Jedro

Ugotavljanje dejanskega stanja za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS za zavrnitev pridobitve državljanstva RS pride v poštev, če prosilec sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva RS po 1. odst. 10. člena ZDRS. Po 1. odstavku 40. člena ZDRS pridobi državljan druge republike nekdanje SFRJ, če je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti RS dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo RS, če je v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vložil vlogo pri pristojnem organu. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Odsotnost, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja, takšna odsotnost pa je tudi zapustitev Slovenije z JA, ne more šteti za dejansko bivanje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita dalje.

Izrek

1.Postopka v zadevah z opr. št. U 1085/94 in z opr. št. U 1545/94 se združita. 2.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 20.7.1994 vložil tožbo v smislu 26. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) zaradi molka tožene stranke v zvezi s svojo vlogo z dne 5.12.1991 za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (zadeva evidentirana pri sodišču pod opravilno št. U 1085/94). V tožbi navaja, da ga je tožena stranka povabila na razgovor 11.6.1993, od takrat dalje pa ni prejel nikakršnega obvestila o stanju postopka, čeprav je zahteval rešitev zadeve dne 12.2.1993 in ponovno 13.6.1994. Tožena stranka je obvestila sodišče, da je po sprožitvi upravnega spora zaradi molka organa o tožnikovi vlogi odločila z odločbo navedeno v uvodu te sodbe, s katero je zavrnila njegovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil samostojno tožbo (zadeva je pri sodišču evidentirana pod opravilno št. U 1545/94). Ker se tudi zadeva z opr. št. U 1085/94 nanaša na isto tožnikovo zahtevo, tožba zaradi molka organa pa je bila opravičena, je sodišče obe zadevi s sklepom združilo v enotni postopek.

Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je po podatkih operativne službe Ministrstva za obrambo RS bil tožnik aktivna vojaška oseba, ki je sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo in je v tistem času pa vse do odhoda JA iz Slovenije bil kot poveljnik brigade zadolžen tudi za skladišče orožja, iz katerega naj bi razdeljeval orožje in ostrostrelske puške, ki so bile najdene pri vojaških starešinah v vojašnici. Bil je poveljnik brigade v činu podpolkovnika in naj bi v tistem času hodil po kraju v polni bojni opremi. Tožnik je zaslišan kot stranka zanikal, da bi komu grozil ali protiobveščevalno deloval proti teritorialni obrambi. V vojašnici je ostal do 16.8.1991, ko je z materialnimi sredstvi JA odšel iz Slovenije. V Slovenijo se je vrnil 10.9.1991. Po tem datumu je še dvakrat odšel iz Slovenije le za nekaj dni zaradi ureditve pokojnine. Obrazložitev izpodbijane odločbe v sklepnem delu navaja, da je tožena stranka ponovno preverjala podatke pri Ministrstvu za obrambo RS, ki je potrdilo prvotno oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za obrambo države, saj je bil kot poveljujoči oficir odgovoren za stanje v njegovi enoti in ni logične povezave v njegovi izjavi, da ni vedel za to, da je bilo vlomljeno v skladišče, za katero je bil odgovoren. Tudi v 1. alinei 8. člena uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, je opredeljeno, da je taka nevarnost podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja. Glede na dejstvo, da je bil tožnik poveljujoči kader na mestu poveljnika brigade, je v skladu z navedeno uredbo utemeljena ocena, da bi sprejem tožnika pomenil nevarnost za obrambo države v smislu 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS. Tožena stranka pa svojo odločitev opira tudi na določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS, ker je tožnik ob selitvi materialnih sredstev JA zapustil Republiko Slovenijo in, čeprav je bila tožnikova odsotnost kratkotrajna, je s tem prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji in zato ni izpolnjen eden bistvenih pogojev 1. odstavka 40. člena ZDRS za pridobitev državljanstva.

