Jedro

Tožnik ni upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču, če zdravniški komisiji I. in II. stopnje za takšno zdravljenje nista ugotovili medicinskih indikacij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila odobritev zdravljenja tožnika v naravnem zdravilišču, ker po mnenjih zdravniških komisij I. in II. stopnje ni bilo medicinskih indikacij za zdravljenje z naravnimi zdravilnimi sredstvi.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotna, saj je zahteval zdravljenje na ambulantni način s hidroterapijo oziroma v bazenu, ne pa zdraviliškega zdravljenja. Sicer pa že zdravniški komisiji I. in II. stopnje nista ugotovili pravega dejanskega stanja, ker nista tožnika neposredno pregledali, ampak sta ugotavljali dejansko stanje le na podlagi dokumentacije o poteku zdravljenja. Zaradi tako pomanjkljivega postopka naj bi bila tožniku kratena osnovna pravica do ustrezne zdravniške pomoči. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je z izpodbijano odločbo hotela zlasti pojasniti, kdaj je zavarovanec upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču z naravnim zdravilnim sredstvom. Za zdravljenje v zdravilišču, torej z naravnim zdravilnim sredstvom, pa pri tožeči stranki ni bilo medicinskih razlogov, kar sta predhodno ugotovili zdravniški komisiji I. in II. stopnje. Tožena stranka pa tožniku ni odrekla pravice do fizioterapije na ambulantni način (ki vključuje tudi hidroterapijo, kjer obstajajo ustrezne naprave), o čemer pa je pristojen odločati osebni zdravnik in ne zdravniška komisija.

Tožba se zavrne.

Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da ni nikoli zahteval zdravljenja v zdravilišču, vendar se je kljub temu pritožil zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 3.11.1993, s katero mu ni bilo odobreno zdraviliško zdravljenje. Ker je tudi zdravniška komisija II. stopnje z izvidom in mnenjem z dne 30.11.1993 ugotovila, da ni medicinskih razlogov za tožnikovo zdravljenje v naravnem zdravilišču, je proti temu mnenju zahteval od tožene stranke izstavitev odločbe. S pritožbami in s tožbo je tožnik (konkludentno) izrazil svoje nasprotovanje zaradi neodobrenega zdravljenja v naravnem zdravilišču, čeprav tega ni zahteval z besedami izrecno. Zato je tožena stranka upravičeno odločila o tožnikovi neupravičeni zahtevi za zdravljenje v naravnem zdravilišču. Sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani odločbi, da tožnik ni upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču, torej z naravnimi zdravilnimi sredstvi, saj ti razlogi temeljijo na ugotovitvah strokovnih zdravniških komisij I. in II. stopnje. Ni sprejemljiv tožbeni razlog, da sta navedeni zdravniški komisiji dejansko stanje nepopolno ugotovili, ker tožnika nista neposredno pregledali. Tega nista bili dolžni, če sta po podatkih iz zdravstvene dokumentacije o predhodnem zdravljenju tožnika mogli zanesljivo oceniti, da zdravljenje v naravnem zdravilišču tožniku ni potrebno. Sicer pa tožniku pravica do fizioterapije oziroma ambulantnega zdravljenja na fizikalni terapiji, katero zahteva v zahtevku od tožene stranke za izdajo odločbe z dne 8.11.1993 oziroma do hidroterapije, katero navaja v tožbi, z izpodbijano odločbo niti ni mogla biti kršena. Iz izvidov in mnenj zdravniških komisij in iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil tožniku kateri od navedenih načinov zdravljenja zavrnjen. O tej vrsti terapije pa je pristojen odločati osebni zdravnik, ne pa zdravniška komisija, kakor je že tožena stranka podrobno obrazložila v razlogih izpodbijane odločbe. Po vsem navedenem je torej izpodbijana odločba zakonita, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno po določbi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, katerega je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).