Jedro

Sodišče je vse dokumente pošiljalo zgolj storilcu, čeprav je ta zagovornico pooblastil tako za zastopanje v postopku o prekršku kot tudi za sprejemanje pisanj. Z opustitvijo vročanja njej je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1, a vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni izkazal vpliva te kršitve na zakonitost odločbe.

Je pa sodišče s takim ravnanjem kršilo pravno jamstvo v postopku o prekršku, zagotovljeno z drugo alinejo 29. člena Ustave - s pravico do obrambe z zagovornikom se uresničuje pravica do učinkovite obrambe. Tak postopek zoper storilca ni bil pošten, zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je izpodbijana sodba nezakonita.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo storilca D. J. spoznalo za odgovornega za storitev prekrška po 4. točki četrtega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 109/2010, v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izreklo globo 1.200,00 EUR ter 18 kazenskih točk v cestnem prometu, naložilo mu je tudi plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe drugega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 22. člena v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema potek postopka o prekršku od vložitve obdolžilnega predloga do izdaje izpodbijane sodbe, nato pa navaja, da je storilec pooblastil odvetnico J. K. za zastopanje pred prekrškovnim organom, s čimer je jasno izkazal voljo, da ga odvetnica zastopa pred prekrškovnim organom in tudi pred sodiščem, saj to izhaja iz samega sicer tipiziranega pooblastila. V rednem postopku o prekršku se po drugem odstavku 67. člena ZP-1 glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po prvem odstavku 88. člena ZUP se v primeru, ko ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, dokumenti vročajo njemu, stranki pa se osebno vročajo le odločbe, sklepi in dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok (prvi odstavek 87. člena ZUP). Ne glede na določbo o osebnem vročanju določenih pisanj kršitelju je sodišče dolžno vsa pisanja vročati tudi njegovemu pooblaščencu oziroma zagovorniku. Čeprav je bilo okrajno sodišče s pooblastilom seznanjeno, sodnih pisanj (vabila na zaslišanje in prepisa izreka sodbe) ni vročilo zagovornici, s čimer je kršilo določbo drugega odstavka 67. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 88. člena ZUP. Nadalje vrhovni državni tožilec še navaja, da morajo biti kršitelju v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Prekršek po 2. točki prvega odstavka 46. člena ZPrCP ne predstavlja lažje kršitve z manj hudimi posledicami, zato bi moralo sodišče dosledno vročati pisanja tudi zagovornici, posebej še zaradi fikcije vročitve kršitelju, zaradi katere bi ob pravilnem vročanju sodnih pisanj tudi njej ne nastala situacija, ki se je dejansko zgodila (izostanek udeležbe kršitelja na zaslišanju, ni bila vročena napoved pritožbe), zaradi česar je bilo onemogočeno sodelovanje zagovornice pri pomembnih procesnih dejanjih v postopku o prekršku. Kršitelju zato v postopku z zahtevo za sodno varstvo niso bila zagotovljena minimalna procesna jamstva in postopka ni mogoče oceniti kot poštenega. Kršitelju je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi z možnostjo za pripravo obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.

5. Po drugem odstavku 67. člena ZP-1 se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Postopek vročanja je urejen v VI. poglavju ZUP (členi od 83 do 98). Po prvem odstavku 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Poleg osebnega vročanja ureja ZUP tudi posebne primere vročanja, med katere sodi tudi vročanje po zakonitem zastopniku in pooblaščencu, ki je urejeno v določbi 88. člena ZUP. Kadar ima stranka (oziroma kršitelj v postopku o prekršku) zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP), in sicer po določbah od 83. do 87. člena ZUP (drugi odstavek 88. člena ZUP). Po četrtem odstavku 88. člena ZUP se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Upoštevaje določbo prvega odstavka 87. člena ZUP je vročitev dokumenta, od katerega vročitve začne teči rok, vročiti zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu osebno, s tem pa se tudi šteje, da je bil dokument vročen stranki oziroma kršitelju.

6. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prekrškovni organ 10. 7. 2012 z uporabo stacionarnega merilnika hitrosti ugotovil, da je vozilo Honda Civic z registrsko oznako ... v Ljubljani v območju omejene hitrosti vozilo s hitrostjo vsaj 63 km/h, to je s hitrostjo, ki je za več kot 30 km/h višja od dovoljene hitrosti. Prekrškovni organ je lastniku omenjenega vozila D. J. 21. 7. 2012 poslal obvestilo o prekršku s pozivom, da se izjavi o okoliščinah prekrška. Obvestilo je bilo storilcu vročeno 11. 8. 2012 na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP. Storilčeva zagovornica je 16. 8. 2012 priporočeno po pošti prekrškovnemu organu poslala izjavo o prekršku in pooblastilo za zastopanje storilca, podpisano 16. 8. 2012. Iz pooblastila izhaja, da je storilec zagovornico pooblastil za zastopanje v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi ter da zanj sprejema odločbe, vabila in druga pisanja. Prekrškovni organ je zagovorničino izjavo in pooblastilo prejel 17. 8. 2012, nato pa je na podlagi 103. člena ZP-1 zoper storilca D. J. pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil obdolžilni predlog zaradi prekrška po 5. točki (pravilno: 4. točki) četrtega odstavka 46. člena ZPrCP. Okrajno sodišče v Ljubljani je 6. 11. 2012 na storilčev naslov poslalo po pošti vabilo obdolžencu na zaslišanje in obdolžilni predlog. Storilcu sodnega pisanja na naslovu stalnega bivališča ni bilo mogoče osebno vročiti, zato mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku (četrti odstavek 87. člena ZUP). Sodišče je 6. 12. 2012 sprejelo izpodbijano sodbo, ki je bila storilcu 28. 12. 2012 prav tako vročena na način iz četrtega odstavka 87. člena ZUP. Sodišče je 12. 3. 2013 prejelo po elektronski pošti poslano prošnjo storilčeve zagovornice za vpogled v spis, prošnji je zagovornica priložila tudi pooblastilo, podpisano 11. 3. 2013. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je v spisu še storilčevo pooblastilo zagovornici, podpisano 12. 3. 2013. 7. Iz podatkov spisu je razvidno, da je prekrškovni organ sodišču skupaj z obdolžilnim predlogom poslal tudi storilčevo izjavo o prekršku, točneje izjavo storilčeve zagovornice, kateri je bilo priloženo tudi pooblastilo zagovornici. Prav tako je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče vse dokumente pošiljalo zgolj na naslov storilčevega stalnega bivališča, medtem ko njegovi zagovornici, čeprav jo je pooblastil tako za zastopanje v postopku o prekršku kot tudi za sprejemanje pisanj, dokumentov ni pošiljalo. S tako opustitvijo je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če sodišče med postopkom ali ob izdaji sodbe ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno drugo določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe. V primeru uveljavljanja take kršitve mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Vrhovni državni tožilec v tem delu zahteve ne obrazloži oziroma sploh ne zatrjuje vpliva take procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe, zato Vrhovno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ni ugotovilo.

8. Prav pa ima vrhovni državni tožilec v delu, ko zatrjuje, da storilcu niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave v zvezi z 29. členom Ustave. S tem, ko je storilec za zastopanje v postopku pooblastil zagovornico, je jasno in nedvoumno izkazal svojo voljo, da se želi braniti s pomočjo zagovornice. Pravica do učinkovite obrambe, ki se med drugim uresničuje s pravico do obrambe z zagovornikom, je eno temeljnih pravnih jamstev, zagotovljenih z drugo alinejo 29. člena Ustave. V obravnavanem primeru sodišče kljub danemu pooblastilu zagovornice ni seznanjalo s potekom postopka o prekršku, saj ji ni posredovalo ne obdolžilnega predloga, ne vabila na zaslišanje storilca, ne izpodbijane sodbe. Na tak način je sodišče storilcu onemogočilo, da bi mu zagovornica pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku lahko nudila strokovno pomoč in delovala v skladu z danim pooblastilom, prav tako je onemogočilo storilcu, da bi se branil s pomočjo izbrane zagovornice. S takim ravnanjem je sodišče kršilo eno od pravnih jamstev v postopku o prekršku, zato tak postopek zoper storilca ni bil pošten. Ob povedanem je torej treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je izpodbijana sodba nezakonita.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče D. J. omogočiti, da se brani s pomočjo izbrane zagovornice, nato pa odločiti o njegovi odgovornosti za očitani prekršek.