Tožnik uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki temelji na "preverjanju pridobljenih podatkov pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije". Gre zgolj za domneve in insinuacije, po načelu postavljanja trditev, da tožeča stranka dokaže nasprotno. Nikoli ni sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, opravljal je svoje delovne naloge, ki niso pomenile nikake bojne aktivnosti ali kakršnekoli neposredne udeležbe pri tem. To je razvidno iz odločbe Sodišča združenega dela v Republiki Sloveniji z dne 7.10.1992. Tožena stranka bi morala dokazati svoje trditve. Vsiljuje se mu status tujca oziroma državljana tuje države. Kako naj bi bil nevaren za javni red in mir, če ni storil doslej nobenega prekrška ali kaznivega dejanja, in ali je možno, da je, star 61 let, nevaren za državo. V Sloveniji živi že več kot 30 let in je poročen s Slovenko, otroka pa sta državljana Republike Slovenije od rojstva. Dela na kmetiji svojega tasta in je tudi po osamosvojitvi ostal tukaj. Če bi se angažiral v agresiji, bi odšel iz Slovenije z drugimi pripadniki JLA. Sklicuje se na konvencijo o človekovih pravicah (Uradni list RS Mednarodne pogodbe št. 7/94). Po določbi 6. člena te konvencije ima pravico do pravičnega sojenja in postopka, izpodbijana odločba pa je v nasprotju z mednarodno obveznostjo. Obsoja se ga za agresijo, ki je ni zagrešil. Tudi kot pripadnik JLA je vedno nastopal kot samostojna osebnost in je bil zato pred leti politično diskvalificiran. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba se opira tako na 1. kot tudi na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZDRS, Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I, v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.12.1992, Uradni list RS št. 61/92).

Po 3. odstavku 40. ZDRS, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje (poleg 1. odstavka 40. člena), ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku 40. člena istega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost države ali obrambo.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka ocenila, da je glede na 1. alineo 8. člena uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS št. 47/94), v kateri je opredeljeno, da je nevarnost za varnost države podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja, taka nevarnost podana, ne da bi navedla, na katera dejstva in dokaze opira navedeno oceno. Za oceno, da bi sprejem tožnika pomenil nevarnost za obrambo države v smislu 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS ne zadošča zgolj dejstvo, da je bil tožnik poveljujoči kader na mestu poveljnika partizanske brigade. Po presoji sodišča bi za sklep, da bi sprejem tožnika pomenil nevarnost za varnost države zaradi njegovega aktivnega sodelovanja v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji poveljevanja, bilo potrebno ugotoviti, ali je enota, katere poveljnik je bil, bojno delovala, ali pa ugotoviti, da je tožnik sam neposredno bojno deloval, da bi bilo zadoščeno kriterijem iz navedene uredbe. Tožena stranka povzema zgolj oceno Ministrstva za obrambo RS, ki je "potrdilo prvotno oceno", da je tožnikova nevarnost za varnost države podana, dokazov o dejstvih, ki bi pomenila tožnikovo aktivno sodelovanje v agresiji na Republiko Slovenijo, pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni razložila, razen golega očitka, da je delil orožje iz skladišča, v katerega je bilo po navedbah tožnika vlomljeno. Tožena stranka se tudi ni opredelila do drugih tožnikovih navedb ob zaslišanju dne 11.6.1993. Seveda pa pride ugotavljanje dejanskega stanja za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS za zavrnitev pridobitve državljanstva v poštev, če prosilec sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 40. člena ZDRS. Po 1. odstavku 40. člena ZDRS pridobi državljan druge republike nekdanje SFRJ, če je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če je v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vložil vlogo pri za to pristojnem organu. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva RS na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. In v tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da tukaj dejansko živi.

Kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljeno. Vsakršna fizična odsotnost z območja Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Toda odsotnost, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja, tak značaj ima. Morebitna ponovna vrnitev v Republiko Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, pač pa pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena ZDRS sploh ni imela namena reševati. In tako je stanje, če pride do prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji zaradi pripadništva bivši JA, ko je bilo od poveljstva te armade odvisno, kje naj pripadnik dejansko živi. To pa je bilo po njenem umiku iz Slovenije območje druge države. Bistveno je, da se prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadništvom tuji armadi, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita dalje. Druge okoliščine oziroma življenje po vrnitvi v Slovenijo in kasnejša upokojitev, na navedeno presojo same zase ne morejo vplivati.

Tožena stranka pa pravilno ugotavlja, da tožnik od 23.12.1990 ni ves čas dejansko živel v Republiki Sloveniji in je na tako dejansko stanje pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS. Navedenemu dejanskemu stanju tožnik smiselno oporeka, češ da je tudi po osamosvojitvi ostal tukaj in da bi v primeru, če bi se angažiral v agresiji, odšel iz Slovenije z drugimi pripadniki JLA. Ta tožnikova navedba pa je protislovna, saj je med zaslišanjem sam navajal, da je zapustil Slovenijo z materialnimi sredstvi JA. Tožnikovi volji je bilo prepuščeno, ali kljub ukazu poveljstva JA ostane v Sloveniji, ali pa gre z JA v drugo državo. Izpodbijana odločba je zato, kolikor se opira na določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS utemeljena, saj tožnik ne izpolnjuje v tej določbi vseh predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva RS.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot predpis Republike Slovenije.