Jedro

Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.

Izrek

Postopka v zadevah opr. št. I U 1841/2011 in opr. št. I U 1879/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 1841/2011. Tožbama prvega tožnika in druge tožnice se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-75/2007/87 z dne 15. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponovni postopek.

Toženka je dolžna drugi tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek stranke z interesom, C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se zahtevi za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin parc. št. 738/3 in parc. št. 737/1, obe vl. št. 879 k.o. Brezovica, parc. št. 733/14, parc. št. 735/2, parc. št. 736/1, parc. št. 733/15, parc. št. 735/1, parc. št. 734/2, parc. št. 736/2, parc. št. 734/3 parc. št. 742/2, vse vl. št. 783 k.o. …, ugodi tako, da se na navedenih nepremičninah vzpostavi lastninska pravica na ime upravičenke A.A. (1. točka izreka); da se zahtevi za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine parc. št. 739 vl. št. 53 k.o. … ugodi tako, da se na ime upravičenke A.A. vzpostavi lastninska pravica (2. točka izreka); da se za skrbnika postavi B.B. (3. točka izreka); da A. dolžan parc. št. 738/3 in parc. št. 737/1, obe vl. št. 879 k.o. …, izročiti v posest skrbniku za posebne primere v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka); da sta B. oziroma C. dolžni izročiti nepremičnine parc. št. 733/14, parc. št. 735/2, parc. št. 736/1, parc. št. 733/15, parc. št. 735/1, parc. št. 734/2, parc. št. 736/2, parc. št. 734/3, parc. št. 742/2, vse vl. št. 783 k.o. … v posest skrbniku za posebne primere v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe (5. točka izreka); da je D. dolžna nepremičnino parc. št. 739 vl. št. 53 k.o. … izročiti v posest skrbniku za posebne primere v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (6. točka izreka); da bo o zahtevku za povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so predmet te odločbe, odločeno z dopolnilno odločbo (7. točka izreka) in ugotovilo, da stroški niso bili zaznamovani (8. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je C.C. 14. 5. 1992 vložil zahtevo za denacionalizacijo njegovi materi A.A., državljanki SR Slovenije in FLRJ, podržavljenih nepremičnin – grad … s pripadajočimi zemljišči in objekti. Nepremičnine so bile podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LR Sloveniji ter na njegovi podlagi izdane razlastitvene odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku št. 87/48 z dne 12. 12. 1947. Zakon, ki je bil podlaga za podržavljenje, je po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podlaga za vrnitev premoženja. Z odločbo z dne 6. 9. 1993 je bil upravičenki vrnjen grad … (parc. št. 738/1 in 738/2 k.o. …). Pristojnost za odločanje upravni organ opira na 5. točko 64. člena ZDen v povezavi s tretjim odstavkom 18. člena tega zakona, glede na to, da je grajski kompleks … s posestvom z Odlokom o spominskem parku revolucionarnih tradicij D., objavljenim v občinskem glasilu 31. 5. 1984, razglašen za kulturni spomenik.

