Jedro

Iz posebnih poglavij ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ki se nanašata izpraznitev in izročitev nepremičnin, jasno izhaja, da je način povračila stroškov hrambe stvari, ki jih je treba odstraniti iz nepremičnine in ki niso predmet izvršbe, urejen specialno, in sicer tako, da stroški hrambe neposredno bremenijo dolžnika, zato jih mora izvršitelj obračunati (samo) dolžniku, saj nima zakonite podlage, da jih (hkrati) zaračuna (tudi) upniku, ki stroškov za hrambo ni dolžan zalagati, ali osebi, katero je izvršitelj v svojem imenu in na lastno odgovornost pooblastil za hrambo teh stvari.

Ne more iti na škodo dolžnice, če izvršiteljica ves čas od opravljenega dejanja dolžnice o hrambi ni pravilno obvestila. Pri tem je naloga sodišča prve stopnje le, da odpravo nepravilnosti naloži izvršiteljici, na pa da to stori namesto nje.

Izrek

I. Pritožbi upnika in dolžnika zoper sklep z opr. št. 2874 In 1524/2005-77 se ugodi, sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

II. Pritožba dolžnice zoper 1. točko izreka sklepa z opr. št. 2874 In 1524/2005-78 se zavrže. Pritožba dolžnice zoper 2., 3. in 4. točko izreka pa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba dolžnice se zavrne in se sklep z opr. št. 2874 In 1524/2005-88 potrdi.

Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep z opr. št. 2874 In 1524/2005-77 z dne 25. 11. 2009: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da mora dolžnik upniku povrniti 983,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se višji stroškovni zahtevek upnika zavrne.

Zoper sklep se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izvršiteljica izvedla deložacijo in mu za storitve v zvezi s tem izstavila več računov, katere je plačal in za to sodišču izstavil dokazila, stroške pravočasno prijavil sodišču ter zahteval njihovo povračilo, vse v skupnem znesku 9.741,28 EUR. Sodišče mu je priznalo zgolj 983,32 EUR, ostalo pa zavrnilo z obrazložitvijo, da stroški hrambe niso izvršilni stroški. Stroški hrambe so v 114. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja izrecno določeni kot izvršilni stroški in njihovo povračilo lahko zahteva upnik že v izvršbi, ne v pravdi, sodišče pa je dolžno izdati sklep o stroških. Hramba predmetov je nujni sestavni del deložacije, saj v primeru, ko dolžnik ne želi prevzeti predmetov, deložacija ne bi mogla biti uspešno izvedena. Iz 38. člena ZIZ izhaja, da jih najprej plača upnik, potem pa lahko zahteva povračilo v izvršilnem postopku. Prav tako lahko izvršitelj zahteva povračilo materialnih stroškov, ki jih je imel z izvršbo, v skladu z 10. členom Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, saj je založil denar in izstavil račun za opravljena dejanja. Dolžnik kljub pozivu teh stvari ni prevzel, zato dolžnik krije vse stroške hrambe. Upnik ni zakonsko dolžan zagotoviti prostorov za skladiščenje deložiranih predmetov. Predmete je kasneje res preselil v lastne prostore, za kar še ni izstavil računa. Stroški za preselitev v njegovo skladišče so bili prav tako nujni, saj so s preselitvijo stroški hrambe minimalizirali. Tudi če hramba ne bi bila izvršilni strošek, pa je, so priznani stroški prenizki, saj še vedno ostane 6.241,28 EUR, za te zavrnjene zneske pa niso navedeni razlogi. Sodišče je spregledalo, da je podjetje S. opravljal storitve prevoza, nasilnega vstopa in drugih dejanj v zvezi z deložacijo in tudi ni priznalo povsem utemeljenih stroškov izvršiteljice. Upnik je izstavljen račun izvršiteljice dolžan plačati in ga ne more zavrniti. 222. člen ZIZ v drugem odstavku jasno določa, da stroške krije dolžnik. Če zakon ne bi imel namena, da se priznajo v izvršilnem postopku, to ne bi bilo zapisano. Nikjer ni natančneje določen postopek, kako se izstavljajo računi za hrambo. Izvršitelju je prepuščeno, da opredeli tehniko postopka, sodišče pa mora presojati vsak postopek posebej. V predmetnem postopku pa je upnik izkazal, da je stroške hrambe dolžan plačati izvršitelju ter da je račune tudi plačal, zato bi sodišče sklep o povrnitvi stroškov moralo izdati. Iz 117. