Jedro

Začasne gradbiščne ograje ni mogoče šteti med začasne objekte iz 5. alinee 1. odstavka 51. člena ZUN, niti med pomožne objekte, za katere bi po Odloku o pomožnih objektih zadostovala priglasitev del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote G. z dne 27.6.2001. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev začasne gradbiščne ograje na zemljiščih parc. št. 390/1, 390/4, 390/5 in 390/6, vse k.o. D.d. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Ugotavlja, da je tožnica priglasila postavitev začasne gradbiščne ograje po po 5. alinei 51. člena ZUN. Tudi po presoji prvostopnega sodišča pa se navedena ograja ne more šteti med začasne objekte iz 5. alinee navedenega člena, saj se navedena določba nanaša na postavitev začasnih objektov in naprav, namenjenih sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, proslavam in podobno. Pri tem mora biti naveden tudi datum, do katerega bo ta začasni objekt stal (1. odstavek 62. člena ZUN). Tožnica se neutemeljeno sklicuje na Odlok občine I.g. o pomožnih objektih, napravah in drugih posegih v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Uradni Vestnik občine I.g., št. 5/97 in 6/99, v nadaljevanju: odlok), saj se ta ne nanaša na postavitve začasnih objektov, pač pa je podlaga za njegovo izdajo v 2. odstavku 51. člena ZUN, po katerem občinska skupščina lahko predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev določenih pomožnih objektov ter, kot že navedeno, določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov. Kot je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila že tožena stranka, pa tudi navedeni odlok ne dopušča postavitve take ograje, saj med pomožnimi objekti oziroma posegi v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, šteje medposestne ograje ali dvoriščne ograje ter žive meje, ter ograje, ki služijo za zaščito pred divjadjo do višine 2 metrov (12. in 13. točka 2. člena odloka).

Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega zakona. Stališče prvostopnega sodišča ni pravilno. Na mejah zemljišč, ki so njeni v lasti je predvidena gradnja nove lokalne ceste. Izdajo odločbe o priglasitvi del je predlagala zaradi zaščite materiala, ki je na prostem in ločitve gradbišča za deponijo. Ograja je namenjena zaščiti lastnine, saj se na na navedenem območju predvideva večji obseg del in s tem tudi prisotnost večjega števila ljudi. Po izgradnji ceste bo frekventnost po zemljiščih mnogo večja, zato je prisiljena ločiti njeno lastnino pred možnimi posegi. Ni mogla določiti datuma, do katerega bo začasni objekt postavljen, saj je to odvisno od izgradnje oziroma dokončanja regionalne ceste.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagane priglasitve del-postavitve začasne gradbiščne ograje, ni mogoče šteti med začasne objekte iz 5. alinee 51. člena ZUN. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje se ta nanaša na postavitev začasnih objektov in naprav, namenjenih sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, proslavam in podobno. Navedene ograje ni šteti niti med pomožne objekte, za katere bi po odloku zadostovala priglasitev del. Po odloku se namreč štejejo med pomožne objekte le medposestne vrtne ali dvoriščne ograje (12. točka) in ograje, ki služijo za zaščito pred divjadjo do višine 2 metrov (13. točka). V tem primeru pa ne gre za vrtno ali pašniško ograjo, ampak gre za zaščitno ograjo za deponijo gradbenega materiala, za katero pa je, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje potrebno lokacijsko dovoljenje. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničin pritožbeni ugovor, da ograjo potrebuje le začasno, za zaščito svoje lastnine pred možnimi posegi, saj predlagana postavitev gradbiščne ograje ni dovoljena v okviru 5. alinee 51. člena ZUN.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.