Jedro

Ker sodišče zaradi zamude roka za vložitev tožbe zadeve ni obravnavalo po vsebini (ampak je tožbo zavrglo), so pritožbene navedbe, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, za odločitev pravno irelevantne. Ima pa tožnik v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja možnost, da sam oziroma preko osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno vloženo zavrglo tožbo, ki je bila na sodišču vložena dne 27. 8. 2011. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. Sklicuje se na enakopravnost državljanov, s tem, da kot primer navaja, da je sodišče v drugem sporu kljub prekoračitvi določenega roka, sprejelo mnenje sodnega izvedenca. Sodišče prosi, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 21. 7. 2011. S tožbo je uveljavljal priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, je tudi pravočasnost vložitve tožbe zoper dokončno odločbo tožene stranke. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Tudi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je 2. odstavku 252. člena določeno, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Na omenjeni rok je bil tožnik tudi pravilno poučen v pravnem pouku izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 7. 2011. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila dokončna odločba št. ... z dne 21. 7. 2011 tožniku vročena dne 27. 8. 2011 (povratnica v upravnem spisu). Tožba pa je bila 27. 8. 2011 priporočeno oddana na pošto in tega dne torej tudi vložena na sodišču, kar je razvidno iz pisemske ovojnice na list. št. 1 in pa sprejemnega žiga. To pa pomeni, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe potekel v petek dne 26. 8. 2011. Tožba, vložena na sodišču dne 27. 8. 2011 je bila prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo. Pri tem ni kršilo načela enakopravnosti, na katerega se sklicuje tožnik s tem, da kot primer navaja določitev roka sodnemu izvedencu. Rok za vložitev tožbe je namreč določen z zakonom, medtem ko izvedencu rok določi sodišče. Tak rok je podaljšljiv, medtem ko roka za vložitev tožbe, ki je določen z zakonom, ni mogoče podaljšati. Ker sodišče zadeve zaradi zamude roka ni obravnavalo po vsebini, so tudi pritožbene navedbe, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, za rešitev predmetne zadeve pravno irelevantne. Ima pa tožnik v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja možnost, da sam oziroma preko osebnega zdravnika, pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.