Jedro

Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz 1. alinee 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi se je oprl na 52. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Glede na razloge, ki jih je prosilec navedel na osebnem razgovoru, pa meni, da niso takšne narave, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Povedal je, da je imel težave, ker v času ramadana ni spoštoval pravil in kadil na ulici. Do njega je prišla oseba, s katero sta se sprla, nato so ga napadali, podobno pa se mu je zgodilo tudi v letih 2015 in 2016. Sam je bil zaprt 27 dni, napadalci pa 6 mesecev. Dejanje ni dejanje preganjanja v smislu Ženevske konvencije in prosilčeve navedbe ocenjuje kot razloge ekonomske narave, saj je povedal, da ne bi odšel iz Alžirije, če bi bilo njegovo finančno stanje boljše. Poleg navedenega je Alžirija država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih držav določila kot varno izvorno državo. V prosilčevih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prosilec v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Dejstvo je, da državni organi v Alžiriji delujejo, saj je policija posredovala pri pretepu in ukrepala skladno z zakonom ter za 6 mesecev zaprla napadalce in za mesec dni prosilca. Iz tega je utemeljeno sklepati, da mu država ne odreka pomoči oziroma zaščite. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik v tožbi navaja, da iz sodbe Ustavnega sodišča RS št. Up 1187/2006 z dne 19. 10. 2006 izhaja, da organ v pospešenem postopku preverja ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Ne glede na navedeno, pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje. Tudi v tem postopku je spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca. Pogoje za skrajšani postopek je potrebno razlagati zelo restriktivno. Če mora organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da tožniku preganjanje ne grozi. Iz Odloka izhaja, da je Alžirija varna država, vendar je organ spregledal, da je tožnik Berber in da je njegov materin jezik amazik. Sedanji Berberi so pod udarom islamskih skrajnežev, kar je splošno znano dejstvo in ga zato ni potrebno dokazovati. Če bi bil alžirski državni sistem v resnici demokratičen, bi seveda morali dosledno spoštovati tudi berbersko samoupravo oz. izpolniti vsaj tiste njihove zahteve, ki zadevajo jezik in kulturo. Iz navedenega sledi, da toženka ne more tožnikove prošnje zavrniti kot očitno neutemeljene, saj je izpeljala osebni razgovor, ni pa pridobila informacij iz izvorne države. Iz osebnega razgovora izhaja, da je šlo kritičnega dne za konflikt med tožnikom, Berberom in Arabci, ki so mu očitali, da Berberi ne spoštujejo ramadana. Konflikt je bil dejansko konflikt med določenima posebnima družbenima skupinama oziroma različnima narodnima pripadnostima. Tožnik je navedel, da vedno, kadar praznujejo ramadan, ima težave in da se te težave pojavljajo, ker je Berber. Pojasnil je še, da imajo Berberi v Alžiriji večje težave, če ne spoštujejo ramadana, ker jih Arabci gledajo kot drugorazredne državljane. Povedal je, da če Arabec ne bi upošteval ramadana, bi ga policija zaprla, ne bi ga pa pretepali. Ker je šlo v konkretnem primeru za konflikt, katerega podlaga je preganjanje na osnovni narodne pripadnosti oziroma pripadnosti posebni družbeni skupini, so podane okoliščine, za katere ne moremo trditi, da v nobenem primeru ne pomenijo preganjanja. Toženka bi morala torej na podlagi navedene ustavne odločbe, tožnikove izjave preveriti z informacijami iz izvorne države, jih predložiti tožniku v izjavo in izpeljati celoten postopek mednarodne zaščite. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz 1. in 2. alinee 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alinea); oz. če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alinea).

6. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz 1. alinee 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Toženka v izpodbijani odločbi povzema tožnikove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države in jih pravilno kvalificira kot razloge ekonomske narave. Tožnik je sicer opisal dogodek v letu 2017, da je med ramadanom kadil na ulici, zaradi česar so ga napadli in pretepli, policija pa je zaprla napadalce za 6 mesecev, njega pa za 27 dni. Tudi po mnenju sodišča opisan dogodek ne izpolnjuje lastnosti preganjanja opredeljene v 26. členu ZMZ-1 niti, da gre za razloge preganjanja kot jih določa 27. člen ZMZ-1. Res je tožnik Berber, vendar kot je dogodek opisal do spora ni prišlo zaradi njegove narodne pripadnosti. Tožnik na osebnem razgovoru ni povezal konkretnega konflikta z narodno pripadnostjo. Težave Berberov je opisoval splošno in ne v povezavi z njim osebno. Enako splošno opisuje položaj Berberov v tožbi, torej ne kot svoje okoliščine za odhod iz izvorne države, pri čemer pa je navedbe (da so sedanji Berberi pod udarom islamskih skrajnežev) opredeliti kot tožbeno novoto. Sodišče namreč soglaša s toženo stranko, da navedeno zatrjevanje ne sodi med splošno znana dejstva. Kolikor je tožnik menil, da je v tožbi zatrjevano današnje stanje Berberov povezano z njim, bi ta dejstva moral navajati na osebnem razgovoru, pri čemer pa jih ni niti omenil. Za opisan konflikt ni nobene zatrjevane dejanske podlage, da se je izvršil kot preganjanje na osnovi narodne pripadnosti oz. pripadnosti posebni družbeni skupini. Opisan dogodek kajenja in konflikt, ki ga je to kajenje sprožilo, ker je bil ramadan, so zato dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Druga navajana dejstva za odhod iz izvorne države pa so ekonomske podlage, ki pa tudi ni podlaga za podelitev mednarodne zaščite.

7. Ljudska demokratična Republika Alžirija je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1). Tožnik na osebnem razgovoru ni navedel okoliščin, ki bi pomenile izpodbijanje koncepta varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Omenjanje Berberov, njihovih težav in položaja v Alžiriji, je bilo splošno in nekonkretizirano in nepovezano s tožnikom. Enako v tožbi težav Berberov ne povezuje z lastno varnostjo v izvorni državi. Zaprt je bil, ker ni spoštoval ramadana oz. se je zapletel v konflikt in pretep (na osebnem razgovoru je povedal, da imajo zakon, da greš ob nespoštovanju za dva meseca v zapor), vendar so bili zaprti, celo šest mesecev, tudi njegovi napadalci, tožnik pa po lastnih navedbah (le) 27 dni. Zaporna kazen, ob opisanih okoliščinah, ne dokazuje, da mu izvorna država iz razloga, ker je Berber, odreka zaščito. V primeru tožnika je tožena stranka lahko zaključila, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 8. Tožnik v tožbi ugovarja nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 1187/2006 in meni, da bi moral organ tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca, pri čemer pa ne pojasni v katero dejstvo tožena stranka dvomi. Kolikor pa tožnik splošno ugovarja nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, sodišče dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek v katerem preverja ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje. To pa je organ v obravnavani zadevi, glede na podatke upravnega spisa tudi storil. Tožnik je podal prošnjo za mednarodno zaščito, organ je izvedel osebni razgovor, torej je imel prosilec možnost, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevale njegov zahtevek za mednarodno zaščito. Da pa bi morala tožena stranka na podlagi v uvodu tožbe navedene ustavne odločbe tožnikove izjave preveriti z informacijami iz izvorne države, jih predložiti tožniku v izjavo in izpeljati celoten postopek mednarodne zaščite, kot ugovarja tožnik v tožbi, pa bi moral tožnik dejstva, ki bi utemeljevala njegov zahtevek za mednarodno zaščito oz. da izvorna država zanj ni varna, navajati. Kot že zgoraj obrazloženo pa tožnik takih dejstev ni navajal. 9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.