Jedro

Ustavno sodišče je kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Prvostopno sodišče bi moralo zato pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi kot odločilno merilo oz. dohodkovni cenzus upoštevati osnovni znesek minimalnega dohodka oz. dvakratnik le-tega in ne mejni znesek lastnega dohodka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožečo stranko v celoti oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke delno ugodilo, tako da je sodno takso za postopek v sporu zaradi izjave volje z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) znižalo na 500,00 EUR, ki jo je tožnica dolžna plačati v petih zaporednih mesečnih obrokih v višini po 100,00 EUR od 30. 5. 2015 do 30. 9. 2015 (I. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se v delu, v katerem ji je prvostopno sodišče naložilo plačilo sodne takse za postopek po tarifni številki 1111 v znesku 500,00 EUR, po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačna prvostopna odločitev o zgolj delni oprostitvi plačila sodne takse, saj je upravičena do popolne taksne oprostitve. Pritožnica izpostavlja, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer pravilno citiralo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, na podlagi katere do popolne taksne oprostitve niso upravičeni zgolj prejemniki denarne socialne pomoči, ampak vse stranke, pri katerih bi bila v primeru plačila sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi preživljajo sebe in družinske člane. Vendar pa je pravnemu standardu občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje dalo bistveno drugačno vsebino od tiste, kakršno mu je dalo Ustavno sodišče RS v navedeni ustavni odločbi, ki je ta pravni standard zapolnilo tako, da je kot merilo za popolno taksno oprostitev upoštevalo znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka. Prvostopno sodišče pa se nepravilno sklicuje na mejni znesek lastnega dohodka po 26. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). V nadaljevanju pritožnica sklicujoč se na višino mesečnega dohodka svojega gospodinjstva izpostavlja, da mesečni dohodek na družinskega člana navedenega cenzusa po ustavni odločbi (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka) ne dosega. Poleg tega naj bi prvostopno sodišče tudi zmotno ugotovilo, da je imela tožnica iz naslova dobička pri poslovanju njenega podjetja mesečni dohodek v višini 226,75 EUR, pri čemer ni upoštevalo, da je čisti dobiček v letni višini 2.721,00 EUR še obdavčen, zato njegove 1/12 ni mogoče obravnavati kot tožničino mesečno neto plačo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se jo v celoti oprosti plačila sodnih taks v obravnavani zadevi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je upoštevaje na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (višina sredstev za preživljanje tožnice oz. članov njenega gospodinjstva) materialnopravno zmotna prvostopna odločitev, da tožnica ni upravičena do predlagane oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi sicer materialnopravno pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1, v skladu s katerim sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ob tem ni prezrlo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, iz katere izhaja, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja (v obravnavani zadevi vložitev tožbe - 105. a člen ZPP), tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Utemeljena je zato pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, da bi moralo prvostopno sodišče pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi kot odločilno merilo oz. dohodkovni cenzus upoštevati osnovni znesek minimalnega dohodka oz. dvakratnik le-tega(1) in ne mejni znesek lastnega dohodka, ki ga je sklicujoč se na 26. člen ZSVarPre(2) v obravnavani zadevi materialnopravno zmotno uporabilo sodišče prve stopnje.

6. Iz pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razbrati, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu z možem, ki je v zadnjih treh mesecih prejel neto plačo v skupnem znesku 1.683,33 EUR (oz. povprečno 561,11 EUR na mesec). Tožnica je edina družbenica in direktorica pravne osebe J-B Z. d.o.o., ki je v preteklem letnem obračunskem obdobju ustvarila čisti dobiček v višini 2.721,00 EUR (oz. povprečno 226,75 EUR na mesec). Ob tem pritožnica sicer utemeljeno izpostavlja, da je čisti dobiček še obdavčen(3), zato njegove mesečne višine ni mogoče kar enačiti s plačo tožnice, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pravno odločilno. Izračun povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana tožničine družine tudi upoštevaje še neobdavčen mesečni znesek čistega dobička „njene“ družbe namreč pokaže, da tožnica zgoraj navedenega cenzusa (538,40 EUR na družinskega člana) ne dosega, saj povprečni mesečni dohodek na družinskega člana tožnice znaša 393,93 EUR, drugih dohodkov in premoženja večje vrednosti pa tožnica in njen družinski član po ugotovitvah sodišča prve stopnje nimata. Utemeljena je zato pritožbena graja, da je tožnica glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

7. Vse navedeno je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP narekovalo ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožnico v celoti oprosti plačila sodnih taks.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1) : Ta je v času vložitve predloga za taksno oprostitev znašal 269,20 EUR (dvakratnik torej 538,40 EUR) - Sklep o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014 (Ur. l. RS št. 55/2014 z dne 21. 7. 2014).

Op. št. (2) : Ta zakonska določba ureja merila za določitev višine minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana, na podlagi katerih se ugotavlja upravičenost do v tem zakonu urejenih socialnovarstvenih prejemkov.

Op. št. (3) : Po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) so dividende oz. udeležbe na dobičku obdavčene s 25 % dohodnino od dohodkov od kapitala, ki se šteje kot dokončen davek (132. člen ZDoh-2).