Jedro

Delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, je nevarno delo, saj ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2013 in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške 231,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sodbi je zmotno ugotovljeno, da policijska intervencija, v kateri je bil tožnik poškodovan, ni predstavljala povečane nevarnosti in posledično objektivne odgovornosti tožene stranke. Sodišče je prezrlo več pomembnih okoliščin, predvsem visoko stopnjo agresivnosti kršitelja, ki se je kljub uporabi plinskega razpršilca še aktivneje upiral in napadel tožnika z nenadzorovanim kriljenjem rok in nog. Kršitelj je bil v času kršitve alkoholiziran ali pa drogiran, zaslišan na obravnavi se dogodka zaradi alkoholiziranosti sploh ni spomnil. Tudi policistka je kot priča izpovedala, da je šlo pri kršitelju za izjemno nevarno in agresivno osebo, da je bila intervencija nevarnejša od običajnih in da je po uporabi plinskega razpršilca kršitelj postal še bolj zrevoltiran, da je takoj skočil na tožnika, da je nekontrolirano brcal tudi še takrat, ko je bil že na tleh, da so ga poskušale obvladati štiri osebe ter da je bil ponovno uporabljen plinski razpršilec, tudi še potem, ko je bil že vklenjen. Tožnik se strinja, da vsake intervencije res ni mogoče šteti kot dejavnost s povečano nevarnostjo, vendar pa je v konkretnem primeru šlo za izjemno agresivnost kršitelja, ki se je navzven kazala s poškodovanim inventarjem ter dejstvom, da ga nista mogla zadržati niti njegov rejnik in njegov sin. Tožnik kljub strokovni usposobljenosti zaradi specifičnosti konkretnega primera udarcev ni mogel preprečiti niti se jim izogniti. Pritožnik se nadalje sklicuje na sodno prakso, po kateri so sodišča v podobnih primerih vedno zavzela stališče, da gre za objektivno odgovornost, razen v primerih, ko sta bila policista fizično močnejša od kršitelja, ali ko sploh ni šlo za aktivno upiranje kršitelja. Podana je tudi krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki bi morala na kraj intervencije napotiti zadostno oziroma večje število policistov, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je bila v patrulji prisotna policistka, za katere je splošno znano, da so fizično šibkejše od svojih kolegov policistov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ker je bil 10. 3. 2013 poškodovan pri opravljanju dela policista Policijske postaje D. Tožbo vlaga zoper toženko, pri kateri ima njegov delodajalec (Ministrstvo za notranje zadeve) zavarovano civilno odgovornost. Ker je škodo utrpel pri delu, zahteva povrnitev na podlagi v času škodnega dogodka veljavnega 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu povzročeno škodo pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava.

5. Relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo, med pravdnima strankama ni bilo sporno in je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sledeče: tožnik je bil 10. 3. 2013 ob 1:40 uri skupaj s policistko A. A. napoten na intervencijo v stanovanjsko hišo na podlagi obvestila rejnikov, da njun rejenec B. B. (v nadaljevanju imenovan kršitelj) razgraja in razbija pohištvo; ob prihodu sta ugotovila, da je bil kršitelj vinjen, agresiven ter da ni upošteval njunih ukazov, naj s svojim ravnanjem preneha; ob prihodu policistov sta kršitelja držali na tleh dve odrasli osebi (rejnik in njegov sin), čemur se je ta upiral; ko se je kršitelju uspelo iztrgati iz njunega prijema, je policistka uporabila plinski razpršilec in ga zadela v predel oči; kršitelj se je po uporabi plinskega razpršilca še aktivneje začel upirati in z rokami zamahovati proti policistoma, zato je tožnik zoper njega uporabil prisilno sredstvo – strokovni prijem „ključ na komolcu“; med podiranjem na tla ga je kršitelj večkrat udaril s prosto levo roko v predel glave, vratu in desnega ramena; šele ob ponovni uporabi plinskega razpršilca sta policista kršitelja obvladala.

