Jedro

S tem, ko je sodišče preseglo toženkino trditveno podlago (kršilo razpravno načelo), kar je vplivalo na zakonitost sprejete odločitve, je sodišče prve stopnje hkrati zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj je tožnici odvzelo pravico do obravnavanja/izjave in s tem do poštenega sojenja).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v I. točki izreka v delu glede zavrnitve zahtevka na plačilo 12.300,00 EUR ter pravdnih stroškov in v celoti v II. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 11. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 42.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2018 do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 15,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, in sicer v delu glede neprisojenih 12.300,00 EUR nad odbitno franšizo in za stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo ustrezno spremeni oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Omenja, kaj je navajala v tožbi in kakšna je vsebina 2. člena Posebnih pogojev za zavarovanje stanovanjske opreme (... 01/13). Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve presodilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke po omenjenih pogojih, medtem ko naj bi bil njegov zaključek v 27. točki, da naj bi bilo v skladu z 2. točko 5. odstavka 20. člena omenjenih pogojev zavarovalno kritje izključeno, napačen. Zaključilo je, da bi moral zavarovanec pričakovati nastanek škodljive posledice. Pri tem pa ni natančno pojasnilo, v čem naj bi bilo ravnanje, ki ga zavarovanec ni opustil, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. V nadaljevanju se pritožnica sprašuje, kje naj bi bila meja tega ravnanja. Ravnanje pomeni neko aktivnost. V konkretnem primeru je šlo za stanje (izkopan jarek) in ne za ravnanje, o katerem govori omenjena določba. Prav tako ni moč govoriti o tem, da bi zavarovanec lahko pričakoval škodljivo posledico. Glede na pojasnilo sodišča bi bile izključene mnoge škode, ki so s takim zavarovanjem pokrite. Toženka v svojih vlogah ni izrecno izpostavljala izključitve zavarovanja odgovornosti po 2. točki 5. odstavka 20. člena, oziroma ni oporekala, da bi šlo za ravnanje zavarovanca, kot mu ga očita sodišče. Pritožnica se v nadaljevanju sklicuje na 21. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2018 z dne 28. 3. 2019. V konkretnem primeru naj bi zgolj in samo sodišče, ne pa tudi tožena stranka, ocenilo, da z ozirom na 2. točko 5. odstavka 20. člena omenjenih pogojev ni zavarovanega kritja. Sodišče je pasivno legitimacijo za škodo do zneska 12.500,00 EUR minus odbitna franšiza po pogojih tožene stranke priznalo, čemur ni ugovarjala niti slednja. Tožnica na koncu še poudarja, da se pritožuje za neprisojenih 12.300,00 EUR (zavarovalna vsota) nad odbitno franšizo in stroške, čeprav je glede na izvedene dokaze po višini njena škoda precej večja.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da premoženjsko zavarovanje toženkinega zavarovanca I. K. (glej polico za premoženjsko zavarovanje št. 1 v prilogi B6), v delu, ki se nanaša na zavarovanje stanovanjske opreme, sklenjeno po Posebnih pogojih za zavarovanje stanovanjske opreme (... 01/13),1 obsega tudi zavarovanje odgovornosti zasebnika za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam, kot to določa 20. člen omenjenih pogojev.2 Pri tem je (očitno kot relevantna za predmetno zadevo) izpostavilo primera predvidena v 1. in 2. točki3 prvega odstavka 20. člena teh pogojev.

6. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje nato v nadaljevanju (glej 21. – 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) zaključilo, da toženkina obveznost ne obstoji, saj naj bi bil podan primer iz druge točke 5. odstavka 20. člena predmetnih pogojev, katerega sklenjeno zavarovanje ne krije.4 Ugotovilo namreč je (in to tudi obrazložilo), da naj bi tožnica (ob dogodku z dne 13. 9. 2014) škodo utrpela zaradi zavarovančevega ravnanja, ki ga ta ni opustil, kljub temu da bi njegovo škodljivo posledico moral pričakovati. Zoper omenjeni zaključek (razloge) podaja pritožnica konkretne (obrazložene) pomisleke. Še bolj pomembno pa je njeno (utemeljeno) poudarjanje, da toženka takšne izključitve zavarovanja (torej v skladu z drugo točko 5. odstavka 20. člena predmetnih pogojev) sploh ni ugovarjala. Prav nasprotno. Slednja je jasno zatrjevala (glej odgovor na tožbo oziroma njeno pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2019), da je za nezgodo (utrpljene poškodbe) spričo svoje neprevidnosti/nepazljivosti tožnica odgovorna izključno sama. To pa z drugimi besedami pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zaključke, ne da bi toženka v tem oziru podala ustrezne (to je jasne in konkretne) trditve, zaradi česar se tožnica tudi ni mogla5 (na način, kot je to storila sedaj v pritožbi) v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem kakorkoli izjaviti. S tem, ko je preseglo toženkino trditveno podlago (kršilo razpravno načelo6), kar je vplivalo na zakonitost sprejete odločitve,7 je sodišče prve stopnje hkrati zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj je tožnici odvzelo pravico do obravnavanja/izjave in s tem do poštenega sojenja).8

