Jedro

Dolžnost plačevanja preživnine je izhajala iz veljavnega izvršilnega naslova oz. pravne podlage, ki je upravičevala prehod koristi na toženko. Tega ne spremeni dejstvo, da naj bi otrok v spornem obdobju dejansko živel pri tožniku. Ker torej predpostavka odsotnosti pravne podlage po 190. členu OZ ni izpolnjena, tožnik s postavljenim zahtevkom ni mogel uspeti. Tožnik bi v spornem obdobju (v času do spremembe pravnomočne sodne odločbe) in v sklopu podanih trditev lahko uveljavljal (zgolj) povrnitev na toženko odpadlega dela stroškov preživljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na vračilo zneskov preživnin za mladoletnega otroka pravdnih strank, ki jih je tožnik v obdobju od marca 2020 do maja 2021 izplačal toženki. Pravdne stroške je naložilo v plačilu tožniku.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je vložil zahtevek za povračilo stroškov preživljanja, kar izhaja tudi iz njegove trditvene podlage. Ko ga je sodišče na naroku pozvalo k točnejši opredelitvi zahtevka, je pojasnil, da uveljavlja verzijski zahtevek (ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti), torej povračilo preživnine, ki je ni bil dolžan plačevati. Opozarja, da sodna praksa takšen zahtevek v družinskih postopkih označuje za svojevrsten verzijski zahtevek. Zakon omogoča, da se anomalije, ko eden od staršev dejansko plačuje preživnino za otroka, pa tega ni dolžan, odpravijo. Tožnik je ves čas zatrjeval, da zahteva vračilo že izplačanih zneskov preživnine, ker je mladoletnega otroka v obdobju od marca 2020 do maja 2021 preživljal sam, čeprav bi ga morala toženka. Napačen je zaključek, da pravno podlago predstavlja 190. člen Obligacijskega zakonika2 ter da za ugoditev zahtevku ni izpolnjena predpostavka odsotnosti pravne podlage, ki upravičuje korist. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje zmotno vezalo na pravnomočno sodbo, ki je bila novelirana leta 2022. 3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je med postopkom in ponovno v pritožbi izpostavil, da uveljavlja verzijski zahtevek, vendar njegove sočasno podane trditve presojo po prvem odstavku 199. člena Družinskega zakonika3 izključujejo. V pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2023 je namreč jasno navedel: ''Toženka ob tem očitno spregleda, da tožnik s predmetnim zahtevkom zahteva vračilo že izplačanih zneskov preživnine za otroka, ki jih je nakazal toženki, ne terja pa, da toženka plača njemu stroške preživljanja, ker je takrat otroka dejansko preživljal on, čeprav bi bil upravičen tudi do tega.''4

6. Sodišče prve stopnje je na naroku 16. 2. 2023 tožnika izrecno pozvalo k določni opredelitvi tožbenega zahtevka, in sicer, ali zahteva vračilo izplačane preživnine ali povrnitev plačila toženkinega dela preživninske obveznosti. Tožnik je odgovoril, da uveljavlja plačilo že plačane preživnine, ki jo je plačal po pravnomočni sodni odločbi. Ne glede na to, kako je svoj tožbeni zahtevek poimenoval, podani trditvena in dokazna podlaga utemeljujeta presojo na podlagi materialnopravnih določil o neupravičeni obogatitvi po 190. členu OZ.

7. V okviru slednje je sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva ustrezno ugotovilo. Plačilo preživnine (za sporno obdobje) je bilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 187/2018 s 5. 3. 2019. Dolžnost plačevanja preživnine je torej izhajala iz veljavnega izvršilnega naslova oz. pravne podlage, ki je upravičevala prehod koristi na toženko. Tega ne spremeni dejstvo, da naj bi otrok v spornem obdobju dejansko živel pri tožniku.5 Ker torej predpostavka odsotnosti pravne podlage po 190. členu OZ ni izpolnjena, tožnik s postavljenim zahtevkom ni mogel uspeti. Kot je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi tožnik v spornem obdobju (v času do spremembe pravnomočne sodne odločbe) in v sklopu podanih trditev lahko uveljavljal (zgolj) povrnitev na toženko odpadlega dela stroškov preživljanja.6

8. Pritožbeno sodišče še poudarja, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep VSRS II Ips 254/2018, katerega ugotovitve povzema izven konteksta. Dejansko stanje navedene zadeve se v bistvenih okoliščinah razlikuje od obravnavane, saj je tožnica tam uveljavljala verzijski zahtevek na povrnitev (ustreznega dela) stroškov preživljanja skupnih otrok (še za čas skupnega življenja) in ne vračila že plačanih preživnin (po pravnomočni sodni odločbi). Sam sklep pa dejansko obravnava vprašanje pripoznave takšnega zahtevka in potencialnega izigravanja upnikov.

9. Glede na celovito ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabo materialnega prava in izostanek procesnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ. 3 Uradni list RS, št. 15/17, v nadaljevanju DZ. 4 V isti pripravljalni vlogi navaja, da ne zahteva plačila preživnine za preživljanje otroka v spornem obdobju, ampak povrnitev obogatitve toženke, ker ji je plačeval preživnino, čeprav je za otroka dejansko skrbel sam. 5 Toženka je navedeno tudi prerekala in navajala, da je bil otrok v spornem obdobju delno pri njej in delno pri tožniku. 6 In še to v primeru, da jih je zanjo zalagal ter da so bili potrebni.