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja izhaja, da če izkupiček od prodaje preseže stroške hrambe, se vrne dolžniku. Ne določa pa, kako je, če stroški hrambe presežejo izkupiček. Po nasprotnem razlogovanju: če izkupiček ne preseže stroškov, se z njimi poplača izvršitelj, preostanek pa nakaže upniku za pokritje stroškov. Tako bi ravnal izvršitelj pri javni dražbi zarubljenih premičnin. Izvršitelj mora že po davčnih predpisih takoj po opravljeni storitvi upniku izdati poročilo, stroškovnik in račun, na kar ne more čakati več let, kot traja sodni postopek in prodaja predmetov. Sodišče spregleda tudi namen izvršilnega postopka, ki je v prvi vrsti na strani varovanja interesa upnika. Dolžnik je sam kriv, da je do stroškov prišlo, saj ni pravočasno izpolnil obveznosti po pravnomočnem nalogu za izpraznitev. Najpomembnejša pa je sodna praksa, ki določa, da mora dolžnik na upnikovo zahtevo povrniti vse tiste stroške, ki so bili dejansko potrebni za izvršbo. Razlogi sklepa so pomanjkljivi in med seboj v nasprotju, izrek je v nasprotju z obrazložitvijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi oziroma da izda sklep, da se prijavljeni stroški upniku priznajo v celoti v znesku 9.741,28 EUR, ki jih je dolžnik dolžan upniku plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga več dokazov. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Dolžnica je po svoji pooblaščenki pravočasno odgovorila na pritožbo upnika. Meni, da upnik sklep izpodbija neutemeljeno. Iz listin v spisu izhaja, da v konkretnem primeru nujnost hrambe ni izkazana. Upnika in izvršiteljico je prosila, da bi prostor sama izpraznila, česar ji nista dovolila. Ves čas izvršilnih dejanj je bila prisotna pri izvršbi M. J., ki je imela njeno pooblastilo. V postopku za odpravo nepravilnosti so bile ugotovljene nepravilnosti izvršiteljice, ki ni natančno sestavila seznama stvari, ki jih je odvzela in dala v hrambo. Do danes je ni nihče obvestil, kje so stvari, pri komu so v hrambi, katere stvari in koliko časa so v hrambi. Navedeno kaže, da hramba, za katero je upnik priglasil stroške, nima zakonite podlage oziroma je bila nepotrebna in posledica samovoljnega ravnanja izvršiteljice in upnika. Upnik pri naslovitvi na 114. člen Pravilnika spregleda vse ostale določbe ZIZ in Pravilnika o hrambi stvari pri izvršbi na izpraznitev nepremičnin. Gre za stroške, ki niso nastali po krivdi dolžnice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožila tudi dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz vloge upnika z dne 26. 10. 2007 ne izhaja, zakaj so bili ti stroški potrebni. Stroški niso specificirani in se jih ne da preizkusiti. Ni jasno obrazložena postavka po tar. št. 15, ni jasno, za katera izvršilna dejanja gre. Izvršilno dejanje izpraznitev poslovnega prostora do 200 m2 je zajeto v tar. št. 8 in zajema vsa dejanja v zvezi s tem. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Upnik je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovoril na pritožbo dolžnice. Navaja, da je priglasil stroške na podlagi sodnega spisa, stroškovnikov in računa izvršiteljice. Zoper delno priznanje stroškov se pritožuje dolžnica, češ da niso dovolj specificirani, kar ne drži. Iz vseh dokumentov je razvidno, da je moral izvršitelj iz stavbe odstraniti predmete in ljudi. Vsakdo lahko preveri izračun po objavljeni tarifi izvršiteljev in si postavke izračuna. Tarifne številke 15 ni potrebno bolj natančno specificirati. Iz poročila izvršitelja in iz sklepa o izvršbi je razvidno, kakšen prostor se izpraznjuje in kakšna dejanja izpolnitve nedenarne terjatve je dolžan izvršitelj opraviti. Tarifa za deložacijo zajema le neposredno dejanje izpraznitve, vsi ostali stroški pa niso všteti in jih tarifa ureja drugje. Sedež izvršitelja je znan in tudi dejstvo, da je bilo potrebno seliti predmete lahko sodišče in dolžnik preverita. Do stroškov ne bi prišlo, če bi dolžnik pravočasno izpolnil obveznost po pravnomočni sodbi. Izračun je pravilen in v skladu s predpisi. Nasprotuje trditvi, da mu ne pripada povračilo za hrambo in materialni stroški za deložacije, zato se je pritožil na zavrnitev stroškov hrambe. Stroške odgovora na pritožbo ne priglaša. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ne more v izvršilnem postopku zahtevati od dolžnika, da mu povrne stroške, katere mu je za hrambo stvari, ki so bile izpraznjene iz nepremičnine, zaračunala izvršiteljica. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na 222. člen ZIZ, ki v drugem odstavku določa, da če pri izvršilnih dejanjih (izpraznitve nepremičnine) ni nikogar, kateremu se smejo stvari izročiti (torej dolžnika, odraslega člana njegovega gospodinjstva ali njegovega pooblaščenca), ali če jih ti nočejo sprejeti, se stvari izročijo na dolžnikove stroške v hrambo komu drugemu. V tretjem odstavku 222. člena ZIZ pa je nadalje določeno, da o izročitvi v hrambo in o stroških hrambe obvesti izvršitelj dolžnika in mu da primeren rok, v katerem lahko zahteva izročitev stvari, potem ko povrne stroške za hrambo. Tudi upnik v pritožbi sam priznava, da 222. člen ZIZ jasno določa, da stroške hrambe krije dolžnik. Vendar pa je, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju, zmotno stališče upnika, da ni nikjer določen postopek izstavljanja računov za hrambo in da je izvršitelju prepuščeno, da opredeli tehniko postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v drugem odstavku 114. