Jedro

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbam zagovornikov vseh treh obdolžencev zato, ker je bila v izpodbijani sodbi premalo upoštevana manjša teža kaznivega dejanja, pri katerem je bila intenziteta sile zelo majhna. Premalo je bila tudi upoštevana mladost obdolžencev in zasvojenost.

Izrek

Pritožbam zagovornikov vseh treh obdolžencev se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o izrečenih kazenskih sankcijah spremeni tako, da se kazni, izrečeni obd. E.M. in S.N., znižata vsakemu na 2 (dve) leti zapora, obd. st. ml. D.M. pa se izrečena kazen mladoletniškega zapora zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev mladoletniškega zapora.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obd. E.M. in S.N. ter st. ml. D.M. spoznalo za krive, da so storili kaznivo dejanje ropa po čl. 213/III in I KZ. Obd. E.M. in S.N. je vsakemu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. St. ml. D.M. pa je izreklo kazen dve leti mladoletniškega zapora. V izrečene kazni je vštelo čas prebit v priporu. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke in o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi so se pritožili vsi trije zagovorniki zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Predlagali so ugoditev pritožbi in znižanje zaporne kazni. Zagovornica st. mladoletnika pa je predlagala podrejeno še razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi še navaja, da se ji zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s povračilom škode oškodovanki ne zdi pravičen glede na to, da je mladoletnik oškodovanki že izročil znesek 20.000,00 SIT.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev vseh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo starost vseh treh obdolžencev, dva sta mlajša polnoletnika, eden pa starejši mladoletnik, in je zato obema polnoletnima obdolžencema izreklo omiljeno zaporno kazen, st. mladoletniku pa glede na stopnjo kazenske odgovornosti in glede na njegovo osebnostno problematiko kazen mladoletniškega zapora. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni pri vseh treh obdolžencih poudarilo, da je upoštevalo pri odmeri kazni tudi težo kaznivega dejanja, česar pa ni podrobneje obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri storitvi kaznivega dejanja intenziteta sile ni bila velika, saj je obd. E.M. oškodovanko le porinil. Tudi višina protipravno pridobljene premoženjske koristi je bila razmeroma majhna. Res je oškodovanka utrpela zaradi poškodb noge hudo telesno poškodbo, vendar pa kljub temu teže storjenega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot obteževalno okoliščino, pač pa gre za težo kaznivega dejanja, ki je v spodnjih mejah kaznivega dejanja ropa, za katerega so bili spoznani za krive obdolženci. Tudi stopnja kazenske odgovornosti ne odstopa tako, da bi lahko vplivala obteževalno na višino kazenske sankcije.

Ker so vsi trije obdolženci do sedaj nekaznovani in mladi, upoštevati pa je treba še njihovo zasvojenost z mamili, so zato pritožbe zagovornikov, ko očitajo izpodbijani sodbi predolge zaporne kazni, utemeljene. Zato je sodišče pritožbam zagovornikov vseh treh obdolžencev ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o izrečenih kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obema ml. polnoletnikoma, to je obd. E.M. in S.N., znižalo kazen vsakemu na dve leti zapora, st. ml. D.M. pa je izrečeno kazen mladoletniškega zapora znižalo na eno leto in šest mesecev mladoletniškega zapora. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so take kazni sorazmerne s težo kaznivega dejanja, vlogo vsakega od obdolžencev in stopnjo kazenske odgovornosti. Pravilen je tudi zaključek o dolžnosti povrnitve škode oškodovanki.

Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo še po prvem odst. 383. čl. ZKP. Ob preizkusu po uradni dolžnosti ni našlo nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona.