Jedro

Odškodninska odgovornost odvetnika zaradi kršitve mandatne pogodbe je poslovna odškodninska odgovornost. Za pričetek teka zastaralnega roka (pet let) je treba ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da je odvetnik naredil strokovno napako. Da je odvetnik tožil napačno stranko, pa je tožnik izvedel šele z odločbo sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 7.506,04 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Opisuje, da je zadevo najprej obravnaval drug sodnik, opravil več zaslišanj in naznanil, da je treba postaviti izvedenca medicinske stroke in cenilca. Tožeča stranka je plačala že predujem za oba izvedenca v višini 1.600,00 EUR. Nato pa je drug sodnik prevzel zadevo in zahtevek zavrnil. Tožnik zahteva odškodnino, ker je odvetnik P. napačno vložil tožbo proti Zavarovalnici d.d. namesto proti S. To napako je tudi odvetnik potrdil, ko je bil zaslišan. Tožnik je za napako izvedel, ko je odvetnik prejel sodbo. To pa je bilo že prepozno, in ni mogel več vložiti tožbe proti S., ker je zahtevek zastaral. Sodišče pa napačno šteje, da je za sojenje pomemben trenutek vložitve tožbe. Tožeča stranka tožbe ni vložila sama ampak po odvetniku. Tožnik ni vedel, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. To je izvedel, ko ga je odvetnik seznanil z napako in to je, ko je odvetnik prejel prvostopno sodbo, kar je tudi tožnik potrdil na zaslišanju. Sodišče je spregledalo temeljne postavke odškodninske odgovornosti. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, od kar oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Absolutni rok pa je pet let od nastanka škode. Šteje pa tudi, da mora oškodovanec izvedeti za škodo in ne le dejstvo, da je škoda nastala. Zastaranje teče, ko so oškodovancu znani vsi elementi, ki omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka, kar je tudi razsodilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 664/2007 in II Ips 1202/2008. Morajo biti znani elementi zavedanja o ravnanju povzročitelja škode v dejanskem svetu in ne le pravna ocena. Odvetnik P. je sodbo prejel 2. 3. 2009 in ta tožba je bila vložena 2. 3. 2012. Tožnik kot laik na pravnem področju ni mogel vedeti, da je odvetnik naredil napako.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za problem zastaranja odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. To vprašanje ureja tretji odstavek 352. člena OZ. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbenih obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. V konkretnem primeru gre za mandatno pogodbo in zastaralni rok iz terjatve na podlagi mandatne pogodbe je pet let(1). Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno tudi, da oškodovanec izve za škodo(2).

6. To pomeni, da je za pričetek teka zastaralnega roka (pet let) treba ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da je odvetnik naredil strokovno napako. Sodna praksa je vezala začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva, oškodovanec pa je izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode in je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka(3). Pomembno je vèdenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegovega seznanjenja z obsegom škode in povzročiteljem. Pri tem tako teorija kot sodna praksa daje prednost pri tehtanju položaja oškodovanca in odgovorne osebe oškodovancu, saj je namen odškodninskega prava ravno v varstvu oškodovanca in odpravi njegovega prikrajšanja.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenih zaslišanj tožnika in odvetnika D. P. ugotovilo, da je odvetnik vložil tožbo 28. 5. 2004 in da je tožena stranka podala odgovor, kjer je ugovarjala pasivno legitimacijo Zavarovalnice d.d. Za sodišče prve stopnje je odločilni trenutek, ko je odvetnik P. prejel odgovor na tožbo tožene stranke, to je 17. 8. 2004 (primerjaj točko 36 obrazložitve). Kljub temu, da sta tako tožnik kot odvetnik izpovedala, da je bil tožnik seznanjen z napako odvetnika šele, ko je prejel odvetnik prvostopenjsko sodbo, to je 7. 3. 2008, je sodišče ugotovilo, da je takšno stališče neživljenjsko. Odločilno je za sodišče dejstvo, da je od dneva, ko je odvetnik prejel odgovor na tožbo, preteklo štiri leta in da so običajne poslovne prakse med odvetniki in strankami na zaupanju (primerjaj točko 37). Sodišče še ugotavlja, da bi glede na vse okoliščine primera odvetnik P. glede na ustaljenost sodne prakse ob običajni skrbnosti moral in mogel računati z zavrnilno sodbo, že ko je prejel odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklepanje sodišča in sklicevanje na splošno znana dejstva in običajno skrbnost, napačno.

8. Utemeljeno opozarja pritožba, da je tožnik laik in je šel k odvetniku po pravno pomoč. Dejstvo, da je tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo, še ne pomeni, da je tožnik ob običajni skrbnosti pravnega laika že izvedel za škodo in protipravnost. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tako tožnik kot odvetnik izpovedujeta, da je tožnik izvedel za škodo in protipravnost šele takrat, ko mu je odvetnik povedal, in to po prejemu sodbe, je zmotno štelo, kaj je tožnik dolžan vedeti kot stranka po Zakonu o odvetništvu. Skrbnost „običajne“ stranke po Zakonu o odvetništvu ne pomeni, da stranka verjame ugovoru nasprotne stranke v pravdi. Stranka zaupa svojemu odvetniku, je lahko izvedela za pravilno pasivno legitimacijo šele iz sodbe sodišča prve stopnje. Zmotno je štelo, od kdaj je pričelo zastaranje teči. Zato je tudi zmotno štelo, da je zahtevek tožeče stranke zastaral. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Presojo skrbnosti stranke v mandatni pogodbi oziroma v odnosu z odvetnikom je materialnopravno vprašanje, zato je bilo treba sodbo razveljaviti na podlagi 355. člena ZPP. Za odločanje na podlagi pravilne uporabe materialnega prava je treba dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti.

9. Tako se izkaže, da ni pomembno dejstvo, da je glede pravilne uporabe 26. člena ZOZP bila sodna praksa enotna, da je pasivno legitimirano S. in ne Zavarovalnica d.d. Tožnik tega dejstva brez odvetnikovega svetovanja ni mogel vedeti. Ni prezreti dejstva, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikovo škodo urejala Zavarovalnica d.d. in da je celo v predhodnem postopku ponudila odškodnino 1.168,42 EUR. Dejstvo, da pa pravni strokovnjak, kar je odvetnik, ni pravilno vložil tožbe, pa je tožnik izvedel šele s sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ni pomembno dejstvo, da je prva pravda trajala štiri leta.

10. Izrek o stroških je odpadel, saj tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

Op. št. (1): Zmotno meni pritožnik, da je tri leta.

Op. št. (2): Primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 60/2010 in II Ips 720/2007. Op. št. (3): Primerjaj K. Iglič Stroligo, zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2011/2, stran 65).