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 18/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik) res določeno, da so stroški hrambe stvari, ki jih je treba odstraniti iz nepremičnine, izvršilni stroški. Vendar pa to v konkretnem primeru ne pomeni, da se ti stroški povrnejo upniku v skladu z 38. členom ZIZ, kot zmotno meni upnik, saj je v 116. členu Pravilnika jasno določena izjema v zvezi s povrnitvijo stroškov hrambe premičnin, ki so odstranjene iz nepremičnine in ki niso predmet izvršbe. Ker v konkretnem primeru iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bile premičnine, ki so bile odstranjene iz nepremičnine, tudi zarubljene, (bi) mora(la) izvršiteljica v konkretnem primeru ravnati v skladu z navedenim členom Pravilnika, ki izvršitelju med drugim v tretjem odstavku izrecno nalaga, da če pri opravi izvršbe ni osebe, kateri se po prvem odstavku tega člena smejo izročiti stvari, izvršitelj te stvari hrani v skladu z določbami Pravilnika (torej v skladu s 65. členom Pravilnika, ki velja za zarubljene stvari). O hrambi stvari mora izvršitelj v skladu s prvim odstavkom 50. člena Pravilnika obvestiti dolžnika in mu določiti primeren rok, v katerem lahko zahteva njihovo izročitev, ter navesti, kje jih lahko prevzame (četrti odstavek 116. člena Pravilnika), v obvestilu pa mora natančno obračunati in specificirati plačilo oziroma stroške, do katerih je v skladu s podzakonskim aktom upravičen zaradi hrambe teh stvari do dneva izteka roka za izročitev stvari, ter opozoriti dolžnika, da je najkasneje ob izročitvi stvari dolžan poravnati ta znesek oziroma dokazati, da ga je poravnal na način, kot je bil določen v obvestilu (npr. nakazilo na račun izvršitelja) ter da bodo po izteku roka iz prejšnjega odstavka stvari prodane, iz izkupička pa se bo poplačal izvršitelj in poravnali stroški za hrambo in za prodajo stvari (peti odstavek 116. člena Pravilnika). Citirane določbe so usklajene z 222. členom ZIZ, pri čemer je jasen namen zakonodajalca, da stroški hrambe neposredno bremenijo dolžnika. Temu sledi tudi šesti odstavek 116. člena Pravilnika, ki določa, da se za obračun plačila in povrnitve stroškov smiselno uporabljajo določbe Pravilnika o obračunu med izvršiteljem in upnikom. Iz slednjega izhaja, da se vprašanje obračuna plačila in povrnitve stroškov za hrambo stvari, ki jih je treba odstraniti iz nepremičnine, tiče le razmerja med izvršiteljem in dolžnikom. Iz citiranega 222. člena ter iz 223. člena ZIZ in iz 116. člena ter 117. člena Pravilnika torej jasno izhaja, da je način povračila stroškov hrambe stvari, ki jih je treba odstraniti iz nepremičnine, urejen specialno (v posebnih poglavjih ZIZ in Pravilnika, ki se nanašata izpraznitev in izročitev nepremičnin). Zato mora biti postopanje tako sodišča kot izvršitelja v zvezi s stroški hrambe v takšnem primeru drugačno, kot izhaja iz splošnih določb ZIZ in Pravilnika. Citirane (specialne) določbe pritožbeno sodišče razume tako, da mora izvršitelj stroške hrambe v takšnem primeru, kakršen je obravnavan, obračunati (samo) dolžniku, nikakor pa nima zakonite podlage oziroma ni dopustno, da jih (hkrati) zaračuna (tudi) upniku, ki stroškov za hrambo ni dolžan zalagati. Zato tudi sodišče nima podlage, da bi stroške hrambe, ki jih upnik zahteva od dolžnika, nalagalo v plačilo dolžniku, in sicer niti v določbi 10. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003). Če bi izvršiteljica v konkretnem primeru postopala v skladu s 116. členom Pravilnika, kar (še) ni, bi torej morala, če dolžnik ne bi prevzel stvari na način in pod pogoji iz 116. člena Pravilnika, o tem nemudoma obvestiti sodišče s predlogom, da po uradni dolžnosti dovoli prodajo stvari na dolžnikove stroške (prvi odstavek 117. člena ZIZ), pri čemer izvršitelj to opravi na način, kot je s Pravilnikom določen za prodajo stvari pri izvršbi na premičnine (kot izhaja iz drugega odstavka 117. člena Pravilnika). Po opravljeni prodaji stvari pa mora izvršitelj takoj izročiti dolžniku del s prodajo doseženega izkupička, ki ostane po plačilu njegovega dela in poravnavi stroškov hrambe in prodaje stvari (tretji odstavek 117. člena Pravilnika).