7. Ob tem, ko je na eni strani nedopustno preseglo toženkino trditveno podlago in sprejelo izpodbijano odločitev, pa se (očitno) iz istega razloga ni opredelilo niti do vseh ugovorov, ki jih toženka je (obrazloženo) podala. To ne velja le glede višine tožbenega zahtevka (toženkini ugovori zoper posamezne škodne postavke in zatrjevan mehanizem utrpljene poškodbe9), ampak tudi njegovega temelja10 (gre prvenstveno za toženkin ugovor zastaranja; sodišče prve stopnje pa se ni dovolj jasno opredelilo niti do njenih trditev o tožničini soodgovornosti).

8. Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru pa so v posledici zagrešene kršitve razpravnega načela ugotovitve (in razlogi zanje) sodišča prve stopnje glede ostalih podanih (in predhodno omenjenih) toženkinih ugovorov izostale. Ker se torej do ostalih ugovorov ni (obrazloženo) opredelilo, je bilo potrebno tožničini pritožbi ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

9. Neobstoja zaključkov (razlogov zanje) glede ostalih toženkinih ugovorov zoper temelj zahtevka (do katerih se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo) oziroma glede (v kolikor se bo izkazalo, da je tožbeni zahtevek po temelju (vsaj delno) podan) ugovorov zoper njegovo višino, to sodišče ni saniralo samo, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Ker je pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, bi bila z morebitno odpravo pomanjkljivosti izpodbijane odločbe s strani tega sodišča pomembno okrnjena pravica do pritožbe.11 Zato je bilo potrebno pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) dati prednost varstvu pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

10. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje (izhajajoč iz trditvene podlage obeh strank) najprej obrazloženo opredeli do vseh toženkinih ugovorov zoper temelj zahtevka. Če bo ugotovilo, da ti niso utemeljeni oziroma da tožbeni zahtevek po temelju vsaj delno obstoji, pa naj (upoštevaje podane trditve obeh strank in izvedene dokaze) njegovo utemeljenost presoja tudi po višini, pri tem pa naj svojo odločitev celostno ter jasno obrazloži. 11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper I. točko izreka tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej prilogo B3. 2 Za kar toženkinemu zavarovancu ni bilo potrebno plačevati nobene dodatne premije, saj je kritje te odgovornosti, kakor je to razvidno iz 45. člena omenjenih pogojev (...), do zneska 12.500,00 EUR vsebovano v zavarovanju stanovanjske opreme na dejansko vrednost (minimalno), katerega je sklenil zavarovanec (glej prilogo B6). 3 Ki predvidevata zavarovalno kritje zavarovančeve odgovornosti za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam kot zasebnik v vsakdanjem življenju oziroma kot lastnik, uporabnik ali najemnik stanovanja ali zasebne stanovanjske hiše ter dvorišča in vrta ob hiši. V 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje (obrazloženo) ugotovilo (in s tem hkrati (smiselno) odgovorilo na toženkin ugovor, da zavarovalno kritje ni podano, ker je do tožničine nezgode prišlo na drugi parceli oziroma parceli, v zvezi s katero zavarovanje ni bilo sklenjeno), da je do škodnega dogodka prišlo na mestu, ki ga je potrebno šteti za del stanovanjske hiše (pri čemer to sodišča pripominja, da gre izraz »del« razumeti zgolj v kontekstu presoje obsega zavarovalnega kritja). 4 Omenjena določba predvideva, da zavarovanje ne krije škode zaradi ravnanja, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. 5 Oziroma točneje (za to) ni bilo potrebe (saj toženka takšnih trditev/ugovora ni podala). 6 Glej 7. in 212. člen ZPP. 7 Lahko pa bi vplivalo tudi na njeno pravilnost (oboje prvi odstavek 339. člena ZPP). 8 Glej npr. odločbo tega sodišča II Cp 3401/2008 z dne 4. 3. 2009. 9 Za pomoč pri presoji vseh teh vprašanj (ugovorov) je sodišče prve stopnje sicer že angažiralo izvedenca medicinske stroke A. K. in pridobilo njegovo mnenje z dne 6. 8. 2019. 10 Toženka je odgovoru na tožbo zgolj z vidika višine zavarovalnega kritja navajala, da ni pasivno legitimirana nad zneskom 12.500,00 EUR in odbitno franšizo v višini 200,00 EUR, sicer pa je v celoti svoji pasivni legitimaciji ugovarjala iz drugih razlogov (tudi z ugovorom zastaranja zahtevka). 11 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.