Na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov upravni organ ugotavlja, da so nepremičnine v vl. št. 783 k.o. … vknjižene kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe C. Parc. št. 738/3 in parc. št. 737/1, obe vl. št. 879 k.o. …, so bile prenesene v uporabo A., katerega ustanoviteljica je bila C. Parc. št. 739 vl. št. 53 k.o. … je v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina v uporabi E. Upravni organ ugotavlja, da je zavezana stranka za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičninah v vl. št. 879 in 738 k.o. …, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Sklad), zavezanca za izročitev v posest pa C. ter A. Zavezana stranka za vzpostavitev lastninske pravice na parc. št. 739 vl. št. 53 k.o. … ter za izročitev v posest je D. Upravni organ ugotavlja, da formalnopravni zavezanec za vzpostavitev lastninske pravice Sklad vrnitvi podržavljenih nepremičnin ni oporekal, v obsegu kot so na podlagi pozitivnih predpisov nepremičnine prešle na Sklad. A. je v vlogi z dne 29. 11. 2010 izrecno izjavil, da ne nasprotuje vrnitvi parc. št. 737/1 in 738/3. D. je v vlogi z dne 28. 4. 2011 navedla, da ni zavezanka za parc. št. 739 vl. št. 53 k.o. …. Vrnitvi v naravi je nasprotovala C., ki je zatrjevala, da so to obliko denacionalizacije preprečujejo ovire iz 19. oziroma 32. člena ZDen, s čemer se vlagatelj zahteve ni strinjal. Za nepremičnine v vl. št. 783 k.o. … (družbena lastnina s pravico uporabe C.) upravni organ navaja, da so bile 11. 3. 1993 na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZG) prenesene na Sklad kot lastnina Republike Slovenije, ki je na Republiko Slovenijo prešla že 1. 4. 1991 na podlagi 65. člena Zakona o zavodih. Nepremičnini v vl. št. 879 (družbena lastnina s pravico uporabe A.) sta v last Republike Slovenije prešli 11. 3. 1993 na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSKZG. V zvezi z izjavo Sklada (dopisa z dne 4. 10. 2010 in 30. 6. 2011), da pasivni legitimaciji za vrnitev nepremičnin v vl. št. 879 in 783 ne ugovarja ob pogoju, da zemljišča ne predstavljajo nezazidanih stavbnih zemljišč, ki naj bi na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih dne 25. 3. 2000 postala last D., upravni organ razloguje, da nepremičnine, ki 10. 3. 1993 niso bile več družbena lastnina, po 16.a členu ZSKZG-B ne morejo biti predmet pogodbe o neodplačnem prenosu, ob tem, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave. Ugotavlja še, da v vl. št. 879 k.o. … lastninska pravica v korist D. ni vpisana, niti ni vpisana nobena zaznamba. Glede parc. št. 739 vl. št. 53 k.o. … pa upravni organ ugotavlja, da ta parcela (v zemljiški knjigi še družbena lastnina s pravico uporabe E.) ni bila predmet pogodb o prenosu pravice uporabe iz leta 1980 niti aneksa k pogodbi iz 1983, ki sta jih sklepali C. in E. V last Republike Slovenije je prešla neposredno na podlagi Zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini v zvezi s sklepom Vlade RS št. 630-05/96-4/1-8 z dne 1. 8. 1996. Na podlagi Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov pa je z dnem 5. 11. 1999 prešla v last D. V zvezi z zatrjevano oviro za vrnitev v naravi – ker se na nepremičninah izvaja javna služba - se upravni organ pri svoji odločitvi opira na 16. člen Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), ki določa, da lahko visokošolski zavod začne opravljati dejavnost, ko se vpiše v razvid visokošolskih zavodov. Iz razvida (podatki vanj se vpišejo na podlagi odločbe, s katero pristojni minister odloči o pravici do opravljanja dejavnosti visokošolskega zavoda) izhaja, da B. programe izvaja na svojem sedežu, sedežu svojih članic ter na dislociranih enotah. … ni vpisan kot dislocirana enota, zato zaključuje upravni organ zaključuje, da na … pravice do opravljanja dejavnosti po določilih ZVis nima. Glede na to nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku zaradi varovanja svojih pravic iz naslova opravljanja javne službe, s tem pa tudi ne pravice nastopati kot zavezana stranka ter uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obstoj ovir za vrnitev nepremičnin v naravi. Položaj stranke je upravni organ B. oziroma C. priznal zaradi varovanja pravnih koristi v obsegu, ki ga daje položaj posestnika oziroma najemnika. Upravni organ navaja, da se glede na navedeno do obsežnih ugovorov C. ne opredeljuje. Zgolj primeroma pa navaja, da javne službe na področju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti ni mogoče dokazovati z izjavami oziroma mnenji, v zvezi s čemer se sklicuje na dopis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo oziroma na v njem podano mnenje, ki ga je podpisal generalni direktor ministrstva.

Prvi tožnik - Sklad vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Pravila postopka naj bi bila kršena, ker izrek izpodbijane odločbe ne določa zavezancev za izročitev, ampak ti izhajajo zgolj iz obrazložitve. Odločba ni dovolj obrazložena, organ se ni v celoti opredelil do navedb C., v nekaterih delih je obrazložitev kontradiktorna. Upravni organ je odločil, da je zavezanec za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičninah pri takratnih vl. št. 879 in 783, vendar je pri tem izhajal iz napačne razlage predpisov, katere nepremičnine so prešle na Sklad v skladu z določbo 14. člena ZSKZ. Parc. št. 738/3 in del parc. št. 737/1 sploh nista postali last Republike Slovenije in prešli v upravljanje Sklada. Del parc. št. 735/1 in 736/2 pa kot last Republike Slovenije nista prešli v upravljanje Sklada. Za te parcele tožnik ne more biti zavezanec za vračilo v naravi. V zvezi s svojo izjavo z dne 30. 6. 2011 tožnik navaja, da se ni skliceval na status zemljišč na dan 25. 3. 2000, temveč na status zemljišč na dan 10. 3. 1993, ki je odločilen za prenos nepremičnin na Sklad. Izjava volje, ki jo je podal, je bila pogojevana z dejstvom, da niso podane ovire za vračilo, ki jih uveljavlja C. oziroma B. Ta pa je glede parc. št. 739 k.o. … zatrjevala ovire po 19. in drugem odstavku 32. člena ZDen. Tudi za parc. št. 736/1, 736/2, 735/1 in 733/15 se je v postopku izkazalo, da so zazidana stavbna zemljišča; na njih so objekti, ki jih je po nacionalizaciji postavila stranka z interesom (objekt F., kozolec), ki je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. X Ips 1828/2006 dejanska lastnica nepremičnin.

