Jedro

Odločitev sveta Krajevne skupnosti je mogoče upoštevati le kot nastanek objektivnega razloga, zaradi katerega delo tožnice ne bo več potrebno. Okoliščina, da bo tudi res nepotrebno, ker ji ni mogoče zagotoviti dela pod spremenjenimi pogoji ali drugega dela, pa je bila znana šele kasneje - najkasneje 18.1.2003, ko je bila tožnica obveščena o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 15.2.2003 je zato dana v okviru roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 15.2.2003 (o odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in ugotovilo, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas, ki ji ni prenehalo. Ugotovilo je sicer, da je podan poslovni razlog po prvem odstavku 88. člena ZDR in da tožena stranka drugega delovnega mesta nima. Toda odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka podala prepozno, po poteku trideset dnevnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka se z razlogi, ki utemeljujejo redno odpoved, ni seznanila šele 18.1.2003, ko je bilo tožnici poslano obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa najkasneje 15.1.2003, ko je svet krajevne skupnosti dokončno ugotovil, da tajnice ne potrebujejo več. Tožena stranka bi odpoved morala podati najkasneje do 14.2.2003, zato je odpoved, dana 15.2.2003, prepozna.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je opravilo obravnavo, na kateri je ponovilo že izvedene dokaze in dopolnilno zaslišalo tožnico in zakonito zastopnico tožene stranke. Na podlagi tako izvedenega postopka je ugotovilo, da se tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni seznanila že 15.1.2003. To se je v za tožnico najbolj ugodnem primeru zgodilo 16.1.2003, najkasneje pa z obvestilom o nameravani odpovedi (18.1.2003). Že iz same odpovedi je razvidno, da je tožena stranka preverila, ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka drugega delovnega mesta nima.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer 4. in 217. člena, ker se dokazi niso izvedli pred senatom, pač pa so se ponovili že izvedeni dokazi z vpogledom v zapisnike in listinsko dokumentacijo. Po določbi petega odstavka 348. člena ZPP lahko senat prebere zapisnik o izvedbi dokazov le takrat, ko dokaza ni več mogoče izvesti oziroma na prvi stopnji ni bil neposredno izveden. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki o tem, kdaj je tožena stranka zvedela za razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je povsem prezrlo, da zakonita zastopnica ni imela pooblastil, da bi namesto sveta Krajevne skupnosti sprejemala sklepe o odpovedi. Zadnja seja sveta pa je bila 15.3.2003 in je bil zato sklep lahko zakonito in veljavno sprejet najkasneje takrat. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka preverila, ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka (smiselno po prvem odstavku 339. člena ZPP) pri izvedbi dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje niso podane. Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP), torej ob upoštevanju dejanskega stanja, ugotovljenega v dokaznem postopku neposredno pred sodiščem prve stopnje. Lahko pa zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja (delovno sodišče celo mora) dopolni ali ponovi dokazni postopek tako, da neposredno na obravnavi izvede dodatne dokaze ali ponovi že na sodišču prve stopnje izvedene dokaze (30. člen ZDSS-1 v zvezi s 347. in 348. členom ZPP).

Dokazi na pritožbeni obravnavi dne 16.5.2005 so bili izvedeni neposredno. Sodišče druge stopnje je dodatno neposredno zaslišalo tožnico in pričo ter vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu. Pri tem ni šlo za primer iz petega odstavka 348. člena ZPP: za nobenega od dokazov ni bilo ugotovljeno, da ga ni več mogoče izvesti in na sodišču prve stopnje noben dokaz ni bil izveden pred zaprošenim sodnikom (217. in 218. člen ZPP). Izpodbijana sodba tako temelji na vseh dokazih in ne le na izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke, dane na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Zmotna je navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje prebralo izjavo priče S.T.. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog izrecno zavrnilo, med vpogledanimi listinami je le njegova pisna izjava z dne 29.11.2005. Vendar odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na tej listini, temveč izključno na izpovedi priče M.U. in zapisnikih sej sveta Krajevne skupnosti. Tudi izpodbijana sodba na tej izjavi ne temelji, ob zaslišanju priče na obravnavi pa je sodišče druge stopnje razčistilo tudi zatrjevana neskladja z izpovedbo na obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 9.2.2006. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni, sicer pa nestrinjanje z dokazno oceno pomeni le poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za navedbe v zvezi z preverjanjem možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je v prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, vezan pa je na ekonomske, organizacijske, tehnološke, strukturne ali podobne razloge na strani delodajalca. Po določbi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati redno odpoved iz poslovnega razloga najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Zakon torej določa dva roka: objektivnega in subjektivnega. Tudi po presoji revizijskega sodišča je odločitev sveta Krajevne skupnosti dne 15.1.2003 mogoče upoštevati le kot nastanek objektivnega razloga, zaradi katerega delo tožnice ne bo več potrebno. Okoliščina, da bo tudi res nepotrebno, ker ji ni mogoče zagotoviti dela pod spremenjenimi pogoji ali drugega dela, pa je bila znana šele kasneje. Najkasneje 18.1.2003, ko je bila tožnica (skladno s tretjim odstavkom 83. člena ZDR) obveščena o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 15.2.2003 je zato dana tako v okviru objektivnega kot subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR (enako stališče tudi na primer v sodbah Vrhovnega sodišča VIII Ips 395/2006 z dne 13.3.2007 in VIII Ips 464/2006 z dne 13.2.2007).

Šele v reviziji zatrjevano dejstvo, da zakonita zastopnica tožene stranke (predsednica sveta Krajevne skupnosti) ni imela pooblastila za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nedovoljena revizijska novota (372. člen ZPP).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških je v skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).