iz tega izhaja, tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi bila zaradi odločitve eksistenčno prizadet. Neutemeljene so tudi trditve, da bi bila tožniku zaradi izpodbijane odločbe onemogočena vsakršna zaposlitev in pravica do svobodne izbire poklica iz 49. člena Ustave, saj funkcija, katere opravljanje prepoveduje izpodbijana odločba, ni nujna in edina možnost tožnikove zaposlitve. Glede medijske izpostavljenosti sodišče prve stopnje poudarja, da je izpostavljenost strokovni in drugim javnostim imanentna postavitvam na odgovorne položaje (tudi) v gospodarskih družbah, še zlasti če gre za družbe oziroma banke, ki so v državni lasti, in torej ne gre za posledico, ki bi nastala le v tem konkretnem primeru, in tudi ne za posledico, ki bi jo bilo mogoče preprečiti s predlagano začasno odredbo. Glede na to, da tožnik ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda, sodišče prve stopnje morebitne sorazmernosti pri prizadetosti javne koristi niti ni ugotavljalo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) sklep izpodbija iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke 75. člena ZUS-1 in poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj bo pritožniku zaradi posledic izpodbijane odločbe onemogočeno opravljati kakršnokoli podobno delo ali funkcije v finančnem ali bančnem sektorju, ker se zanje terja zaupanje predlagateljev in niso dostopne širši javnosti. Dejstvo, da pritožnik ne bi mogel konkurirati za tako podobno delovno mesto ali funkcijo, pa ima za posledico njegovo materialno oškodovanje, ki se kaže v izgubljenem dobičku, ki pomeni za pritožnika težko popravljivo škodo. Pritožnik tudi navaja, da je že s samo izdajo izpodbijane odločbe moralno oškodovan, to pa se bi s potrditvijo odločbe zgolj še povečalo. Tudi po ponovnem izpolnjevanju pogojev za nastop funkcije bo izrečena prepoved vplivala na pritožnikov položaj, ki bo ostal „persona non grata“ med osebami, ki odločajo o imenovanju ali predlaganju na tovrstne funkcije. Po navedbah pritožnika že izdaja izpodbijane odločbe in njena potrditev, pomenita uboj pritožnikovega ugleda in osebnosti v ozkem krogu oseb iz finančnega in bančnega sektorja („character assasination“). Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da pritožnikova identiteta in podatki o banki ne bodo objavljeni, saj je škoda zaradi obstoja informacij o tem v javnosti že nastala in se bo še stopnjevala. Škoda, ki pritožniku nastaja zaradi izpostavljenosti javnosti ter v medijih, pa bi lahko bila sanirana z izdajo začasne odredbe. Navaja, da bo posledica potrditve odločbe privedla do profesionalnega oškodovanja, saj bo dejansko zanj to nastop trajne nezaposljivosti. Pri tem vztraja, da je zgolj izvajanje funkcije člana nadzornega sveta banke (oziroma člana uprave banke) glede na veščine, izkušnje in izobrazbo zanj primerno. Pritožnik se z ostalimi kandidati ne bo mogel potegovati za zasedbo istega položaja, saj bo za vedno „zaznamovan“ z izpodbijano odločbo, tudi če bo le-ta odpravljena ali po izbrisu iz kazenske evidence. S tem mu je kršena pravica do svobodne izbire poklica iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Glede na navedene širše posledice je po mnenju pritožnika težko popravljiva škoda podana in konkretizirana, posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po stališču pritožnika lahko pravne posledice obsodbe za kaznivo dejanje določata le Ustava in Kazenski zakonik, ne pa tudi ZBan-2. Pritožnik zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe pritožnika neutemeljene in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena. Pritožnik tako v svojem predlogu ni niti določno opredelil težko popravljive škode, ki naj bi mu bila prizadejana z izvršitvijo izpodbijanega akta niti ni tega ustrezno utemeljil in dokazal. Ostaja na ravni golih navedb, ki tudi ne izkazujejo vzročne zveze med nastankom škode in dejstvom neodložitve izvršitve izpodbijanega akta. To velja poleg zatrjevanja materialnega oškodovanja tudi glede zatrjevanega moralnega oškodovanja, kjer ni izpodbijana odločba tista, ki pritožniku domnevno načenja ugled, temveč kvečjemu dejstvo pravnomočne kazenske sodbe. Tudi glede profesionalnega oškodovanja tožena stranka poudarja, da prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta pritožniku ne preprečuje njegovega strokovnega udejstvovanja v banki ali drugi finančni instituciji, kaj šele širše, zato podpira stališča sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Tožena stranka tako ocenjuje, da je sklep sodišča prve stopnje v celoti pravilen in zakonit. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8. Banka Slovenije izvršuje kot ustavni organ svoje zakonske pristojnosti v javnem interesu, ki ga opredeljujejo ZBan-2 in drugi zakoni. Zakonodajalec je tako v upoštevnih določbah opredelil pogoje in primere, v katerih javni interes dopušča poseganje v pravni položaj oseb, ki opravljajo naloge članov nadzornih svetov bank, in določil tudi procesne vidike nastopa učinkov s tem povezane odločitve Banke Slovenije. Odločitev zakonodajalca v obravnavanem primeru jasno poudarja, da tožba v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije ne zadrži izvršitve odločbe (tretji odstavek 358. člena ZBan-2) in da zato učinki take odločbe praviloma nastopijo pred njeno pravnomočnostjo. V navedeno učinkovanje lahko posežeta le Banka Slovenije s sklepom (četrti odstavek 358. člena ZBan-2) in sodišče, ki odloča v postopku sodnega varstva, torej z začasno odredbo v upravnem sporu, vendar le, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji (32. člen ZUS-1).

