Jedro

V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 7690/2011 z dne 13. 6. 2014 obsojenega M. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod dodatnim pogojem, da obsojenec v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu M. R., s. p., znesek 19.084,86 EUR. Sodišče je odločilo, da se oškodovanca s presežkom njegovega premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 7690/2011 z dne 10. 12. 2015 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je „neobrazložen in nerazumljiv“ izrek izpodbijane sodbe v delu, v katerem se obsojencu očita, da je preko zaposlenih v komercialnem oddelku družbe oškodovancu lažnivo prikazoval, da bo družba svoje obveznosti še naprej redno izpolnjevala, da obsojencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati direktnega naklepa, ter da ni dokazano lažno prikazovanje izpolnjevanja obveznosti preko zaposlenih v družbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbenega očitka, oziroma, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da ima sodba sodišča prve stopnje obširne razloge v zvezi s preslepitvijo oškodovanca, da je sodišče natančno navedlo, na podlagi česa je zaključilo, da je obsojenec oškodovanca zavestno puščal v zmoti, ter mu lažnivo prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, ter da zahteva po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovila trditve zahteve ter poudarila, da je bil za plačilo računov zadolžen edino obsojenec, kar ovrže zaključek sodišča, da je obsojenec preko zaposlenih v komercialnem oddelku družbe oškodovancu lažnivo prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ki bi razumno utemeljevali sklep o obsojenčevem direktnem naklepu v zvezi s preslepitvijo oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov sodbe med drugim navedlo, da je obsojenec vedel, da je družba, katere direktor je bil, po svojih komercialistih pri oškodovancu naročala storitve, ki jih je ta tudi opravil, obsojenec pa mu je za to obljubil plačilo, česar pa ni odredil, čeprav je bila družba zmožna plačati oškodovančeve račune, saj je plačevala druge upnike. Na podlagi teh okoliščin je sodišče presodilo, da je obsojenec v obravnavanem primeru ravnal z direktnim naklepom. Trditve zahteve, da obsojencu ni mogoče očitati, da je vedel, da ne bo mogel plačati zapadlih računov oškodovanca, da na podlagi izpovedi priče S. P., ki je potrdila, da je obsojenec govoril, da bodo računi plačani, ni mogoče zaključiti, da je bil pri obsojencu podan direktni naklep za storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije, ter da obsojenec z oškodovancem ni sklenil pogodbe o opravljanju storitev, temveč je prevzel le utečene posle, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

6. V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev.

7. Obsojenčeva zagovornica z navedbami v zahtevi, da so razlogi sodbe pomanjkljivi in sami s seboj v nasprotju, ker iz njih ne izhaja, na kakšen način je obsojenec preko zaposlenih v komercialnem oddelku družbe oškodovancu lažnivo prikazoval, da bo družba obveznosti še naprej redno izpolnjevala, nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s temi navedbami je formalni pogoj izčrpanja izpolnjen, saj je obsojenčeva zagovornica zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 11. 5. 2015 (listovna št. 286 spisa) vložila pritožbo, ni pa izpolnjen materialni pogoj, ker v pritožbi ta kršitev, ki jo sedaj uveljavlja v zahtevi, ni bila uveljavljana. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato te kršitve ni bilo mogoče presojati v okviru odločanja o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

C.

8. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter delno tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obsojenega M. D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 450,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 in 7301 v zvezi s 7152 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.