7. 3. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojne podjetnice A. A. iz Ž. na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba samostojne podjetnice A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 410/2003 z dne 14. 6. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba samostojne podjetnice A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. IV Pg 424/97 z dne 4. 6. 2003 se zavrže.

3.Ustavna pritožba samostojne podjetnice A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 1085/2000 z dne 27. 3. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. IV Pg 424/97 z dne 19. 6. 2000 se zavrže.

Obrazložitev

A.

Pritožnica (v gospodarskem sporu tožena stranka) je predlagala obnovo postopka, v katerem ji je bilo s pravnomočno sodno odločbo naloženo plačilo kupnine za prodano pločevino v znesku 269.040 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo z obrazložitvijo, da ta predlog ni dovoljen iz dveh razlogov, in sicer, ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, poleg tega pa tudi ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 395. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), po katerem se sme zaradi okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP obnova postopka dovoliti samo, če stranka novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Pritožnica je ustavni pritožbi priložila tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 410/2003 z dne 14. 6. 2004, s katerim je to sodišče potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe (zaradi nedovoljenosti pritožbe zoper odločbo Višjega sodišča).

Ker iz pritožničine vloge ni bilo mogoče razbrati, katere sodne odločbe izpodbija z ustavno pritožbo, jo je Ustavno sodišče z dopisom z dne 17. 1. 2006 pozvalo, naj svojo vlogo dopolni tako, da izrecno navede, katere sodne odločbe izpodbija in jih tudi priloži. Iz odgovora na poziv izhaja predvsem nestrinjanje pritožnice zoper odločitev sodišča o predlogu za obnovo. Poleg tega pritožnica izraža nestrinjanje z vsebinsko odločitvijo sodišča v tej zadevi. Zatrjuje namreč, da v postopku ni bil upoštevan ključni dokument, tj. dopis z dne 28. 7. 1995, iz katerega naj bi izhajalo, da je bilo sporno naročilo pločevine stornirano. Pritožnica meni, da so ji bile v postopku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Opozarja tudi, da ji je bila kljub izpolnjenim pogojem zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

B.

Predmet sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 410/2003 z dne 14. 6. 2004 je procesna odločitev o zavrženju pritožbe (zaradi nedovoljenosti pritožbe zoper odločbo Višjega sodišča). Zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe omejiti le na vprašanje, ali je bila z odločitvijo o zavrženju pritožbe kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Teh kršitev pritožnica ne zatrjuje. Argumentov ustavne pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o zahtevku, pa v postopku presoje ustavne pritožbe zoper navedeni sklep ni mogoče upoštevati. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

V zvezi z odločitvijo sodišča o predlogu za obnovo postopka je pritožnica Ustavnemu sodišču predložila sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. IV Pg 424/97 z dne 4. 6. 2003, s katerim je to sodišče predlog za obnovo zavrglo. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Kot je razvidno iz prilog, ki jih je pritožnica predložila Ustavnemu sodišču, je zoper prvostopenjski sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka vložila pritožbo oziroma "ugovor". Ni pa izkazala, da je Višje sodišče o njem odločilo, kar pomeni, da redno pravno sredstvo še ni izčrpano. Pritožnica torej ni izkazala procesne predpostavke izčrpanosti pravnih sredstev, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

Kolikor je navedbe pritožnice v ustavni pritožbi mogoče razumeti tako, da izpodbija tudi sodni odločbi, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno v tej zadevi (tj. sodbi, navedeni v 3. točki izreka), ji je treba pojasniti, da je ustavna pritožba v tem delu prepozna. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Pritožnica je ta rok očitno zamudila. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 1085/2000 z dne 27. 3. 2002 ji je bila namreč gotovo vročena pred 4. 6. 2003, ko je Okrožno sodišče v Mariboru odločilo o pritožničinem predlogu za obnovo postopka. Ustavna pritožba, vložena 9. 8. 2004, je torej očitno prepozna in jo je bilo treba zavreči (3. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka ter prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić