Jedro

Pravica stranke do izjave je kršena takrat, ko je sodišče ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, medtem ko v primeru, ko na možnost drugačne pravne kvalifikacije nakaže že nasprotna stranka, opozorilo sodišča ni potrebno. Sodišče praviloma ni dolžno dajati pobude za spremembe, naj stranka postavi drug zahtevek. Podobno mora veljati tudi za pobudo, da mora označiti kot toženo stranko še nekoga tretjega oziroma za razširitev tožbe na novega toženca.

V primeru, ko gre za tožbo za priznanje deleža na nepremičnini in je hkrati zatrjevana podlaga pridobitev lastninske pravice na podlagi skupne gradnje, ob tem pa gre za skupno gradnjo tudi bivših zakoncev, je potrebno tožiti poleg lastnikov nepremičnine tudi bivšega zakonca, če ta ne nastopa na strani tožnika, ki lastninsko pravico iz naslova skupne gradnje in ob upoštevanju skupnega premoženja vtožuje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka (glede izselitve in izpraznitve stanovanja in glede pravdnih stroškov).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (II. točka izreka - zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je tožena stranka dolžna v roku 30 dni izseliti iz stanovanja v I. nadstropju na naslovu S 12, S in ga prostega svojih stvari izročiti v posest tožečima strankama, da ne bo izvršbe. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama njune pravdne stroške v znesku 2.421,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje, v roku 15 dni. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka solastnica do 1/4 nepremičnine parc. št. 421/2, vpisane v vl. št. 202 k.o. Žn, kar je tožencu tožeča stranka dolžna priznati in izstaviti listino, na osnovi katere se bo pri navedeni nepremičnini tožena stranka vknjižila kot solastnica do 1/4, sicer jo bo nadomestila ta sodba in zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka), iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Navaja, da je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem strank, prič in s postavitvijo izvedenca, pa se v obrazložitvi sodbe do dokazov ni opredelilo niti z eno besedo in se odločitve sodišča tako ne da preizkusiti. Zaradi neopredelitve sodišča do izvedenega dokaznega postopka je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Toženec je navajal, da je v nepremičnino tožeče stranke vlagal na osnovi dogovora, ali je dogovor obstajal, sodišče pri sprejemanju odločitve ni ugotavljalo, kljub izvedbi zaslišanja strank in prič. Ugotavljanje obstoja dogovora je za odločitev bistvenega pomena. Ker se sodišče do izvedenih dokazov ni opredelilo, je neutemeljeno zavrnilo tudi ostale predlagane dokaze tožene stranke. Sodišče je po sodnici, ki je na zadnjem naroku zadevo začela na novo obravnavati, do predmeta spora zavzelo diametralno nasprotno stališče. Zato bi moralo v okviru procesnega materialnega vodstva toženo stranko pozvati na dopolnitev tožbe, ker je bil rezultat odločitve za toženo stranko popolno presenečenje. Pred tem so bili vsi dokazi, ki jih je toženec predlagal, sprejeti, postopek je trajal več kot dve leti, nato pa se sodišče odloči, da so izvedeni dokazi nepotrebni in se do njih sploh ne opredeli. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka tudi, ker je na zadnjem naroku dne 9.9.2009 dopustilo in sprejelo dokaz z vpogledom v listino tožeče stranke - sodbo P 964/2006 - IV, ne da bi se opredelilo, zakaj je ta dokaz pravočasen in brez da bi tožeča stranka navedla, kaj z njim dokazuje in zakaj ga ni predložila na prvem naroku. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka iz stanovanja izselila, da pa to dejstvo ne omogoča zaključka, da je toženec stanovanje tudi izročil. O tej okoliščini bi lahko zaslišalo pravdni stranki, vsaj toženca, ki je bil na zadnjem naroku prisoten. Zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo.

Tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka) v odgovoru na pritožbo predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopno sodbo. Navaja, da je pritožba pomanjkljiva, saj ni razumljiva, prav tako ni moč razbrati, ali tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ali zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede vpogleda v sodbo P 964/2006 - IV pojasnjuje, da je že v tožbi predlagala pribavo in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani glede razveznega postopka, pri številki je šlo za tipkovno napako. Tožeča stranka je obrazložila, da je prišlo do napake pri pisanju in do napačne številke pravdnega spisa. Če bi tožena stranka menila, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, bi morala reagirati takoj na glavni obravnavi. Sodišču se ni bilo potrebno izjasnjevati, zakaj naj bi bil ta dokaz pravočasen, saj je bil predlagan že v tožbi. Dejstvo, da sodišče pred tem ni odločalo o ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je tožena stranka po nasprotni tožbi ves čas poudarjala, ne more za tožečo stranko po nasprotni tožbi predstavljati nikakršnega presenečenja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbena navedba, da se odločitev sodišča prve stopnje ne da preizkusiti zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenih dokazov (zaslišanje strank, prič in postavitev izvedenca), glede zahtevka po nasprotni tožbi, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je res navedene dokaze izvajalo, vendar pa se je sodišče v sodbi dolžno opredeliti do tistih dokazov oziroma do dokazov v tistem delu, ki so za odločitev odločilni oziroma relevantni. Glede na stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo, torej da ni podana pasivna legitimacija glede zahtevka po nasprotni tožbi, se sodišču prve stopnje o navedenih dokazih ni bilo potrebno opredeljevati. Drži, da bi bil obstoj dogovora za odločitev bistvenega pomena, vendar bi se lahko ugotavljal le v primeru, da bi bile v postopku udeležene vse stranke iz dveh prepletenih razmerij, iz naslova skupnega premoženja toženca in A.L.M. ter iz naslova njunega (s strani toženca zatrjevanega) skupnega vlaganja v nepremičnino tožnikov, torej bi morali biti udeleženi v postopku toženec in A.L.M. ter oba tožnika.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče toženo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev tožbe in da zanjo izdana sodba predstavlja popolno presenečenje. Pravica stranke do izjave je namreč kršena takrat, ko je sodišče ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, medtem ko v primeru, ko na možnost drugačne pravne kvalifikacije nakaže že nasprotna stranka, opozorilo sodišča ni potrebno. Tudi sicer materialno procesno vodstvo ne sme iti tako daleč, da bi se vzbudil vtis pristranskosti. Tako sodišče lahko da pobudo za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ne sme pa oblikovati tožbenega zahtevka namesto stranke. Tudi po slovenski pravni teoriji sodišče tako praviloma ni dolžno dajati pobude za spremembe, naj stranka postavi drug zahtevek. Podobno mora veljati tudi za pobudo, da mora označiti kot toženo stranko še nekoga tretjega oziroma za razširitev tožbe na novega toženca (pri čemer je v tem primeru potrebna tudi privolitev novega toženca). Določba 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) ni bila kršena.

Tudi pritožbena navedba, da so bili neutemeljeno zavrnjeni ostali dokazi in navedba o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka zaradi vpogleda v listino tožeče stranke, to je sodbo P 964/2006 - IV nista utemeljeni, oziroma se zatrjevani kršitvi ne moreta upoštevati, saj jih stranka ni uveljavljala pravočasno, v skladu z 286.b členom ZPP, to je takoj, ko je bilo to mogoče, mogoče je bilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Pri tem pa tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, da zatrjevanih kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tudi sicer pa pri vpogledu v sodbo P 964/2006 - IV ni šlo za nov dokaz, vpogled v razvezno sodbo je tožeča stranka predlagala že v tožbi, (res je prišlo do pisne napake), že v tožbi je navajala tudi, kaj z navedenim dokazom dokazuje.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Drži zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala v konkretnem pravdnem postopku sodelovati tudi bivša žena tožene stranke. V primeru, ko gre za tožbo za priznanje deleža na nepremičnini in je hkrati zatrjevana podlaga pridobitev lastninske pravice na podlagi skupne gradnje, ob tem pa gre za skupno gradnjo tudi bivših zakoncev, je potrebno tožiti poleg lastnikov nepremičnine tudi bivšega zakonca, če ta ne nastopa na strani tožnika, ki lastninsko pravico iz naslova skupne gradnje in ob upoštevanju skupnega premoženja vtožuje. Nasprotni tožbeni zahtevek je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Glede zahtevka po tožbi pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev navedlo 92. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), pri tem pa odločilnega dejstva, to je, ali ima toženec stvar v dejanski oblasti, ni ugotavljalo. Pri odločitvi je izhajalo iz napačnega dokaznega bremena in navedlo, da toženec ni zatrjeval, da je stanovanje dejansko izpraznil in ga prostega stvari izročil v posest tožeči stranki, niti ni tega dokazal. Tožeča stranka je namreč tista, ki mora dokazati, da je stvar v dejanski oblasti toženca. Dejstvo, da se je toženec iz stanovanja konec leta 2007 izselil, sicer ne onemogoča zaključka, da ima stvar še vedno v dejansko oblasti (npr. ključ, ki mu omogoča, da se kadarkoli vrne, stvari, ki so še vedno v stanovanju, občasno prihajanje v stanovanje ipd.), vendar pa mora dejstvo, da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke dokazati tožeča stranka, sicer njen zahtevek na podlagi 92. člena SPZ ne more biti utemeljen.

Glede na navedeno je bilo potrebno glede zahtevka po tožbi, to je zahtevka na izselitev in izpraznitev stanovanja, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v ponovno odločanje, saj bi v nasprotnem primeru sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo izvesti dokazni postopek in ugotoviti že prej navedeno odločilno dejstvo, v okviru dokaznega bremena pravdnih strank (355. člen ZPP).

Kot že navedeno, pritožbene navedbe glede nasprotne tožbe niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člen ZPP).