Jedro

Kasnejša sprememba disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne pravne ocene kvalifikatornih okoliščin ne spremeni dejstva, da je tožena stranka zoper tožnico utemeljeno izvedla disciplinski postopek zaradi ravnanja tožnice same in zato ni podana njena odškodninska odgovornost za zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih tožnici povzročil izrečeni disciplinski ukrep. Sama izbira disciplinskega ukrepa, ki je bila v tem primeru odvisna od presoje kvalifikatornih okoliščin tožničine disciplinske kršitve, ne pomeni takega protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo. Tako zmotno uporabo materialnega prava bi bilo le tedaj mogoče opredeliti tudi kot podlago za odškodninsko odgovornost za negmotno škodo, če bi bila zmotna uporaba prava v disciplinski odločbi posledica bodisi naklepnega ravnanja tožene stranke in njenih organov, bodisi njenega nevestnega ravnanja, zaradi katerega bi se morala tožena stranka že ob sprejemu odločbe (izreku disciplinskega ukrepa) zavedati, da bo z njeno izdajo tožeči stranki neupravičeno povzročena škoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova utrpljene nepremoženjske škode v posledici izvedenega disciplinskega postopka in izreka disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja v skupnem znesku 30.671,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče utemeljilo s tem, da je bil disciplinski postopek zoper tožnico v novembru 1999 in januarju 2000 utemeljeno voden zaradi tožničine disciplinske kršitve, le da je bil prvotno izrečeni disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja v postopku pred sodiščem zgolj zaradi drugačne presoje kvalifikatornih okoliščin spremenjen v disciplinski ukrep denarne kazni. Na podlagi pravnomočne sodbe sodišča v disciplinskem sporu so bile tožnici priznane in tudi realizirane pravice iz delovnega razmerja, za plačilo odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode pa odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ob pravnomočno ugotovljenih disciplinskih kršitvah in v skladu z veljavnim splošnim aktom izvedenim disciplinskim postopkom zoper tožečo stranko toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ki bi pogojevalo njeno odškodninsko odgovornost, ker je sodišče v disciplinskem sporu drugače presojalo kvalifikatorno okoliščino večje materialne škode, kot je bila ta opredeljena v splošnem aktu tožene stranke (opredelitev splošnega akta, da predstavlja večjo materialno škodo, povzročeno z disciplinsko kršitvijo delavca toženi stranki, že škoda v takratnem znesku 1.000 SIT).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Sodišču očita protislovnost in nejasnost izpodbijane sodbe, s tem da se do pritožbenih navedb sodišče niti ni opredelilo. Navaja, da pomeni nezakonito izrečeni disciplinski ukrep tudi nezakonitost disciplinskega postopka. Sodišču očita, da se s posledicami nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa sploh ni ukvarjalo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker je tožnica v reviziji navedla toženo stranko, ki zaradi pripojitve k P. d.d. več ne obstaja. Podredno pa predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker pravno nasledstvo med prvotno toženo stranko, kot je označena tudi v reviziji, in družbo P. d.d. izhaja iz sodnega registra in očitno ni sporno, ni podlage, da bi sodišče sledilo predlogu tožene stranke za zavrženje revizije.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V zvezi z revizijskimi očitki o protislovnosti in nerazumljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje jasne razloge, zakaj sodišče šteje, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan. Ker je sodišče zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek že po temelju, ker toženi stranki glede zatrjevane škode ni mogoče očitati krivdnega protipravnega ravnanja, se do drugih predpostavk odškodninske odgovornosti in višine zahtevane odškodnine ter do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Tako v reviziji tudi sicer le smiselno očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

9. Po ugotovitvah sodišča je bil zoper tožnico koncem leta 1999 zakonito začet disciplinski postopek. Njena disciplinska odgovornost za kršitve, kot so jih ugotavljali disciplinski organi tožene stranke, je bila pravnomočno ugotovljena tudi na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1910/2001 z dne 12. 1. 2004, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 7/2000 z dne 5. 9. 2001, le da je bil tožnici pri toženi stranki izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi drugačne pravne presoje tako imenovanih kvalifikatornih okoliščin spremenjen v disciplinski ukrep denarne kazni.

10. Na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se je v času izreka spornega disciplinskega ukrepa še vedno uporabljal, je morala organizacija oziroma delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo je utrpel na delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Za primer uveljavljane odškodnine pride v poštev opredelitev odškodninske odgovornosti v prvem odstavku 154. člena takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Takšna opredelitev predpostavlja obstoj zakrivljenega nedovoljenega škodljivega dejstva (ravnanja ali opustitve), nastanka škode in vzročne zveze med škodnim dejstvom ter škodo.

11. Za primer kršitve delovnih obveznosti je ZTPDR pooblaščal delodajalca oziroma njegove organe, da zoper delavca izvedejo disciplinski postopek in delavcu izrečejo v zakonu predvidene disciplinske ukrepe (členi 54 do 68 ZTPDR). Zoper odločitve delodajalca o disciplinski odgovornosti delavca je bilo predvideno sodno varstvo. Namen sodnega varstva v disciplinskih zadevah je bil preizkus pravilnosti izvedenega postopka in preizkus pravilnosti odločitve pristojnih disciplinskih organov delodajalca. Odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti je bila torej v prvi vrsti namenjena sodna presoja izvedenega disciplinskega postopka tako v formalnem, kot tudi v vsebinskem pogledu. Zato vsaka sprememba odločitve disciplinskih organov ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti delodajalca (1). Kasnejša sprememba disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne pravne ocene tako imenovanih kvalifikatornih okoliščin ne spremeni dejstva, da je tožena stranka zoper tožnico utemeljeno izvedla disciplinski postopek zaradi ravnanja tožnice same in zato ni podana njena odškodninska odgovornost za zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih tožnici povzročil izrečeni disciplinski ukrep. Sama izbira disciplinskega ukrepa, ki je bila v tem primeru odvisna od presoje kvalifikatornih okoliščin tožničine disciplinske kršitve, ne pomeni takega protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo (2). Tako zmotno uporabo materialnega prava bi bilo le tedaj mogoče opredeliti tudi kot podlago za odškodninsko odgovornost za negmotno škodo, če bi bila zmotna uporaba prava v disciplinski odločbi posledica bodisi naklepnega ravnanja tožene stranke in njenih organov, bodisi njenega nevestnega ravnanja, zaradi katerega bi se morala tožena stranka že ob sprejemu odločbe (izreku disciplinskega ukrepa) zavedati, da bo z njeno izdajo tožeči stranki neupravičeno povzročena škoda (3). Takih ravnanj pri izvedbi disciplinskega postopka zoper tožnico sodišče ni ugotovilo.

12. Glede na navedeno je sodišče pravilno presodilo, da na strani tožene stranke niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti za zatrjevano nepremoženjsko škodo v smislu določb prvega odstavka 154. člena takrat veljavnega ZOR, v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZTPDR. Ob gornjih ugotovitvah in ugotovitvah, da je bilo tožnici že v disciplinskem sodnem sporu priznano celotno nadomestilo plače, ki ji ni bila sproti izplačevana zaradi prvotno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, predpostavke odškodninske odgovornosti za nadaljnjo zatrjevano škodo niso obstajale.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 798/2006 z dne 12. 2. 2009. Op. št. (2): Glej sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 512/2007 z dne 6. 4. 2009. Op. št. (3): Podobno glej sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 180/2007 z dne 15. 12. 2008.