Iz vsega navedenega izhaja, da kljub temu, da so stroški za hrambo predmetov, ki jih je treba odstraniti iz nepremičnine, tesno povezani z izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnin, na kar upnik v pritožbi upravičeno opozarja, to niso stroški, ki bi jih bil po ZIZ in Pravilniku najprej dolžan kriti upnik. Oziroma povedano drugače, na podlagi citiranih določb ZIZ in Pravilnika je stroške hrambe v takšnih primerih dolžan kriti dolžnik neposredno izvršitelju in ne upniku ali morda osebi, katero je izvršitelj v svojem imenu in na lastno odgovornost pooblastil za hrambo teh stvari (primerjaj prvi odstavek 65. člen Pravilnika), kar sicer lahko stori le v posebnih primerih, saj mora načeloma skladiščni prostor za hrambo zagotoviti sam (kot je to določeno v Pravilniku o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prostore in opremo izvršitelja (Ur. l. RS, št. 6/1999 s spremembami)). Ker je eno temeljnih načel pri delu izvršitelja, da izvršilna dejanja opravlja hitro in s čim manjšimi stroški (39. člen Pravilnika), si mora izvršitelj tudi pri izbiri pooblaščene fizične ali pravne osebe za hrambo prizadevati, da bodo stroški za hrambo čim nižji (drugi odstavek 65. člena Pravilnika). Navedeno načelo pa jasno izhaja tudi iz 116. in 117. člena Pravilnika, pri čemer se domneva, da stroški za izvršiteljevo delo v zvezi s hrambo ter stroški same hrambe (ne glede na to, kdo jo dejansko zagotovi) in prodaje ne bodo presegli izkupička doseženega s prodajo. Če pa ga vendarle presežejo, ima izvršitelj možnost navedene stroške izterjati od dolžnika (primerjaj šesti odstavek 116. člena Pravilnika), tako kot jih na podlagi dokončnega obračuna mora izterjati od upnika v primeru, ko se ne more poplačati iz izterjanega zneska oziroma iz varščine. Prav tako je neutemeljena upnikova pritožbena navedba, da računa, izstavljenega s strani izvršiteljice ne more zavrniti in da ga je dolžan plačati, saj je izvršitelj dolžan v skladu s Pravilnikom o opravi izvršilnih dejanj upniku posredovati pisno poročilo, kateremu mora priložiti ali vanj vključiti obračun plačila za delo in za povračilo stroškov (za katere meni, da mu jih je dolžan povrniti upnik), zoper katerega pa ima upnik možnost vložiti zahtevo, da o obračunu odloči sodišče (60. in 61. člen Pravilnika). Drugačno postopanje izvršitelja ni v skladu Pravilnikom.