9. Pritožnik v okviru svojih pritožbenih navedb izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, ki naj bi po njegovem mnenju pripeljalo do napačne uporabe določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Navedbe pritožnika so splošne in pavšalne ter usmerjene v nekonkretizirane ocene o različnih možnih oblikah nastale škode. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ni izkazal obstoja težko popravljive škode, ki bi bila povzročena z izvršitvijo izpodbijanega akta, kar je zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe. Svoje trditve sicer v pritožbi poskuša dokazati z dodatnimi utemeljitvami, vendar pa v pritožbenem postopku ni dopustno dopolnjevati predloga za izdajo začasne odredbe s podrobnejšimi oziroma novimi navedbami o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.(1)

11. Neposredne pravne posledice izvršitve navedenega akta se z izrečeno prepovedjo opravljanja funkcije člana nadzornega sveta izčrpajo, zato je splošno zatrjevanje pritožnika o morebitnih, torej zgolj posrednih, potencialnih bodočih posledicah (nezmožnost ponovne zaposlitve na podobno funkcijo tudi po prenehanju veljavnosti z odločbo izrečene prepovedi, nezmožnost zaposlitve v bančnem sektorju, itd.) ne samo nedokazano, temveč za presojo v obravnavanem primeru izdaje začasne odredbe tudi nebistveno. Tako pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je pritožniku z izpodbijano odločbo onemogočen samo dostop do določenih funkcij v banki (oziroma bankah), in še to le do izbrisa kazenske sodbe. S to posledico pa izpodbijani akt ne posega v pravico do svobodne izbire poklica iz 49. člena Ustave, saj bo tudi pritožniku vsako delovno mesto še nadalje dostopno pod enakimi pogoji, le da v času učinkovanja izpodbijane odločbe navedenih (enakih) pogojev za članstvo v nadzornem svetu banke ne bo izpolnjeval. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča so tudi povsem neutemeljene trditve pritožnika, da je izdaja začasne odredbe potrebna zato, ker bo v primeru, če bi izrečena prepoved opravljanja funkcije postala javnosti znana, postal trajno „persona non grata“, kar pomeni njegovo moralno oškodovanje. Pri tem se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je izpostavljenost javnosti imanentna postavitvam na odgovorne položaje v bankah, ki so v državni lasti, in da torej ne gre za težko popravljivo posledico, ki bi jo bilo treba ali sploh mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Tudi za te osebe velja, da se od njih pričakuje, da pokažejo večjo mero pripravljenosti in strpnosti do kritike medijev in laične javnosti kot drugi običajni posamezniki.(2) Ob tem pa je vprašljivo tudi stališče tožeče stranke, da bo navedena škoda kot posledica izvršitve odločbe težko popravljiva - v primeru uspeha s tožbo bo odločba odpravljena ter čast in dobro ime tožeče stranke ne bosta prizadeta, o tem pa bo tudi javnost (lahko) ustrezno seznanjena.(3) Zato pritožba tožeče stranke tudi na podlagi navedenih trditev ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da je opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke podvrženo posebnemu pravnemu nadzoru v javnem interesu, v okvir katerega sodi tudi ukrep prepovedi opravljanja navedene funkcije na podlagi 273. člena ZBan-2. To, da je pritožniku že po dokončnosti izpodbijanega akta opravljanje navedene funkcije (oziroma v povezavi z zakonskimi pogoji potencialno tudi funkcije člana uprave banke) prepovedano, pa zanj glede na njegove navedbe tudi sicer ne pomeni težko popravljive škode, ki bi lahko ob presoji sorazmernosti presegla potrebo po varovanju javnega interesa na navedenem področju.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

(1) Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo npr. v sklepih I Up 221/2014 z dne 17. 7. 2014 in I Up 333/2013 z dne 25. 9. 2013. (2) O tem vprašanju in s tem povezanih možnostih varstva osebnostnih pravic Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015. (3) Vsebinsko enako stališče tudi v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 173/2015 z dne 26. 8. 2015.