6. Te dejanske ugotovitve so bile podlaga za presojo prvostopenjskega sodišča, da ob upoštevanju vseh okoliščin intervencije tožnik ni bil poškodovan pri opravljanju nevarne dejavnosti. Kot odločilne je štelo sledeče okoliščine: policista sta opravljala intervencijo le zoper enega kršitelja; policistka je uporabila plinski razpršilec; kršitelj je sicer žalil rejnika in policista, ni pa jim resno grozil in ni imel na razpolago nobenega nevarnega predmeta; policist je strokovno usposobljen in izurjen za fizično obvladovanje agresivnega kršitelja tudi v primerih, ko gre za intervencije v zasebnih prostorih in bivališčih kršiteljev.

7. Četudi se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh okoliščin opisanega dogodka, je zmotno zaključilo, da tožena stranka ne odgovarja objektivno za utrpljene poškodbe na delu, ker tovrstne intervencije sodijo med običajne delovne naloge policistov, za izvajanje katerih so izurjeni. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da se je tožnik v konkretnih okoliščinah nedvomno poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti in za škodo tožena stranka zato odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

8. Sodna praksa objektivne odgovornosti dopušča predvsem pri tistih dejavnostih, ki so izredne in iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Sorazmerno obsežna je tudi sodna praksa, ki je obravnavala različne, tudi primerljive primere poškodb policistov pri opravljanju policijskih intervencij.(1) Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, je potrebno pri presoji, ali je šlo za dejavnost, ki je prerasla v nevarno, upoštevati vse okoliščine intervencije. Vsako delo policista, tudi če gre za intervencijo, namreč samo po sebi ni nevarno, lahko pa to postane v določenih posebnih okoliščinah. Prav takšne okoliščine je tožnik v obravnavani zadevi zatrjeval in tudi dokazal, in sicer, da je njegovo delo postalo nevarno zaradi aktivnega fizičnega upiranja vinjenega in izjemno agresivnega kršitelja, višjega in težjega od njega, ki se je pred tem iztrgal iz prijema dveh odraslih oseb in ob izvajanju strokovnega prijema z udarci poškodoval tožnika. Pri tem je pomembno tudi, da je moral tožnik ob intervenciji posredovati takoj in ni imel možnosti počakati na prihod še ene policijske patrulje. Takšno agresivno upiranje kršitelja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pomeni ravnanje, ki ga tožnik ni mogel imeti v celoti pod nadzorom, kljub temu, da je bila pri intervenciji poleg tožnika navzoča še policistka in kršitelj ni imel na razpolago nobenega nevarnega predmeta. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno delo, saj ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da vse okoliščine dogodka, v katerem sta morala tožnik in sodelavka nujno in takoj posredovati zoper agresivnega kršitelja, ki se je fizično upiral, nedvomno kažejo, da potek intervencije ni sodil med povsem običajne, nenevarne naloge tožnika. Da je tožnik kot policist ustrezno usposobljen za take intervencije, na drugačno presojo ne more vplivati. Ravno zato, ker je lahko marsikatera policijska naloga nevarna, se policisti zanje (posebej) usposabljajo. To torej ne pomeni, da zaradi njihove usposobljenosti naloga ni nevarna, prav nasprotno. Poskus fizičnega obvladanja vinjenega in zelo agresivnega močnega mladega moškega je za enega policista gotovo nevarno, saj je predvidljivo, da se lahko pri tem tudi sam poškoduje oz. da ga lahko poškoduje ta oseba, čeprav sam pravilno ravna, kar se je v našem primeru tudi zgodilo. Ni dopustno sklepanje, da je policistovo delo pač takšno, da mora morebitno škodo sam vzeti v zakup. Posredovanje je bila njegova službena dolžnost, ni pa ugotovljeno, da bi posredoval neustrezno.

9. Za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ), torej zavarovanec tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v tem okviru pa ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na kakršenkoli soprispevek tožnika k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in z vmesno sodbo tako spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi (358. člen v povezavi s 315. členom ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se ta zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

Op. št. (1): Npr. odločbe VSRS II Ips 206/2011, II Ips 1254/2008, II Ips 158/1999 in odločbe VSL II Cp 354/2015, 672/2015, 58/2015, 1896/2014, 3215/2014, 571/2013, 1900/2013, II Cp 491/2009, II Cp 823/2009, in VSC Cp 712/2014.