Tako se pokaže, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru dolžnici ni mogoče naložiti, naj upniku povrne stroške hrambe. Vendar pa upnik opozarja, da so v izpodbijanem sklepu priznani stroški (čeprav mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov hrambe) tudi sicer prenizki, pri čemer opozarja, da je S. d.o.o. opravljal tudi druga dejanja (in ne zgolj hrambe) ter da mu ni priznalo niti vseh stroškov izvršiteljice. Ker iz prilog, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o stroških, dejansko izhaja, da S. d.o.o. Ljubljana ni opravljal le hrambe, ampak tudi druge storitve (preselitve, pakiranje, nošenje itd.) ter da sodišče prve stopnje upniku prav tako ni priznalo vseh stroškov izvršiteljice (glej zlasti prilogi A7 in A14), sodišče prve stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo oziroma ni navedlo, zakaj upniku teh stroškov ni priznalo, je izpodbijani sklep, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih, obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar uveljavlja tudi dolžnica v svoji pritožbi. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbama upnika in dolžnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, zato se do drugih pritožbenih očitkov dolžnice ni opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku se enkrat preveri, kateri od priglašenih stroškov predstavljajo stroške hrambe (ki jih dolžnica ni dolžna povrniti upniku), kateri pa ne, pri čemer naj slednje presodi z vidika potrebnosti in svojo odločitev ustrezno obrazloži. Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v nov postopek, se odločitev o pritožbenih stroških (dolžnice) pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper sklep z opr. št. 2874 In 1524/2005-78 z dne 25. 11. 2009: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršiteljici naložilo, da odpravi več nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, povezanih s hrambo stvari in s sestavo zapisnika o opravi izvršilnih dejanj (1. točka izreka) ter sklenilo, da se zahteva dolžnice za povrnitev stroškov, ki so nastali z vložitvijo zahtev za odpravo nepravilnosti pri izvršbi z dne 2. 11. 2007 in z dne 29. 2. 2009, zavrne (2. točka izreka), da dolžnica sama nosi svoje stroške, ki so ji nastali s pritožbo (3. točka izreka) in da se zahteva za povrnitev stroškov poizvedbe z dne 29. 2. 2009 zavrne (4. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o nepravilnostih izvršiteljice pri odpravi dejanj izvršbe v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 1018/2008 z dne 15. 7. 2008, ki je prvostopnemu sodišču naložilo, da mora o njeni zahtevi odločiti s sklepom. Zato je odredba z dne 15. 12. 2008 postala brezpredmetna in sodišče ni imelo podlage, da je nepravilnosti presojalo po stanju, ki je nastalo po odredbi, ampak bi jih moralo presojati po stanju uveljavljenih kršitev v času vložitve zahteve. Sodišče pa je hkrati odločilo tudi o njeni zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 28. 2. 2008. Tako ravnanje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj sklepa ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje glede posameznih uveljavljenih nepravilnosti pa je ugotovilo napačno. V zahtevi za odpravo nepravilnosti je uveljavljala nečitljivost in nerazumljivost zapisnika z dne 27. 9. 2007 (rokopis) ter da zapisnik ni sestavljen skladno z zakonom in 58. členom Pravilnika. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je izvršiteljica zapisnik sestavila v čitljivi obliki, pri tem pa ni obrazložilo, kateri zapisnik je presojalo, zato te ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Če je sodišče glede ugotavljanja čitljivosti zapisnika presojalo zapisnik, ki ga je izvršiteljica pretipkala na podlagi odredbe z dne 15. 2. 2008, je to storilo napačno, kajti tak naknadno natipkan zapisnik je v skladu s sodbo višjega sodišča enako brezpredmeten, kot odredba. Ker sodišče o zahtevi za odpravo nepravilnosti ni odločalo v delu, ki se nanaša na nečitljivost in nerazumljivost zapisnika z dne 27. 9. 2007, je podana bistvena kršitev pravil postopka, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih dolžnice. V drugem odstavku 1. točke izreka je sodišče naložilo izvršiteljici, da mora za vsak dan napraviti poseben zapisnik, s čimer se dolžnica strinja. Vendar pa sodišče ni pojasnilo, ali v takem primeru zapisnik z dne 27. 9. 