Jedro

Tudi listinsko izkazana morebitna invalidnost tožnice, ne bi imela za posledico drugačne odločitve glede na to, da določila ZVis in Statut UL ne vsebujeta nobenih ugodnejših možnosti za študente s statusom invalida od tistih, ki jih je bila tožnica že deležna. Na takšne ugotovitve opozarja tožena stranka že v odgovoru na tožbo in imajo vso pravno podlago v pravnorelevantnih materialnih predpisih, na podlagi katerih je bilo odločeno v obravnavni zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje odločil, da se prošnja A.A. (tožnice v tem sporu) za pridobitev statusa študenta s posebnim statusom (status študenta s posebnimi potrebami) zavrže. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 12. 9. 2016 vložila prošnjo za pridobitev statusa študenta s posebnim statusom (študent s posebnimi potrebami). Prošnji je priložila zdravniška dokazila, iz katerih je razvidno, da ima zdravstvene težave zaradi posledic prometne nesreče, v kateri je bila udeležena leta 2011. Zdravljenje za posledicami prometne nesreče še vedno poteka. Navaja, da je bila študentka v študijskem letu 2014-2015 redno vpisana v 2. letnik magistrskega programa uprava druge stopnje. Opravljene ima študijske obveznosti v obsegu 59 KT. V nadaljevanju navaja določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v 4. točki prvega odstavka določa, da organ zavrže vlogo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Organ je ugotovil, da ima študentka priznan status študentke s posebnimi potrebami za celotno trajanje študija z odločbo številka 03260-70/2012-2 z dne 8. 1. 2013 in ta pravica za katero prosi, že obstaja.

2. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje sklep Komisije za podiplomski študij z dne 22. 9. 2016. V obrazložitvi navaja 70. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis) ter Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) v tistem delu, ki se nanaša na spremembe ZVis, to je v 60. členu. Navaja, da je senat proučil pritožbo študentke A.A. in ugotovil, da je bila študentka v študijskem letu 2011/2012 prvič vpisana v 1. letnik magistrskega študijskega programa Uprava 2. stopnja - redno, v študijskem letu 2012/2013 se ji je s sklepom Komisije za podiplomski študij status študenta iz opravičljivih razlogov podaljšal za eno leto, v študijskem letu 2013/2014 je bila ponovno vpisana v 1. letnik in v študijskem letu 2014/2015 se je na podlagi prošnje za napredovanje v višji letnik z manjkajočimi obveznostmi vpisala v 2. letnik. Študentka je opravila 59 KT od skupno 120 KT. V skladu s 70. členom ZVis, 60. členom ZUJF in 239. členom Statuta UL ne izpolnjuje pogoja za podaljšanje statusa študenta na rednem študiju, saj ji je bil status študenta iz opravičljivih razlogov (zdravstveni razlogi) že podaljšan v študijskem letu 2012/2012. Podaljšanje statusa študenta iz opravičljivih razlogov je v skladu z veljavno zakonodajo možno največ za eno leto. Glede na navedeno je Senat Fakultete za upravo odločil, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

3. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da gre za formalno ne pa tudi vsebinsko utemeljitev odločbe in sklepa. Nobena od odločb se ni opredelila do tega, da vlaga vlogo za ''izredno'' priznanje pravice do podaljšanje statusa redne študentke, o katerem pravnomočno oziroma materialnopravno še ni bilo odločeno, oziroma so bile vloge že trikrat zavržene. Zaradi vsega tega pravice ni mogla izgubiti, še najmanj pa se je o tem na tak način že odločilo. Vsebinsko je bilo doslej odločeno le o vlogi za prepis na izredni študij z obrazložitvami raznih sklepov in odločb, ki nimajo relevantnih izrekov, pa o zahtevkih ni mogoče učinkovito vsebinsko odločiti. Razen tega organ ignorira možno, ustavi prijazno razlago prava in predvsem pravic, sploh pa očitke o nespoštovanju njenih človekovih pravic, v tem okviru pa zlasti tudi prepovedi diskriminacije oziroma pravice do enakega obravnavanja. Sama s pomočjo Zagovornika načela enakosti dokazuje, da je ugodna vsebinska odločitev o priznanju pravice ne le pravno možna in dopustna, ampak se dodatne časovne prilagoditve rednega študija (v teh okoliščinah tudi s statusom rednega študenta) tudi zapovedane in to mimo določb ZVis oziroma ob njihovi ustavno prijazni interpretaciji, ki temelji na neposredni uporabi prava človekovih pravic. Pravno podlago za pridobitev statusa študenta je zapisal že Zagovornik načela enakih možnosti. Natančno je proučil vse pravice in to primerjal s pravom v drugih državah.

