Jedro

V vsakem primeru pa nemožnost srečanja obdolženega z zagovornico zaradi odsotnosti tolmača, samo po sebi v ničemer ne odpravlja že ugotovljeno obdolženčevo begosumnost in ponovitveno nevarnost, zato takšne navedbe po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zlasti, ko iz listin v spisu izhaja, da je zagovornica pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila tudi sama, in sicer dne 26.8.2024.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženca podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti, po 1. točki in ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija obdolženi in sicer brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, smiselno pa predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa sklepa sodišča prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

Neutemeljene so tako navedbe obdolženega, da utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja (prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1) ni podan, saj je mislil, da opravlja zakoniti prevoz oz. da ni vedel, da se njegovo dejanje kaznuje po 308. členu KZ-1 in da se ni imel možnosti seznaniti z vsebino tega člena. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se takšne pritožbene navedbe obdolženega nanašajo na zavedanje obtoženega o protipravnosti njegovega ravnanja ter vprašanje krivde, kar ni predmet presoje obstoja utemeljenega suma. Glede presoje obstoja utemeljenega suma, sodišče glede na razpoložljive dokaze, presoja zgolj to, ali je verjetnost, da je obtoženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita večja, kot pa verjetnost, da obtoženi dejanja ni storil.

5.Pritožbeno sodišče vsled navedenemu potrjuje razloge sodišča prve stopnje, da utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj temelji na dosedaj zbranem dokaznem gradivu v predkazenskem postopku, predvsem na dosedanjih ugotovitvah policistov, pridobljenih listin in zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, kar vse je konkretno navedeno in obrazloženo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6.Glede na ugotovljena dejstva v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti, ki jih obdolženec niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje o obstoju tega pripornega razloga. Obdolženi je namreč državljan Ukrajine, ki je pred odreditvijo pripora začasno bival na različnih naslovih na Poljskem in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine. V Sloveniji namreč nima stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Na podlagi tega je prvo sodišče utemeljeno sklepalo, da se je obdolženi kritičnega dne (29. 7. 2024) na ozemlju Republike Slovenije nahajal le v tranzitu in zgolj z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, torej, da bi kot član hudodelske združbe in proti plačilu, preko ozemlja Slovenije prepeljal sedem državljanov Turčije, ki za vstop in bivanje v Sloveniji niso imeli ustreznih dovoljenje. Vse navedeno ter višina predpisane kazni za tovrstno kaznivo dejanje (od 3 do 15 let zapora) pa nedvomno izkazujejo nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost zapustil Slovenijo, ter se posledično izognil predmetnemu kazenskemu postopku.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v izpodbijanem sklepu ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine zanesljivo kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Objektivne so zlasti teža in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščine v katerih je bilo storjeno - deloval pri ilegalnem spravljanju 7 migrantov v evropske države, v pričakovanju zaslužka, torej proti plačilu in z namenom pridobitve premoženjske koristi, kot član hudodelske združbe z več doslej neugotovljenimi osebami, očitno izurjenimi tihotapci ter iz koristoljubja, še zlasti v trenutni splošno znani situaciji, ko je ilegalnih prebežnikov veliko, njihove težke življenjske in socialne razmere pa se izkoriščajo za pridobivanje lastnega zaslužka. Subjektivne okoliščine pa so zlasti negativne lastnosti obdolženca, na katere se lahko sklepa na podlagi očitane storitve, ko naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti in je pri izvršitvi dejanja pokazal veliko mero vztrajnosti, brezbrižnosti in trdne odločnosti, pri čemer je utemeljeno sklepati, da se je zavedal tveganja, da je pri tem lahko vsak čas zaloten s strani policije, pa ga to naj ne bi odvrnilo od prepovedanega ravnanja. Navedene okoliščine tudi po prepričanju pritožbenega sodišča brez dvoma kažejo, da obstaja konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost obdolženec takšna dejanja še ponavljal, saj bi bil z odpravo pripora dan nazaj v situacijo in okoliščine, v katerih se mu kaznivo dejanje očita.

Prav tako pritožba obdolženca z njegovimi navedbami o nekaznovanosti, ob vsem zgoraj navedenim, zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more izpodbiti, saj nekaznovanost obdolženca ni nujni pogoj za zaključek o neobstoju tega pripornega razloga.