Tožnik očita upravnemu organu, da je nepravilno uporabil ZVis in podzakonske akte, ki jih je tolmačil tako, da C. ni priznal opravljanja javne službe na posestvu …, zgolj zato, ker posestvo … ni vpisano v razvid kot dislocirana enota. Predpisi pa ne določajo, da v primeru, če vzgojno izobraževalni zavod v razvid ne vpiše vseh svojih dislociranih enot, velja, da na tistih območjih ne opravlja javne službe. Pri enoti … gre za del enovite strukture Oddelka za … pri C. in je dejavnost na tej lokaciji šteti za javno službo.

Nadalje tožnik navaja, da je upravni organ stranko z interesom ves čas postopka obravnaval kot zavezano stranko, v izpodbijani odločbi pa ji tega statusa ni več priznaval. Kljub temu se je do njenih ugovorov, da nepremičnine potrebuje za opravljanje javne službe, opredelil. Tožnik meni, da je upravni organ nepravilno ugotovil, da je parc. št. 739 prešla v last D. V zvezi s to parcelo je bilo v postopku pojasnjeno, da grajski hlevi na tej parceli niso bili razglašeni za kulturni spomenik, pač pa so bili za kulturni spomenik razglašeni grajski hlevi na parc. št. 738. D. torej ni lastnica parc. št. 739 k.o. …, niti zavezanka za njeno vračilo. Prvi tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo reši samo, podrejeno pa, da po odpravi odločbe zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

C.C., vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka (v tem postopku stranka z interesom) v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da Sklad vlaga tožbo zaradi varovanja tretjih oseb, zlasti C., kar skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora ni dopustno. V postopku pred upravnim organom ni ugovarjal pasivni legitimaciji, ampak je izrecno navedel, da je zavezanec za vrnitev nepremičnin, vpisanih v vl. št. 879 in 783. Dejstva in dokazi, ki jih navaja v tožbi, so nedopustne „pritožbene“ novote. Zato ni podana njegova aktivna legitimacija in treba njegovo tožbo zavreči. Sicer pa meni, da ne drži tožbeni ugovor, da zavezanci niso pravilno označeni, saj se v denacionalizaciji lastninska pravica pridobi z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist denacionalizacijskega upravičenca in ne s tradicijo. Strinja se z ugotovitvijo upravnega organa, da statusa zavezane stranke ni mogoče priznati ne B. in ne njeni članici C., posledično pa tudi ne pravice do ugovorov. Nepremičnine niso v premoženju ne B. in ne C., zato nimata ugovor po 32. členu ZDen. Uveljavljanje ugovorov po 1. točki 19. člena ZDen pa je mogoče priznati le osebi, ki bi imela pravico do opravljanja javne službe v visokem šolstvu na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Če je upravni organ C. sprva obravnaval kot zavezanko, po ugotovitvi relevantnih dejstev pa kot stranko z interesom, ni kršil njene pravice do udeležbe v postopku. Stranka z interesom tožnikovo trditev, da se je v upravnem postopku skliceval na stanje zemljišč na dan 10. 3. 1993, označuje za protispisno, ker naj bi se tožnik skliceval na stanje 25. 3. 2000 oziroma 20. 7. 2004. Tožnikove trditve so nedopustne „pritožbene novote“. Tožnik je spregledal, da nepremičnine predstavljajo sestavni del in nedeljivi del kulturnega spomenika Grad …, za katerega velja varstveni režim, določen z Odlokom o spominskem parku revolucionarnih tradicij D., po katerem je gradnja novih objektov možna le v skladu z Odlokom o zazidalnem načrtu Parka spominskih tradicij D. iz leta 1984, ki pa gradnjo novih stanovanjskih ali počitniških poslopij ne dovoljuje oziroma ne določa. Oba Odloka sta v nespremenjenem besedilu veljavna še danes. Tožnik je tudi spregledal, da je za presojo statusa zemljišč, ki so postala last Republike Slovenije po Zakonu o zavodih, glede prenosa na Sklad merodajno stanje na dan 31. 3. 1991, ne pa 11. 3. 1993. V zvezi s tožbenimi ugovori, da tožnik ni zavezanec za vrnitev parc. št. 736/1, 736/2, 735/1 in 733/15, stranka z interesom ugotavlja, da gre za ponavljanje tožbenih trditev B. in C. v njuni tožbi, ki pa v tožnikovi tožbi predstavljajo nedopustne „pritožbene novote“ in ker je tožnik v postopku pred upravnim organom zahtevek glede teh nepremičnin pripoznal, mu aktivne legitimacije iz tega razloga ni mogoče priznati. Napačno je tudi njegovo stališče, da je dejanska lastnica nepremičnin C. in bi jo moral upravni organ obravnavati kot zavezano stranko, saj se upošteva formalnopravni in ne dejanski lastnik. Navaja, da perutninska hleva stojita na parc. št. 735/1 in 736/2, in ne na parc. št. 736/1, kot trdi tožnik. Trditev, da je nekdanje odprte hleve postavila C., je protispisna. Ne drži trditev, da je C. pridobila lastninsko pravico na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Objekti na parc. št. 735/1 in 736 so bili zgrajeni brez ustreznih dovoljenj in brez soglasja pristojnih organov. Te nepremičnine tudi niso bile in niso mogle biti predmet pogodbe med ustanoviteljem Republiko Slovenijo in B., v smislu določb ZVis-A. Predmet take pogodbe tudi ne bi mogli biti nepremičnine, že v letu 1993, po stanju na dan 31. 3. 1991, prenesene na Sklad, ki ima na teh nepremičninah tudi vsa razpolagalna upravičenja. Glede ugovorov, ki se nanašajo na opravljanje javne službe, ki naj bi jo izvajala C., se stranka z interesom strinja s stališčem upravnega organa v izpodbijani odločbi. Pritrjuje tudi njegovim ugotovitvam glede parc. št. 739. Če ta parcela ni v premoženju Sklada, ne v premoženju B. ter C., pa so navedbe o tem, ali so zaščiteni grajski hlevi na parc. št. 739, pravno neupoštevne. Ob upoštevanju opredelitve kulturne dediščine v Odloku o spominskem parku revolucionarnih tradicij Občine Domžale, opisa enote kulturne dediščine EŠD 5290 … - Grajski hlevi v Registru kulturne dediščine, načrtov parc. št. 739 in ogleda na kraju samem pa zaključuje, da ležijo grajski hlevi na tej parceli. Lastnik te nepremičnine je D. Tožnik, ki ne zatrjuje, da naj bi nepremičnino uporabljal na podlagi najemne pogodbe ali drugega pravnega naslova, nima ugovora neizvršljivosti take odločbe. Nazadnje stranka z interesom še opozarja, da vse nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, predstavljajo integralni del kulturnega spomenika Grad … in po naravi stvari te nepremičnine delijo usodo glavne stvari, skupaj s katero so bile podržavljene. Grad … je bil že vrnjen in bi bila z zavrnitvijo zahtevka za vrnitev predmetnih nepremičnin nepopravljivo okrnjena prostorska kompleksnost posestva gradu …, s tem pa prizadet interes na področju varstva kulturne dediščine. Stranka z interesom predlaga zavrženje tožbe, podredno zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

B. in C. (v zvezi s tožbo prvega tožnika kot stranka z interesom) v odgovoru na vlogo vlagatelja pritrjuje tožbi prvega tožnika ter navaja navedbe, na katerih temelji svojo tožbo. Kot dokaz o izvajanju javne službe prilagata dopis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 24. 11. 2011. C.C. v pripravljalni vlogi dopis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 24. 11. 2011 ocenjuje kot nedopusten nov dokaz. Meni, da odgovor javnega uslužbenca ni mogoče šteti za odgovor ministrstva oziroma gre za odgovor osebe, ki ji zakon upravičenja za podajo pojasnil v imenu in za račun ministrstva ne daje. Vztraja pri mnenju, da lahko univerza pravno veljavno kot javno službo v visokem šolstvu izvaja le tisti visokošolski program, in na tisti lokaciji oziroma dislocirani enoti, za kar je upravičenje pridobila s posamičnim aktom, izdanim po ZVis. Povzema dele obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-34/94. Navaja, da javne službe ni mogoče opravljati v objektih, ki ne izpolnjujejo tehnične opremljenosti in drugih pogojev, torej tudi ne v objektih, zgrajenih brez potrebnih dovoljenj, ali objektih, zasedenih brez pravnega naslova. Javne službe tudi ni mogoče dokazovati z dokončnimi odločbami o opravljanju javne službe na področju strokovnih nalog v konjereji. B. in C. tudi nista zatrjevali, da bi opravljali javno službo na področju raziskovalne dejavnosti. Sklicujoč se na letno poročilo C., za leto 1991, stranka z interesom sklepa, da je C. še pred začetkom denacionalizacijskega postopka opustila in dejavnost Konjerejskega centra na … ukinila. Posestvo … je ves čas tržila, kar dokazujejo najemne pogodbe.

Druga tožnica – B. in C. vlaga tožbo vseh tožbenih razlogov. Pravila postopka naj bi bila kršena, ker je postopek vodila in izpodbijano odločbo pripravila oseba, ki ni zaposlena pri upravnem organu, ampak je z njim samo v pogodbenem razmerju. Takšna oseba ni uradna oseba v smislu 5. člena ZUP, ki jo predstojnik organa lahko pooblasti za vodenje postopka in za odločanje. Gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravni organ je nepravilno postopal tudi zato, ker ji ni priznal statusa stranke. Takšen položaj pa ima, saj je izkazala, da je dejanska lastnica nekaterih nepremičnin, ki se vračajo v naravi. Glede parc. št. 739 so podane ovire za vračilo v naravi po 19. členu in po drugem odstavku 32. člena ZDen. Objekte na tej parceli je tožnica zgradila oziroma legalno obnovila in tako na originaren način pridobila lastninsko pravico. V postopku se je izkazalo, da so parc. št. 736/1, 736/2, 735/1 in 733/15 zazidana stavbna zemljišča; na parc. št. 736/1 in 736/2 je objekt F. 2, na parc. št. 735/1 je objekt F. 3, ki jih je tožnica postavila po nacionalizaciji, na parc. št. 733/15 pa je postavila klasičen slovenski kozolec. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. X Ips 1826/2006 je dejanska lastnica teh nepremičnin. Ker ji upravni organ ni priznal lastninske pravice, ji je kršil ustavno pravico do lastnine in tudi pravico do enakega varstva.

