Jedro

Toženec je pri tožeči stranki pridobil specifična znanja, ki jih ni mogel pridobiti v postopku splošnega izobraževanja. Šlo je za nova znanja, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki in z njimi pred zaposlitvijo pri njej ni razpolagal. Dejstvo, da dela na drugačnem, višje rangiranem delovnem mestu, ne pomeni, da pri novem delodajalcu ne izkorišča tehničnih, tehnoloških in poslovnih znanj, saj ta znanja potrebuje za zahtevnejše delovno mesto pri novem delodajalcu. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med strankama, utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 in 3. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 6.318,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2006 dalje do plačila, v roku 8 dni. Zavrnilo je zahtevek za plačilo za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.318,18 EUR za čas od 28. 10. 2006 do 31. 10. 2006. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 2.337,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo v roku 8 dni.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo v odprtem roku vlaga pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje po izvedenem postopku v celoti nekritično presodilo, da je toženec pri tožeči stranki pridobil tehnična, tehnološka ali poslovna znanja in poslovne zveze in da pri sedanjem delu uporablja ta znanja in poslovne izkušnje, s čemer krši konkurenčno klavzulo. S tem se tožena stranka ne strinja. Toženec posebnega znanja pri tožeči stranki ni pridobil, temveč je šlo le za redno uvajanje delavca v delo. Toženec je pri tožeči stranki delal na delovnem mestu referenta za najem vozil, kar je predstavljalo neposredno delo s končnimi strankami, pri novem delodajalcu pa ne dela neposredno s strankami, temveč z brokerji. Način dela je popolnoma drugačen. Z uvajanjem v delo in samim delom je toženec pri tožeči stranki pridobil določene izkušnje in spoznal način delovanja v dejavnosti rent a car, vendar se tehnologija dela med posameznimi ponudniki ne razlikuje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali je kršil konkurenčno klavzulo, bistveno to, da se je pri tožeči stranki seznanil z načinom dela in pridobil specifično znanje, ki je potrebno za delo v tej dejavnosti. Sodišče se ni opredelilo do znanj, ki jih je toženec pridobil že pred nastopom dela pri tožeči stranki. Meni, da s konkurenčno klavzulo delodajalec ne more zaščititi splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jo delavec pridobi z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu v času, ko je delal pri njem in bi si jo pridobil tudi z opravljanjem takšnega dela pri kateremkoli drugem delodajalcu. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki v 2. točki 16. člena dogovorili, da delavec ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehniška, tehnološka ali poslovna znanja ali poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Torej zaposlitev toženca v drugi (na trgu konkurenčni) družbi, skupaj še z drugimi delavci tožeče stranke, ne pomeni kršitve konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula v konkretnem primeru delavcu prepoveduje le izrabljanje tehničnega, tehnološkega in poslovnega znanja ali poslovne zveze, ki jih je pridobil pri tožeči stranki. Kot izhaja iz sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 319/2005) znanje in izkušnje, ki si jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, niso last delodajalca, temveč delavca. Zato tudi uporaba teh znanj in izkušenj pri drugem delodajalcu ni kršitev konkurenčne klavzule. Gre lahko za zaščito takšnih tehnoloških, proizvodnih in poslovnih znanj, ki jih delavec drugače ne bi mogel pridobiti na trgu. Tožeča stranka ni dokazala, da bi tožnik pridobil kakšna posebna poslovna znanja v zvezi s svojim delom, s tem pa tudi ne, da bi jih lahko izrabljal pri novem delodajalcu. Toženec ne more biti odgovoren, če so kaj takega izrabljali drugi delavci tožeče stranke, ki so se prav tako zaposlili pri istem novem delodajalcu. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da za uveljavljanje konkurenčne klavzule ni potrebno dokazovati škode, temveč le obstoj dejstva, da delavec pri novem delodajalcu uporablja znanja in zveze, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu. Delodajalec, ki zahteva odškodnino zaradi kršitve konkurenčne klavzule, mora dokazati vse elemente odškodninskega delikta. Sodišče tudi bistveno krši določbe pravdnega postopka, saj je o višini odškodnine odločalo brez trditvenih in dokaznih podlag, odškodnina je bila v pogodbi določena v pavšalnem znesku, kar pa ne pomeni, da sodišču ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti in preizkusiti utemeljenosti višine določene pavšalne odškodnine. 242. člen OZ določa, da je veljavno določiti največji znesek odškodnine (pavšalna odškodnina), vendar pa je takšno določilo veljavno samo v primeru, če ni v očitnem nesorazmerju s škodo. Poleg tega je potrebno pri uporabi konkurenčne klavzule presojati, ali morda le-ta vsebuje čezmerne (časovne ali vsebinske) omejitve glede na 3. odstavek 37. člena ZDR. Upoštevati je potrebno tudi individualne posebnosti dela. Toženec z uvajanjem v delo, izobraževanjem in s pridobivanjem splošnega znanja o delovanju na področju rent a cara glede na njegovo delovno mesto ni bilo omogočeno pridobivanje posebnih znanj, s tem pa posebnih znanj tudi ni mogel izkoriščati. Vsebinska omejitev konkurenčne klavzule pomeni, da ne sme priti do izključitve možnosti delavčeve zaposlitve, primerne njegovi izobrazbi in usposobljenosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem pritožnik ni uspel, to je 1. in 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot mu to nalaga določba 1. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem je opravilo preizkus na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP in sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot nalaga določba navedenega člena, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na presojo koriščenja poslovnih zvez. Zato v delu, v katerem sprejema obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje le-te ne ponavlja, temveč glede na pritožbene navedbe le še dodaja:

6. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med strankama dne 31. 12. 2004. Stranki sta v tej pogodbi v skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) dogovorili konkurenčno klavzulo – pogodbeno prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Dogovorili sta se, da po prenehanju delovnega razmerja, povzročenega po volji ali krivdi delavca, le-ta ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnična, tehnološka in poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Obveznost je bila dogovorjena za dve leti in delodajalec se je zavezal delavcu izplačevati denarno nadomestilo za ves čas spoštovanja pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti, v primeru, da delavec dokaže, da se iz spoštovanja le-te ne more zaposliti oziroma je onemogočena možnost njegovega primerljivega zaslužka. Delavec se je zavezal, da bo ves čas trajanja prepovedi, vsaj 15 dni pred morebitno zaposlitvijo, opravljanje poslov oziroma del, pisno obvestil delodajalca, ta pa mora pisno sporočiti svoje stališče v 15 dneh, sicer se šteje, da ne uveljavlja pogodbene prepovedi konkurenčne klavzule. Delavec se je z navedeno pogodbo zavezal, da bo v primeru kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti plačal delodajalcu v enkratnem znesku odškodnino v višini ene tretjine njegove povprečne plače za pretekle tri mesece za vsak mesec do izteka veljavnosti pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je navedena določba pogodbe o zaposlitvi med strankama skladna z določbo 38. člena ZDR. Kaj je namen določb o konkurenčni klavzuli, izhaja med drugim tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 280/2006 z dne 20. 11. 2007, kjer je obrazloženo, da gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca po omejevanju konkurence in ima izhodišče v 74. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91/I in naslednji). Delavec na drugi strani s takšno klavzulo pod določenimi pogoji in prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu mora pripadati ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanje nastanka škode, če bi delavec, ki je pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobil tehnična, proizvodnja ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja (iz določenih razlogov v 38. členu ZDR) začel opravljati konkurenčno dejavnost. Potencialna nevarnost take škode in s tem upravičen interes zaščite delodajalca nastopi takoj po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi takojšnje uveljavitve delodajalčeve zaščite in na drugi strani varstva delavca je dogovorjeno tudi istočasno ustrezno nadomestilo.

7. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo podlage za uveljavljanje konkurenčne klavzule – pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti. Gre namreč za legitimno pravico delodajalca, da omeji delavca, ki pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Trajanje konkurenčne klavzule je določeno najdalj na dve leti v 2. odstavku 38. člena ZDR, kar je bilo spoštovano pri dogovorjeni konkurenčni klavzuli v predmetnem sporu. Tožeča stranka je toženca še pred prenehanjem delovnega razmerja seznanila s tem, da vztraja pri uveljavljanju konkurenčne klavzule.

8. S konkurenčno klavzulo je prepovedano uporabljanje specifičnih znanj in poslovnih zvez, ki jih delavec pridobi pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec pri tožeči stranki pridobil specifična znanja, ki jih ni mogel pridobiti v postopku splošnega izobraževanja. Šlo je za nova znanja, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki in z njimi pred zaposlitvijo pri njej ni razpolagal. Pritožbeno navajanje tožene stranke, da gre za splošna znanja, s katerimi razpolagajo zaposleni v rent a car dejavnosti, je neutemeljeno, saj gre za posebno vrsto dejavnosti, ki ima poseben način delovanja in posebno tehnologijo dela, kot v pritožbi navaja tudi sam toženec. To pa niso neka splošna znanja, temveč posebna znanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Toženec se je zaposlil prav tako pri podjetju, ki opravlja rent a car dejavnost, pri čemer izkorišča tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki. Dejstvo, da dela na drugačnem, višje rangiranem delovnem mestu, ne pomeni, da pri novem delodajalcu ne izkorišča tehničnih, tehnoloških in poslovnih znanj, saj ta znanja potrebuje za zahtevnejše delovno mesto pri novem delodajalcu. Brez poznavanja poslovanja rent a car dejavnosti, toženec ne bi mogel opravljati delovnega mesta brokerja v rent a car dejavnosti. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da so nekatere stranke, pred njimi košarkaša A.A. in B.B. prešle k novemu delodajalcu tožene stranke, ne pomeni izkoriščanja poslovnih zvez, ker sta navedena košarkaša prijatelja tožene stranke in bi vedno izbrala za najem vozila firmo, v kateri je on zaposlen. Ravno to dejstvo namreč kaže na izkoriščanje poslovnih zvez, saj če toženec ne bi bil zaposlen v družbi, ki opravlja rent a car dejavnost, njegovi prijatelji ne bi mogli v podjetju, kjer je zaposlen in se ne ukvarja s tako dejavnostjo, najemati vozil. Torej je po stališču pritožbenega sodišča obstajalo tudi izkoriščanje poslovnih zvez in ne samo tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek ni opredeljen po višini. Višina odškodnine zaradi nespoštovanja pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti je namreč dogovorjena v pavšalnem znesku ene tretjine povprečne plače toženca za pretekle tri mesece za vsak mesec do izteka veljavnosti pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek postavila na podlagi te pogodbene določbe in sodišče je utemeljeno temu tožbenemu zahtevku ugodilo. Navedena določba ima namreč naravo pogodbene kazni po določbi 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Po določbi 253. člena OZ pa ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala in celo, če mu ni nastala nobena škoda. Sodišče sicer lahko zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka, kot je to določeno v 252. členu OZ. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazoval, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti pogodbena kazen nesorazmerno visoka. Tega ne uveljavlja niti v pritožbi, temveč le zatrjuje, da je nesorazmerna s škodo, kar pa glede na določbo 253. člena OZ pravno sploh ni pomembno.

11. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 319/2005 z dne 26. 9. 2006, saj je bilo v tej zadevi ugotovljeno, da toženec konkurenčne klavzule ni prekršil, da ni imel opravka s strankami in da je delal le s pošiljkami partnerja, ki je še vedno poslovni partner tožeče stranke. Tudi v zadevi VIII Ips 145/2005 (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. 11. 2005) je bilo dejansko stanje bistveno različno, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz razloga, ker so bile obveznosti tožeče in tožene stranke v bistvenem nesorazmerju (7:1).

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (155. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).