Jedro

Rok 15 dni, ki ga ima stranka po prvem odstavku 339. člena ZPP 1977 na razpolago za predlog, naj se izda dopolnilna sodba, je jasen in je zakonski rok, torej ga ni mogoče podaljševati. Jasna je tudi določba drugega odstavka istega člena, po kateri predsednik senata prepozen predlog brez naroka zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe. Odločitev je utemeljilo s tem, da se predlog nanaša na sodbo opr. št. II P 11/91 z dne 27. 9. 1993, ki je bila tožeči stranki vročena 27. 9. 1993. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je vložila 20. 5. 1997 - torej po preteku 15-dnevnega roka, ki ga je imela za tak predlog.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava. Sklepoma prve in druge stopnje očita, da sta brez pravne in dejanske podlage. Vztraja pri stališču, da sodišče "ni rešilo tožbenega zahtevka". Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče dolžno odločiti pozitivno ali negativno o zahtevkih tožeče stranke. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep samo spremeni, tako da predlogu v celoti ugodi, ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem postopku je bilo glede na prehodno določbo 498. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti določbe prejšnjega ZPP 1977. Šteti je namreč treba, da je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, ker je bila sodba opr. št. III P 11/91-80 - na katero se nanaša obravnavani predlog za izdajo dopolnilne sodbe - izdana dne 4.6.1993 in torej pred 14.7.1999, ko je začel veljati ZPP. Pred tem, namreč 20.5.1997 je bil tudi vložen predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato morajo veljati za obravnavanje revizije proti izpodbijanemu sklepu enaka procesna pravila, kot so veljala za obravnavanje revizije proti pravnomočni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 86/97 z dne 19.3.1997, s katero je bila, ob zavrnitvi tožnikove pritožbe, potrjena navedena sodba sodišča prve stopnje - namreč tožnikove revizije, o kateri je bilo odločeno s sodbo opr. št. II Ips 309/2001 z dne 19.12.2001. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP 1977) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrecno uveljavljene. Zatrjevane procesne kršitve ni bilo.

Najprej je neutemeljeno, za ta revizijski postopek tako rekoč brezpredmetno, revizijsko vztrajanje, da sodišče prve stopnje s sodbo z dne 4.6.1993, katere dopolnitev je zahtevala, sploh ni odločilo o njenem končnem tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je bila že s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 301/2001 opozorjena, da taka njena trditev (vsebovana tudi v reviziji zoper sodbo) - namreč da sodišče sploh ni odločilo o pravem tožbenem zahtevku, češ zahtevek je bil modificiran z vlogo z dne 7.5.1992, ki jo je sodišče na glavni obravnavi 8.5.1992 sprejelo - ni skladna z njenimi dejanskimi procesnimi razpolaganji s tožbenim zahtevkom. Bolj celovit odgovor na to revizijsko trditev v obeh revizijah bi tožeča stranka seveda dobila, če bi bili obe reviziji predloženi Vrhovnemu sodišču hkrati. To se ni zgodilo, ker je bil sedaj izpodbijani sklep sodišča druge stopnje tožeči stranki vročen 4.5.2001, revizijo proti sodbi pa je sodišče prve stopnje nato (s predložitvenim poročilom z dne 11.5.2001) poslalo Vrhovnemu sodišču - revizija proti sklepu pa je bila vložena pozneje, točneje 1.6.2001. Sedaj obravnavana revizija bi sicer lahko bila - in bi bilo prav, če bi bila - še pred odločitvijo o reviziji proti sodbi poslana Vrhovnemu sodišču, vendar se to ni zgodilo, ampak jo je sodišče prve stopnje predložilo šele potem, ko mu je bil pravdni spis po odločitvi Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 301/2001 vrnjen (natančneje 11.2.2002). To pa ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka - take, ki je ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost odločitve o sedaj obravnavani reviziji (prvi odstavek 354. člena ZPP 1977). V zvezi s tem je v reviziji sicer zapisan le očitek, da sodišče druge stopnje pri sedaj obravnavanem odločanju o pritožbi "sploh ni ugotovilo, da je vložena revizija", torej revizija zoper sodbo - ne da bi povedala, kako je ali bi to lahko vplivalo na odločitev o predlogu za dopolnilno sodbo.

V dejanski revizijski procesni situaciji je - poleg že zapisanega opozorila na razloge sodbe opr. št. II Ips 309/2001 - v odgovor na revizijske razloge treba tožeči stranki povedati samo dvoje: rok 15 dni, ki ga ima stranka po prvem odstavku 339. člena ZPP 1977 na razpolago za predlog, naj se izda dopolnilna sodba, je jasen in je zakonski rok, torej ga ni mogoče podaljševati. Jasna je tudi določba drugega odstavka istega člena, po kateri predsednik senata prepozen predlog brez naroka zavrže. Tako, torej pravilno je odločilo sodišče prve stopnje. Zato je bila pravilna tudi izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje. Ta procesna odločitev zato ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Revizija torej ni utemeljena in jo je bilo na podlagi 393. člena ZPP 1977 treba zavrniti.