Glede opravljanja javne službe navaja, da je C. v skladu z ZVis visokošolski zavod, ki opravlja znanstveno-raziskovalno in izobraževalno dejavnost, tudi na spornih nepremičnin, kar je v postopku dokazovala tudi s poročili o opravljenem terenskem delu v študijskih letih, z izobraževalnimi programi, seznami študentov, diplomskimi nalogami ipd. Na lokaciji … naloge javne službe na področju strokovnih nalog v konjereji, zlasti na področju informatike in bio statistike, izvaja Oddelek za …. Za izvajanje pedagoške, raziskovalne in strokovne dejavnosti uporablja vse nepremičnine, ki jih ima v lasti, zakupu oziroma z njimi upravlja. Zaradi celovitosti fakultete za izvajanje teh dejavnosti ima v razvidu visokošolskih zavodov kot lokacijo izvajanja svojih dejavnosti vpisan le sedež v Ljubljani in nobene dislocirane enote, kar ni nezakonito. Ker je upravni organ predpise tolmačil tako, da ji ni priznal opravljanja javne službe, ker v razvidu … ni vpisan kot dislocirana enota, je kršil materialno pravo. Tožnica meni, da je izjava Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 490-2/2010/3 z dne 19. 11. 2010 pisni dokaz, ki bi ga organ moral upoštevati in preizkusiti, in ki dokazuje, da je enota … del enovite strukture Oddelka za … pri C. in je zaradi tega treba dejavnost na tej lokaciji šteti za javno službo. Zato ima tožnica iz naslova opravljanja javne službe pravni interes za sodelovanje v postopku. Upravni organ jo je najprej obravnaval kot zavezano stranko, v izpodbijani odločbi pa ji tega položaja ni več priznaval, niti ne pravnega interesa za sodelovanje v postopku. S tem je kršil določbo 49. člena ZUP. Status stranke ji je bil priznan že v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 17/95 in Upravnega sodišča RS opr. št. U 2473/2007. Druga tožnica meni, da je upravni organ napačno ugotovil lastništvo parc. št. 739, čemur je ugovarjala že v teku postopka, pa tudi D. je pojasnila, da ni lastnica te parcele. Status te parcele je bil na podlagi ZZ, ZDen, ZVis, Odloka o preoblikovanj B. ex lege urejen že 6 oziroma 9 let pred ZLSZDL in ta parcela na dan 23. 8. 1996 ni bila več družbena lastnina v sredstvih podjetja in drugih pravnih oseb. Tožnica je v postopku tudi zatrjevala, da za kulturni spomenik niso bili razglašeni hlevi na parc. št. 739, temveč hlevi na parc. št. 738, kar upravni organ ni ugotavljal, torej je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovil. Kot kršitev pravil postopka druga tožnica ugovarja, neskladnost z 210. členom ZUP. V uvodu odločbe niso navedene vse stranke, obrazložitev ni zadostna, v posameznih delih pa je tudi kontradiktorna. Prereka tudi ugotovitve upravnega organa, da je Sklad zavezanec za vrnitev vseh nepremičnin v vl. št. 783 in 879 k.o. … in se pri tem sklicuje na podatke iz potrdila o njihovi namenski rabi. Prav tako je upravni organ nepravilno interpretiral izjavo volje Sklada, da ne nasprotuje vrnitvi nepremičnin, saj je bila ta pogojena z obstojem zakonitih pogojev za vrnitev in z uveljavljanjem ovir za vrnitev s strani neposredno zainteresiranih subjektov. Tožnica, sklicujoč se na tretji odstavek 10. člena ZVis, pojasnjuje, da je C. kot članica univerze v zvezi z izvajanjem javne službe v visokem šolstvu v denacionalizacijskem postopku nastopala v imenu in za račun B. kot denacionalizacijske zavezanke. Druga tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, podrejeno pa, da po odpravi odločbe odloči, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo parc. št. 738/3, 737/1, 733/14, 735/2, 736/1, 733/15, 735/1, 734/2, 736/2, 734/3, 742/2 in 739, vse k.o. …. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2011 se druga tožnica sklicuje na dopis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 24. 11. 2011, ki ga prilaga, v katerem je to ministrstvo pojasnilo, da C. pedagoške in raziskovalne programe na enoti … izvaja od leta 1977 in je to navajala že v svojih poročilih. Po pojasnilih Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu se posestvo … smatra kot sestavni del visokošolskega zavoda, ki ima splošno akreditacijo za izvajanje visokošolskega programa. Ker gre za sestavni del enovite strukture Oddelka za …, ki kot tak obstaja že 30 let, od C. ni bila zahtevana akreditacija dislocirane enote. Na lokaciji … se opravlja le del študijskih programov; tu se izvaja učna praksa in vaje s perutnino, konji.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