Obdolženec v pritožbi zanika tudi očitke, da služi denar s kriminalnimi dejavnostmi, saj nikoli ni služil denarja na tak način in meni, da za takšno sklepanje tudi ni dovolj dokazov. Iz argumentov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, zlasti iz 10. točke obrazložitve, izhaja, da se obdolžencu očita, da je storil dejanje kot član hudodelske združbe, premišljeno, usklajeno in v dobri organizaciji ter ob pričakovanju visokega zaslužka, saj so tujci za organizirano pot že položili denar v visokih zneskih (med 3.000,00 in 3.500,00 EUR), katerega plačilo naj bi, izkustveno, izvršilo, ko bi tujci prispeli v namenjeno državo, kar je pri njem zagotovo motiv za ponovitev dejanja. Zgolj obdolženčevo zanikanje služenja s kriminalnimi dejavnostmi, po oceni pritožbenega sodišča ne vodi do drugačnega sklepa, kot ga je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje, in ki temelji na zbranih dokazih, zlasti na zaslišanjih tujcev v predkazenskem postopku. Ko iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da ima obdolženec zdravstvene težave, je kljub drugačnim zatrjevanjem obdolženega v pritožbi (da zaradi zdravstvenega stanja ne more služiti s kriminalno dejavnostjo oz. je ne more opravljati) pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolžencu izvršitev kaznivega dejanja predstavljala vir zaslužka za preživetje. Izpostavljeno zdravstveno stanje, ki je bilo pri obdolžencu prisotno že pred obravnavanim kaznivim dejanjem, namreč obdolženca ni odvrnilo od izvršitve tega kaznivega dejanja.

7.Zato upoštevajoč navedeno, ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, tudi po presoji sodišča druge stopnje, razumno utemeljujejo sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem še vedno podana.

8.Obdolženec se v pritožbi sklicuje na to, da so očitki v izpodbijanem sklepu neutemeljeni in podani brez kakršnih koli dokazov in opisuje, da so mu zaradi prehitre vožnje policisti ob aretaciji povedali, da če bo plačal na kraju samem, bo globa znašala 185,00 EUR in ne 370,00 EUR, torej po njegovem ne drži, da ni plačal globe za prehitro vožnjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mu izpodbijani sklep ne očita ničesar glede (ne)plačila globe zaradi prehitre vožnje, v priporu pa je zaradi očitanega mu kaznivega dejanja, ne pa zaradi prehitre vožnje. Zato so takšne navedbe v predmetnem pritožbenem postopku pravno nerelevantne.

9.Obdolženec se v pritožbi prav tako sklicuje na to, da ni imel možnosti priti v stik s svojo zagovornico. Iz listin v spisu (l. št. 158 ter 161) izhaja, da si je zagovornica prizadevala za obisk obdolženca v priporu s prevajalcem za ukrajinski jezik in je zaprosila za kontakt prevajalca, s katerim bi lahko ta obisk opravila, vendar je bil prevajalec odsoten. V vsakem primeru pa nemožnost srečanja obdolženega z zagovornico zaradi odsotnosti tolmača, samo po sebi v ničemer ne odpravlja že ugotovljeno obdolženčevo begosumnost in ponovitveno nevarnost, zato takšne navedbe po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zlasti, ko iz listin v spisu izhaja, da je zagovornica pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila tudi sama, in sicer dne 26.8.2024.

10.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, slednji v pritožbi ni izpodbijal. Tako je sodišče prve stopnje v 11. točki razumno obrazložilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost, življenje ter zdravje tujcev in predstavlja njihovo ekonomsko izkoriščanje, kot tudi interes končanja tega kazenskega postopka, odtehta poseg v obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Obstoji namreč nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost obdolženi ne samo zapustil ozemlje Republike Slovenije, ampak se v zasledovanju hitrih in visokih zaslužkov, upoštevajoč njegovo nezaposlenost, vrnil v dosedanje življenjsko okolje in s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

Zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni oziroma milejši osebno omejevalni ukrep.

11.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obdolženca niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 272 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201

Pridruženi dokumenti

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 54728/2024, z dne 11.09.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.54728.2024

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 54728/2024, z dne 27.12.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.54728.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.