Jedro

Odločilni kriterij za določitev najemnika po 110. čl. SZ-1 so stanovanjske potrebe tako bivših zakoncev kot tudi njunih otrok. Glede na to, da predlagatelj ne zahteva, da naj se otroka dodelita njemu, je pravilen zaključek, da ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagatelj zahteval, da mu nasprotna udeleženka v 6 urah po prejemu sklepa izroči vse ključe stanovanja št. 4 v 2. nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu R. 6, T., ter mu omogoči nemoteno bivanje in uporabo stanovanjskih prostorov, sicer bo sodišče izreklo in izterjalo denarna kazen 3.000,00 EUR in hkrati izdalo nov sklep, s katerim bo določilo še višjo kazen.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje predlagatelj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Glede verjetnosti terjatve navaja, da je ta izkazana že z najemno pogodbo ter nespornim dejstvom, da sta udeleženca bivša partnerja, ki se ne moreta dogovoriti o tem, kdo bo (p)ostal najemnik. Stališče sodišča, da mu ni uspelo dokazati verjetnosti, da bo sodišče ravno njega določilo za najemnika, je v nasprotju z določbo 272. čl. ZIZ in 110. čl. Stanovanjskega zakona, ki vsakemu bivšemu partnerju daje pravico vložiti takšen predlog. Odločitev sodišča predstavlja že končno odločitev o tem, kdo bo najemnik, ne pa odločitve o začasni odredbi. Sodišču očita, da je spregledalo namen začasnih odredb, s katero se le začasno vzpostavi in ureja stanje do končne odločitve o glavni stvari. Sodišče legitimira samovoljno ravnanje nasprotne udeleženke, čeprav je za take primere določen sodni postopek. Pritožba pojasnjuje, da postopek za dodelitev otrok še ni tako daleč, poleg tega to tudi ni predmet tega nepravdnega postopka, zato se predlagatelj ne more sklicevati na okoliščino, komu bosta zaupana otroka. Poudarja pa, da je v predlogu za določitev najemnika navedel, da naj se kot družinska člana, ki bosta bivala z njim, določita tudi njegova mld. otroka. Če bo bival v stanovanju, bo lahko zahteval dodelitev otrok. Ugotovitev sodišča je zato protispisna, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju navaja, da je izkazan tudi nastanek nenadomestljive škode, saj še vedno živi v slabih razmerah.

V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka navaja, da sta ji bila mld. sina zaupana v varstvo in vzgojo (sodba Okrožnega sodišča opr. št. II P 859/2008 z dne 14.4.2009), s čemer se je predlagatelj na Centru za socialno delo strinjal. Glede na navedeno meni, da je odločitev sodišča pravilna. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da predlagatelj ni izkazal verjetnega obsoja terjatve kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 3/2007 – UPB3, ZIZ). Drži sicer, da 110. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 69/2003, SZ-1) omogoča bivšemu zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju, da zahteva od sodišča, naj določi najemnika, če se o tem ne moreta sporazumeti. Vendar navedeno še ne pomeni, da bo s predlogom tudi uspel. Zato golo dejstvo, da sta udeleženca zunajzakonska partnerja, ki se o tem ne moreta dogovoriti, še ne izkazuje verjetnosti terjatve, ne da bi upoštevali merila iz 2. odst. 110. čl. SZ-1. Odločilni kriterij po citirani določbi pa so stanovanjske potrebe tako bivših zakoncev kot tudi njunih otrok. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je za presojo verjetnosti terjatve pomembno, pri katerem od udeležencev bosta živela mld. sinova. Glede na to, da predlagatelj ne zatrjuje, da je oziroma bo zahteval, da naj se otroka dodelita njemu, je utemeljeno sklenilo, da ni izkazal verjetnosti, da ga bo sodišče določilo za najemnika. Pritožnik se sicer sklicuje na to, da je kot uporabnika stanovanja navedel tudi oba sinova, vendar je navedeno brez pomena, če mu otroka ne bosta dodeljena v varstvo in vzgojo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je oprlo svojo odločitev, tako ni protispisna, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3, ZPP) ni podana.

T. i. ureditvena začasna odredba, s katero se začasno uredi stanje (in ne nujno vzpostavi prvotno stanje, kot meni pritožba), je izjemen ukrep, ki je mogoč le ob izpolnitvi strogih pogojev iz 272. čl. ZIZ. V obravnavanem primeru ti niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje predlog za njeno izdajo utemeljeno zavrnilo. Ker v pritožbi navedeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. list št. 30/1986 s spremembami, ZNP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. čl. ZPP).

Stroški izdaje začasne odredbe so sestavni del nepravdnih stroškov, zato bo o njihovi povrnitvi odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (4. odst. 163. čl. ZPP).