C.C., vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka (v tem postopku stranka z interesom), v odgovoru na tožbo in v odgovoru na pripravljalno vlogo druge tožnice prereka tožbene navedbe. Navaja, da lahko v upravnem sporu nastopajo le stranke, ki varujejo svoje pravice in pravne interese. Stranka je lahko le posameznik, tj. pravna ali fizična oseba, torej oseba, ki ima pravno sposobnost. C., ki vlaga tožbo poleg B., je zavod brez pravne subjektivitete, ko v imenu in za račun univerze izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in raziskovalnega programa (prim. določilo 29. in 30. člen Statuta B., v zvezi z 10. členom ZVis). Zato meni, da je treba tožbo C. že zato zavreči. Tudi B., ki nima pravice do opravljanja javne službe v visokem šolstvu na …, ni mogoče priznati pravnega interesa za vlaganje tožbe zaradi varovanja pravic iz naslova opravljanja javne službe v visokem šolstvu. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je postopek vodila in odločbo izdala oseba, ki ni zaposlena pri upravnem organu, stranka navaja, da tožnica nikoli ni zahtevala izločitev uradne osebe in so te navedbe tožbene novote. Ker se v denacionalizacijskih postopkih uporablja ZUP/86, se tožnici tudi ne moreta opirati na določbe ZUP/99. Sicer pa je odločbo izdal in o stvari odločil predstojnik organa. V ostalem stranka z interesom podaja vsebinsko enake navedbe, kot jih je podala v odgovoru na tožbo prvega tožnika in v pripravljalni vlogi v zvezi s to tožbo.

Druga tožnica v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2012 prereka navedbe stranke z interesom in vztraja pri svojih tožbenih trditvah.

A. in D. na tožbi nista odgovorila.

Tožbi sta utemeljeni.

Sodišče najprej ugotavlja, da sta obe tožbi formalni preizkus prestali. Oba tožnika sta bila upravičena začeti ta upravni spor in ni razlogov za zavrženje njunih tožb, kot to v svojih vlogah meni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka.

Tožnik v upravnem sporu je tisti, ki je bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po 50. členu ZUP/86 (enako sedaj 42. člen ZUP) je stranka v upravnem postopku fizična ali pravna oseba in drugi, ki niso pravne osebe, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. V denacionalizacijskih postopkih so stranke upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (prvi odstavek 60. člena ZDen). V konkretnem primeru sta bili stranki v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, oba tožnika. Za prvega tožnika je upravni organ ugotovil, da so v njegovem premoženju podržavljene nepremičnine, kar mu po 51. členu ZDen daje položaj zavezanca (in bi kot tak moral biti po 66. členu ZDen tudi določen v izreku odločbe). Tudi drugi tožnici je upravni organ priznal položaj stranke in sicer glede na položaj posestnika. Ob tem formalnem položaju v upravnem postopku sta po presoji sodišča oba tožnika izkazala tudi potrebno stvarno legitimacijo za sprožitev upravnega spora. To izkaže tožnik z zatrjevanjem, da ima določeno pravico ali pravno korist, o kateri je treba odločiti, oziroma, da je z upravnim aktom kršena njegova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Ali mu res pripada določena pravica oziroma je do kršitve tudi dejansko prišlo, pa je stvar vsebinske presoje tožbe. V konkretnem primeru prvi tožnik zatrjuje, da mora vrniti nepremičnine, s katerimi ne gospodari, zato ga ta obveznost ne more zadeti, druga tožnica pa, da se na nepremičninah, ki se vračajo, opravlja javna služba, kar je ovira za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi, in da je lastnica nekaterih parcel, ki se vračajo.