4. Priznana ji je pravica do poklicne rehabilitacije na Soči, kar pomeni, da je pri njej vsaj začasno podana invalidnost, česar se doslej organ ni niti poskušal ugotavljati. Kljub temu je bila organu predočena izjemna izčrpna in natančno argumentirana pot za ugodno rešitev, vendar se organ izogiba odločitvi o njeni pravici in opredelitvi do pravnih podlag za priznanje pravice rednega študenta. Še enkrat ponavlja, da so pravnomočne postale le očitno napačne odločitve organa o zavrženju vlog za priznanje pravice do podaljšanja statusa, v teh posebnih okoliščinah iz septembra 2015 in aprila 2016. 5. Gre samo za črkobralsko metodo razlage ZVis, ki je materialno pravno nevzdržna, zato sodišču predlaga, da sodi v sporu polne jurisdikcije in samo sprejme predlagan način razlage prava, ki omogoča priznanje pravice do statusa redne študentke. Podrejeno predlaga, da naj sodišče uporabi pooblastilo iz 156. člena Ustave, prekine postopek in zahteva pred Ustavnim sodiščem presojo drugega oziroma tretjega odstavka 70. člena ZVis (ter ustreznih določil 33. člena Pravilnika FU in drugega odstavka 239. člena Statuta, če v teh primerih morda ni mogoče exceptio illegalis), saj zakonodaja neopravičeno onemogoča razumno prilagoditev oziroma izogibanje diskriminacije nekaterih ranljivih študentov z invalidnostmi. Zakonodaja vsebuje neustavno pravno praznino, ki diskriminira nekatere najbolj ovirane študente z najbolj nadležnimi posledicami invalidnosti in jim brez razloga ne zagotavlja ustrezne diferincirane obravnave. Tožnica predlaga, da se izpodbijana sklepa odpravita, in da naj sodišče samo meritorno odločiti o vlogi tožnice in prošnji ugodi tako, da ji prizna pravico do statusa redne študentke. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sklepa odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje z jasnimi napotili, ki bodo omogočili, da se bo vsebinsko izrekla o zahtevkih tožnice.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa potrjena s pritožbeno odločbo, s katero je iz procesnih razlogov organ prve stopnje zavrgel prošnjo tožnice za pridobitev statusa študenta s posebnim statusom, to je študenta s posebnimi potrebami. Razlog za takšno procesno zavrženje je v tem, da je bilo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.

9. Nesporno med strankami je, da je bila tožnica v študijskem letu 2011/2012 redno vpisana v prvi letnik magistrskega programa Uprava II. stopnje, v študijskem letu 2012/2013 pa ji je bil podaljšan status študentke v prvem letniku zaradi daljše bolezni, v študijskem letu 2013/2014 je bila ponovno vpisana v prvi letnik, v študijskem letu 2014/2015, ji je bila odobrena prošnja za napredovanje v višji letnik z manjkajočimi obveznostmi in je bila vpisana v drugi letnik z opravljenimi obveznostmi v obsegu 59 kreditnih točk. V študijskem letu 2015/2016 in naprej tožnica ni imela več statusa študentke. Z odločbo Univerze v Ljubljani, Fakultete za upravo številka: 03260-70/2012-2 z dne 8. 1. 2013 je bil tožnici priznan status študentke s posebnimi potrebami za celotno trajanje študija. Ker ji je bila prošnja za podaljšanje statusa študentke zaradi izčrpnih možnosti pravnomočno zavrnjena že z odločbo, številka 03260-14/2015-2 z dne 15. 9. 2015, bi tožnica sedaj ponovno želela pridobiti status študentke z navedbo, da je bilo vedno odločeno z procesnimi sklepi in se ni odločalo po vsebini, ter da naj upravni organ zakonske določbe, ki določajo omejitve študija, tudi za osebe s posebnimi potrebami ''prijaznjene'' razlaga in ji takšen status dodeli. Sama navaja, da naj bi vložila vlogo za ''izredno'' priznanje pravice do podaljšanja statusa redne študentke.

10. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica že uveljavila pravico do enoletnega podaljšanja statusa študenta iz naslova upravičenih razlogov (dalj časa trajajoče bolezni) po 70. členu ZVis in 239. členom Statuta Univerze Ljubljana, kot tudi pravico do enkratnega ponavljanja letnika po četrti alinei 39/1 člena ZVis in 152. člena Statuta UL ter tudi možnost napredovanja v višji letnik, četudi ni izpolnila študijskih obveznosti za predhodni letnik v celoti iz 52/3 člena ZVis in 153. člena Statuta UL. Tožnica v tožbi teh navedb oziroma ugotovitev tožene stranke tako v pritožbeni odločbi kot v odgovoru na tožbo ne izpodbija in je s tem tudi v celoti izčrpala možnosti za ohranjanje statusa redne študentke ob neizpolnjenih študijskih obveznostih, kot jih predvidevajo ZVis, ZUJF in Statut UL.

11. Sodišče ne more upoštevati tožbenega ugovora, da naj bi se njeno dejansko stanje ob vložitvi prošnje za podaljšanje statusa študenta 9. 9. 2016 spremenilo, ker gre za invalidnost, na kar naj bi nakazovala pravica do poklicne rehabilitacije na Soči, glede na to, da ne gre za ugotovitev invalidnosti s strani zato pristojnih organov. Sicer pa tudi listinsko izkazana morebitna invalidnost tožnice, ne bi imela za posledico drugačne odločitve glede na to, da določila ZVis in Statut UL ne vsebujeta nobenih ugodnejših možnosti za študente s statusom invalida od tistih, ki jih je bila tožnica že deležna. Na takšne ugotovitve opozarja tožena stranka že v odgovoru na tožbo in imajo vso pravno podlago v pravnorelevantnih materialnih predpisih, na podlagi katerih je bilo odločeno v obravnavni zadevi. Sodišče tudi nima pravne podlage za predlagano prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti drugega in tretjega odstavka 70. člena ZVis, glede na to, da v tem sporu sodišče presoja samo procesno (ne vsebinsko) odločitev obeh upravnih organov, zato navedenega predloga ni presojalo.

12. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bila procesna odločitev prvostopenjskega upravnega organa potrjena s pritožbeno odločbo pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.