Po presoji sodišča oba tožnika zatrjujeta kršitev njima podeljenih pravic ali pravnih koristi; prvi tožnik tožbeno legitimacijo opira na svoja upravičenja do gospodarjenja na zemljiščih v lasti Republike Slovenije, katera se z izpodbijano odločbo vračajo denacionalizacijski upravičenki (ob tem, da navaja tudi, da se na nepremičninah izvaja javna služba, kar pa vpliva na njegovo obveznost izročiti podržavljena zemljišča v last denacionalizacijske upravičenke). Druga tožnica zatrjuje pravno prizadetost (tudi) kot izvajalka javne službe. Po presoji sodišča ima tak tožbeni ugovor poleg univerze tudi fakulteta kot članica univerze, čeprav ni pravna oseba. Po 50. členu ZUP/86 oziroma 42. členu ZUP in 17. členu ZUS-1 je namreč mogoče lastnost stranke v upravnem postopku in v upravnem sporu priznati tudi subjektu, ki ni pravna oseba. Da predstavlja fakulteta institucionalizirano obliko izvajanja javne službe v visokem šolstvu, pa izhaja iz določb ZVis (prvi odstavek 3. člena ZVis določa, da univerza preko fakultet v izobraževalnem procesu posreduje spoznanja z več znanstvenih oziroma umetniških področij ali disciplin, po drugem odstavku 9. člena ZVis Republika Slovenija za opravljanje javne službe ustanavlja visokošolske zavode, med katere se po 2. členu tega zakona uvrščajo tudi fakultete). Kolikor se stranka z interesom v svoji argumentaciji, da je treba tožbo C. zavreči, sklicuje na tretji odstavek 10. člena ZVis, se po mnenju sodišča ta določba nanaša na nastopanje v pravnem prometu, v tem postopku pa je sporno izvajanje javne službe. Sodna praksa šteje, da izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 988/94 z dne 6. 11. 1996, opr. št. U 996/94 z dne 4. 12. 1996, opr. št. U 650/95 z dne 28. 5. 1997). Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da so v predložnih upravnih spisih izjave B. (dopis z dne 5. 7. 2001), da bo podprla opredelitve C. Izpodbijano odločbo je sodišče odpravilo zaradi v nadaljevanju obrazložitve pojasnjenih bistvenih kršitev pravil postopka: Po določbi drugega odstavka 6. člena ZDen se v denacionalizacijskih postopkih uporablja ZUP/86 (ta zakon se je na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije uporabljal kot republiški predpis, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije), če ZDen ne določa drugače. Posebne določbe o postopku vsebuje ZDen v VI. poglavju (členi členi 52 do 71).

ZUP/86 je 39. členu določal, da lahko predstojnik pooblasti drugo strokovno uradno osebo organa za dejanja v postopku pred izdajo odločbe (prvi odstavek, identična je določa prvega odstavka 30. člena ZUP/99). Če v pooblastilu ni omejitev, ima določena uradna oseba pravico opravljati vsa dejanja v postopku, razen pravice izdajati odločbe in take sklepe, s katerimi se onemogoči nadaljnji postopek (drugi odstavek). V navedeni določbi je opredeljena personalna pristojnost, tj. določeno je, katera oseba sme opravljati dejanja v upravnem postopku. Personalna pristojnost je izpeljava stvarne pristojnosti, ki je primarno določena za organe. Predpisi določajo, kateri organ je pooblaščen za odločanje v posameznih upravnih zadevah; le uradna oseba pa lahko opravi dejanja v postopku (in odloči). Organ se torej personificira preko uradnih oseb. V skladu z določbo 1. člena Zakona o javnih uslužbencih, po kateri je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju, in določbo 23. člena tega zakona, ki določa, da so uradniki javni uslužbenci, ki v organih opravljajo javne naloge, je razumeti, da je uradna oseba, ki jo predstojnik organa lahko pooblasti za dejanja v postopku, oseba, ki je pri organu v delovnem razmerju. Tudi za uradno osebo, ki je pooblaščena samo za dejanja v postopku, velja načelo samostojnosti pri odločanju (deloma v omejenem obsegu), kot ga opredeljuje 10. člen ZUP/86 (identično 12. člen ZUP/99). Drugi odstavek 10. člena 10 ZUP/86 določa, da pooblaščena uradna oseba organa, ki je pristojen za postopek, samostojno ugotavlja dejstva in okoliščine in na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise v konkretnih primerih. Uradna oseba, ki vodi postopek, glede na materialni predpis, ki ureja določeno upravno stvar, ugotavlja, katera dejstva in okoliščine je treba dognati, v mejah procesnih predpisov odloča, katera dejanja postopka so za to potrebna in določa način, kako se posamezna dejanja opravijo. Med postopkom lahko ves čas dopolnjuje dejansko stanje in izvaja dokaze tudi o tistih dejstvih, ki v postopku še niso bila navedena ali še niso dokazana, po uradni dolžnosti lahko odredi izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev stvari (136. člen ZUP/86, sedaj 145. člen ZUP/99). Ta uradna oseba je pooblaščena tudi za odločanje o vseh predlogih, ki jih dajo stranke in drugi udeleženci med ugotovitvenim postopkom. Tudi za uradno osebo s pooblastili za vodenje postopka se zaradi zagotovitve objektivnosti pri delu lahko uporabi inštitut izločitve. Iz opisanega položaja oziroma pooblastil v postopku izhaja, da uradna oseba, ki ima pooblastilo za dejanja v postopku, čeprav pripravi le osnutek odločbe, ki jo podpiše oseba s pooblastilom za odločanje, sovpliva na odločitev.

ZDen ureja vodenje postopka v 65. členu. V drugem odstavku ta člen določa, da ugotovitveni postopek vodi oseba, ki jo pooblasti predstojnik upravnega organa, ali pa član komisije iz drugega odstavka 54. člena tega zakona (strokovna komisija, ki jo ustanovi načelnik upravne enote). Za konkreten primer je relevanten prvi del navedene določbe (ker zadeve ni pristojna reševati upravna enota), ki jo je treba po mnenju sodišča razlagati v smislu pooblaščenih uradnih oseb, kot to urejajo zgoraj navedene določbe ZUP.

Podelitev pooblastil predstojnika upravnega organa uradnim osebam tega organa (predstojnik organa lahko svoje zakonsko pooblastilo za odločanje prenese na uradne osebe kot pooblastilo za dejanja v postopku pred izdajo odločbe in kot pooblastilo za odločanje) po navedenem izhaja iz stvarne pristojnosti organa. Vsak organ pa mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavke 25. člena ZUP/86, identično prvi odstavek 23. člena ZUP/99). Kršitev pravil o stvarni pristojnosti je bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere je treba odločbo odpraviti.

Tožbeni ugovor, da je postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, vodila oseba, katera sploh ne bi mogla biti pooblaščena uradna oseba v smislu določb ZUP, ker ni v delovnem razmerju pri upravnem organu, je uveljavljala druga tožnica. O tem tožbenem ugovor se toženka ni izrekla, niti po dodatnem pozivu sodišče, da se o njem opredeli. Sodišče tudi ni moglo preveriti, ali ima oseba, ki je postopek vodila, za to pooblastilo (glej 319. člen ZUP/99). V posledici navedenega presoja tožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka za utemeljen. V upravnem sporu, začetem na tožbo prvega tožnika, pa je navedeno kršitev upoštevalo po uradni dolžnosti (arg. a contrario prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi kršitve procesnih predpisov absolutne narave, vsebinske odločitve upravnega organa v tej sodbi ne presoja. Podaja pa mnenje v zvezi z izvajanjem visokošolske dejavnosti kot javne službe na nepremičninah, ki se v denacionalizacijskem postopku vračajo prvotnim lastnikom, kot oviro za vračilo v naravi. Splošni zakon, ki opredeljuje javno službo, je Zakon o zavodih, ki v 22. členu določa, da se k ot javne službe opravljajo z zakonom oziroma odlokom občine ali mesta na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavlja v javnem interesu republika, občina ali mesto. ZVis kot specialni zakon je v 43. členu določal, da se javna služba v visokem šolstvu določi z nacionalnim programom visokega šolstva. Z ustanovitvijo javne službe v visokem šolstvu država uresničuje obveznost iz tretjega odstavka 57. člena Ustave RS, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Dejavnost v visokem šolstvu je torej lahko javna služba, kadar je organizirana oziroma se opravlja tako, da se s tem zagotavlja uresničevanje javnega interesa. Zaradi tega so nepremičnine, ki služijo izvajanju javne službe na področju izobraževanja, v denacionalizacijskih zadevah po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izvezete iz vračanja. Za ugotovitev denacionalizacijskega organa, ali se na podržavljenih nepremičninah opravlja javna služba na področju visokega šolstva, je po mnenju sodišča bistveno, ali je akreditiran študijski program (6. člen Meril za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov), ki ga izvaja izvajalec visokošolske dejavnosti kot javno službo, in je glede tega podatka upravni organ vezan na vpisan podatek v razvidu visokošolskih zavodov. Tudi če Pravilnik o razvidu visokošolskih zavodov določa, da se v razvidu vodijo ime in sedež oziroma naslov visokošolskega zavoda ter ime in naslov njegovih dislociranih enot, po mnenju sodišča nevpis dislocirane enote (v obravnavanem primeru naj ne bi šlo za enoto temveč za sestavni del oddelka) zgolj to ni zadostna podlaga za zaključek v denacionalizacijski zadevi, da se na nepremičninah, ki naj bi se vrnile, ne opravlja javna služba. Vpis dislocirane enote opisuje organizacijsko strukturo visokošolskega zavoda, za denacionalizacijski postopek pa je bistveno opravljanje javne službe. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. U 17/95 upravni organ napotilo, da ugotavlja dejanski obseg vzgojnoizobraževalne dejavnosti, torej ali se na podržavljenih nepremičninah dejansko opravlja izobraževalna dejavnost kot javna služba. V zvezi z ugotavljanjem izvajanja javne službe na podržavljenih nepremičninah v ponovnem postopku sodišče opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011, v kateri je to sodišče presojalo ustavnost posameznih določb ZVis, ki se nanašajo na opredelitev javne službe v izobraževalni dejavnosti in zakonodajalcu naložilo odpravo ugotovljene neustavnosti v roku, ki se je že iztekel. Sodišče je tožbama ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče drugi tožnici prisodilo 350 EUR. Ta znesek mora plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi Stroškovni zahtevek stranke z interesom, C.C., je sodišče zavrnilo, ker v ZUS-1 ni podlage za odločanje o stroških strank z interesom, ob tem, da je bil njen interes v tem upravnem sporu, da izpodbijana odločba ostane v veljavi, sodišče pa je odločilo, da se odpravi.