2007 izgubi pomen, ali bo obstojal poleg teh posebnih zapisnikov. Nadalje se ne more strinjati s stališčem, da generično navajanje odstranjenih predmetov ni nepravilno, za kar prvostopno sodišče ni imelo podlage v ZIZ in v Pravilniku. Sodišče izvršiteljici ne nalaga, da mora glede posameznih izročenih stvari dolžniku oziroma pooblaščencu izdati potrdilo o izročenih stvareh in v njem navesti seznam in označbo stvari. Odločitev sodišča v zadnjem stavku 2. točke izreka izpodbijanega sklepa zato ni popolna. Poleg tega stališče sodišča tudi glede ostalih stvari, ki jih je odnesla in prevzela v hrambo izvršiteljica, ni pravilno. Iz drugega odstavka 116. člena in 120. člena Pravilnika izhaja, da morajo biti glede odstranjenih stvari napravljeni seznami in stvari morajo biti označene, v poročilu pa mora biti narejen seznam stvari, ki so bile odstranjene. Stvari morajo biti navedene po vrsti, označbi in količini. Zapisnik, kot ga je sestavila izvršiteljica v konkretnem primeru, ne nudi nobene od navedenih možnosti preizkusa hrambe in izvedbe primopredaje. Sodišče je glede uveljavljene nepravilnosti, da dolžničine stvari, ki so bile odnesene ob izvršilnem dejanju izpraznitve nepremičnine, niso navedene po vrsti in po količini, niti niso označene, zavzelo napačno materialnopravno stališče, posledično pa o tej nepravilnosti ni odločilo (niti ni zavrnilo niti ugodilo zahtevi), zato je je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Na navedeno ne more vplivati niti navedba sodišča, da zadostuje, da so stvari določljive. V konkretnem primeru je bilo veliko odstranjenih stvari, vendar to ne opravičuje izvršitelja, da je pri odstranitvi stvari nenatančen, saj gre za zasebno lastnino dolžnika. Dolžnica ne ve, katere in koliko stvari bi moralo biti v hrambi in posledično, kaj bo predmet primopredaje. To je odločilna okoliščina, o kateri bi moralo sodišče odločiti, saj zgolj odločitev o tem, da jo bo izvršiteljica obvestila, kje so stvari, ne zadostuje, če ni jasno za katere in koliko stvari natančno gre. 1. točka izreka izpodbijanega sklepa se izkaže kot neizvršljiva, ker sodišče ni naložilo izvršiteljici, da je dolžna sestaviti natančen seznam stvari, ki jih je odstranila iz prostora. Sodišče je spregledalo, da je bila pri izpraznitvi prisotna pooblaščenka dolžnica, M. J., ki je prosila, naj se stvari izročijo njej, zato bi jih morala izvršiteljica izročiti njej oziroma dolžnici. Izvršiteljica je s tem storila hudo nepravilnost in povzročila nepotrebne stroške hrambe. S 1. točko izreka sklepa se dolžnica sicer strinja, vendar pogojno, ker je obrazložitev tega dela sklepa tako nejasna, da vnaša dvom v izvršljivost tega dela sklepa. Sodišče v 1. točki izreka sklepa ni natančno navedlo, od kdaj je izvršiteljica upravičena do stroškov hrambe, v obrazložitvi pa to ni jasno pojasnjeno. Izpodbija tudi odločitev v 2. točki izreka sklepa. Upravičenje po 52. členu ZIZ je upravičenje znotraj izvršilnega postopka. Zato je to izvršilni strošek, saj se z opozorilom na nepravilnosti onemogočajo kršitve izvršilnega postopka. V celotnem postopku je izvršitelj vezan na upnika in na njegova navodila, izbran je z njegove strani, zato mora upnik odgovarjati za njegova ravnanja in nositi stroške, ki so v zvezi z njegovim ravnanjem nastali. Četudi bi obveljalo stališče sodišča kot pravilno, dolžnica ne vidi razloga, da sodišče ne bi odločilo o stroških po višini in jih naložilo s sklepom izvršiteljici. Vsaj o višini stroškov bi lahko odločilo. Vse navedeno velja tudi za 3. in 4. točko izreka sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o stvari ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek ter odloči o stroških dolžnice v zvezi s to pritožbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovoril na pritožbo dolžnice. Navaja, da iz pritožbe ni mogoče ugotoviti, zoper kaj se pritožuje, zato bi jo bilo potrebno zavreči. Vsebinsko je višje sodišče dolžnikovo zahtevo za odpravi nepravilnosti že pravnomočno zavrnilo. Sklep o stroških z dne 25. 11. 2007 je le posledica tega. Sodišče o nepravilnostih ne sme ponovno odločati. Kar se tiče zahteve izvršiteljici po izdelavi zapisnika pa sodišče povsem sledi prošnji dolžnika in zakonitim predpisom. Pritožba, ki se nanaša na ugotovitve iz obrazložitve niso relevantne, saj se izpodbija le izrek odločbe in ne obrazložitev. Seznam stvari je bil povsem korektno narejen. Zahteve stranke so povsem neživljenjske. Dolžnica je imela možnost pravočasno odstraniti stvari, njena pooblaščenka pa je prevzela le stvari, do katerih je imela interes. Vidno je, da dolžnica nima interesa prevzeti stvari. Popolna laž je, da je pooblaščenka dolžnice zahtevala, da se stvari izročijo njej. Glede 1. točke izreka pa dolžnica niti nima pravnega interesa za pritožbo, saj izpolnjuje njeno zahtevo in je izdana v njeno korist. Nesmiselne so navedbe, da se izvršitelju priznajo le stroški od dneva obvestila dolžnika dalje. Osnova je pravnomočna sodna odločba, ki se izvršuje in zaradi česar so stroški nastali. Ne držijo trditve, da je izvršitelj vezan na upnikova navodila. Izvršitelj je samostojen pravni subjekt, organ sodišča, vezan izključno na sodišče in veljavne predpise. Da je sodišče zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov poizvedbe spisa je logično, saj ima vsaka stranka oziroma pooblaščenec pravico, da v spis vpogleda in se o vlogah v spisu sam prepriča. Predlaga dokaze. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. Pritožba zoper 1. točko izreka ni dovoljena: Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je tudi pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pritožnik ima pravni interes za vložitev pritožbe le v primeru, kadar je izdana zanj neugodna odločba. Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa pa je sodišče prve stopnje sprejelo za dolžnico ugodno odločitev, saj je v celoti izčrpalo dolžničino trditveno podlago iz obeh zahtev za odpravo nepravilnosti in izvršiteljici naložilo odpravo vseh nepravilnosti, na katere je v svojih dveh zahtevah opozarjala dolžnica, in za odpravo katerih je podana podlaga v okviru določb Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik). Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da dolžnica za pritožbo zoper 1. točko izreka sklepa (s katero se dolžnica, kot sama navaja v pritožbi, načeloma strinja) nima pravnega interesa, saj s pritožbo v tej fazi postopka (in ob upoštevanju določb Pravilnika) ne bi mogla doseči ugodnejše odločitve, zato njena pritožba zoper 1. točko izreka sklepa ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je dolžnica vložila dve zahtevi za odpravo nepravilnosti. Na podlagi prve zahteve, katero je prejelo dne 2. 11. 2007, je sodišče prve stopnje izvršiteljici z odredbo z dne 15. 2. 2008 naložilo odpravo nepravilnosti. Ker je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. I Ip 1018/2008 z dne 15. 7. 2008, sodišču prve stopnje naložilo, naj o tej zahtevi odloči (tudi) s sklepom, odredba ni postala brezpredmetna. Ker pa izvršiteljica, razen tega, da je lastnoročno napisan zapisnik pretipkala, podpisala in opremila s pečatom (tako da je tudi po oceni dolžnice, kot izhaja iz njene druge zahteve za odpravo nepravilnosti, berljiv), drugih nepravilnosti ni ustrezno odpravila, je dolžnica dne 29. 2. 2008 vložila novo zahtevo za odpravo nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, potem ko je ugotovilo, da je izvršiteljica zapisnik sestavila v čitljivi obliki, nadalje v celoti odločilo o obeh zahtevah za odpravo nepravilnosti (pri čemer se je dolžnica v drugi zahtevi delno sklicevala na prvo zahtevo, delno pa je nepravilnosti iz prve zahteve ponovila). V drugi zahtevi pa je dolžnica dodatno opozorila, da zapisnik ne vsebuje seznama odvzetih stvari v smislu 58. in 120. člena Pravilnika (kar je tudi eden ključnih pritožbenih očitkov), kar pa je sodišče prve stopnje izvršiteljici prav tako naložilo v odpravo, saj mora izvršiteljica, kot izhaja iz drugega odstavka 1. točke izreka, za opravljena izvršilna dejanja za vsak dan napraviti poseben zapisnik z vsemi obveznimi sestavinami po 58. oziroma 120. členu Pravilnika vključno z imeni in priimki pri izvršilnem dejanju navzočih oseb ter rojstnimi podatki teh oseb, ki so bile prisotne vsak dan deložacije ter izvod tako sestavljenih zapisnikov po pooblaščenki vroči sodišču in dolžnici. Zapisnik mora vsebovati tudi navedbo, katere stvari so bile izročene M. J. in kdaj so bile izročene ali dane v hrambo. Sicer pa je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da generično navajanje stvari v zapisniku ni v nasprotju s Pravilnikom.

Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izvršiteljici v prvem odstavku 1. točke izreka v zvezi z obračunom stroškov hrambe naložilo odpravo nepravilnosti ob upoštevanju določb Pravilnika, ki v petem odstavku 116. člena določa, da mora izvršitelj v obvestilu natančno obračunati in specificirati plačilo oziroma stroške, do katerih je upravičen zaradi hrambe teh stvari do dneva izteka roka za izročitev stvari. Dan izteka roka za izročitev stvari je torej določen kot skrajni rok, do katerega izvršitelj še lahko oziroma sme obračunati stroške hrambe. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku 1. točke izreka sklepa povzelo tekst iz Pravilnika, pa je v konkretnem primeru (ko so stroški hrambe naraščali zaradi nepravilnega postopanja izvršiteljice, kateri je šele z izpodbijanim sklepom naložena odprava teh nepravilnosti) jasno, da izvršiteljica dejansko ni upravičena do vseh stroškov hrambe, ki so že nastali in še do nadaljnjih stroškov, ki bi nastali, dokler izvršiteljica dolžnice ne bi uspela pravilno obvestiti in dokler se ne bi iztekel rok za njihovo plačilo. Na to je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ko je navedlo, da ne more iti na škodo dolžnice, da izvršiteljica ves čas od opravljenega dejanja dolžnice o hrambi ni pravilno obvestila. Pri tem pa je treba poudariti, da je naloga sodišča prve stopnje le, da odpravo nepravilnosti naloži izvršiteljici, na pa da to stori namesto nje. Pritožbeno sodišče še opozarja, da se v skladu s šestim odstavkom 116. člena Pravilnika za obračun plačila in povrnitev stroškov hrambe smiselno uporabljajo določbe tega pravilnika o obračunu med izvršiteljem in upnikom, kar pomeni, da bo imela dolžnica v nadaljevanju možnost, da bo zoper stroške hrambe, ko jih bo izvršiteljica dejansko obračunala, ugovarjala. Iz navedenega sledi, da je v zvezi s stroški hrambe stvari, ki jih je treba odstraniti iz nepremičnine in ki niso predmet izvršbe, najmanj vprašljiva uporaba 271. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 343. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, dolžničino pritožbo zoper 1. točko izreka sklepa na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožba zoper 2., 3. in 4. točko izreka ni utemeljena: Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v navedenem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

Dolžnica uvodoma pravilno opozarja, da ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da stroški zahteve za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ niso izvršilni stroški, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča ti stroški tesno povezani z izvršilnim postopkom in z njegovo uspešnostjo. Ker pa izvršitelj ni niti stranka niti udeleženec izvršilnega postopka, stroškov, ki so dolžnici nastali z zahtevo za odpravo nepravilnosti, (v tem postopku) ni mogoče naložiti v plačilo izvršiteljici, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno odmerjati po višini. Prav tako pa teh stroškov ni mogoče naložiti v breme upniku, saj v obravnavanem primeru ni šlo za razmerje med njim in dolžnico in tako ne pride v poštev niti splošno pravilo o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku v skladu s 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, niti določilo 38. člena ZIZ, saj prav tako ni mogoče zaključiti, da je navedene stroške dolžnici neutemeljeno povzročil upnik (ki za ravnanje izvršiteljice ne odgovarja, kot zmotno meni pritožnica). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka pravilna.

Dolžničina pritožba zoper 2. točko izreka sklepa torej ni utemeljena, z identičnimi pritožbenimi navedbami pa dolžnica prav tako ne more izpodbiti odločitve v 3. in 4. točki izreka, poleg tega pa pritožbeno sodišče v navedenem delu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo dolžnice zoper 2., 3. in 4. točko izreka zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako pa upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni obvezen, prav tako pa v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ).

K pritožbi zoper sklep z opr. št. 2874 In 1524/2005-88 z dne 13. 1. 2010: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se dolžnici odmeri sodna taksa za pritožbo na redni št. 80 zoper sklep opr. št. In 1524/2005-77 v znesku 700 točk oziroma 57,47 EUR in sodna taksa za opomin za plačilo takse za pritožbo zoper sklep opr. št. In 1524/2005-77 250 točk oziroma 20,53 EUR.

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. V sklepu na redni št. 82 ni opozorila, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za odločanje o pritožbi po tretjem odstavku 105.a člena ZPP, kot v nasprotju z vsebino listin navaja sodišče v izpodbijanem sklepu. Če se sklep in opomin nanašata na isto pritožbo, je sodišče spregledalo, da je s sklepom na redni št. 82 dolžnici odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sklep na redni št. 77 in ji določilo petnajstdnevni rok za njeno plačilo, ki se je iztekel 20. 1. 2010. Sodišče je opomin izdalo še pred iztekom tega roka, torej preuranjeno. Izpodbijani sklep, s katerim sodišče ponovno odmerja takso za isto zadevo, pri čemer ni razveljavilo niti sklepa na redni št. 82 niti opomina na red. št. 83, je nepravilen, saj gre za dvakratno odločanje o isti stvari in s tem za bistveno kršitev pravil postopka. Za odmero takse za opomin tudi ni nobene podlage, saj je dolžnica sodno takso za pritožbo po sklepu na red. št. 82 plačala v postavljenem roku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in hkrati razveljavi tudi opomin na red. št. 83 ter odloči o stroških tega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ. Pri tem je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o taksni obveznosti dolžnice za pritožbo zoper sklep z opr. št. 2874 In 1524/2005-77, ob upoštevanju 39. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 – ZST-1) pravilno uporabilo določbe Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004, v nadaljevanju ZST-UPB1). Ker ob vložitvi navedene pritožbe (ko je taksna obveznost nastala) dolžnica dolžne sodne takse ni plačala, ji je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZST-UPB1, poslalo opomin, naj v roku 15 dni plača sodno takso (v višini 57,47 EUR) poleg tega pa je ravnalo povsem pravilno, da ji je (hkrati) naložilo tudi plačilo sodne takse za opomin (v višini 20,53 EUR), saj citirana zakonska določba izrecno določa, da se v primerih, kakršen je obravnavan, plača tudi taksa za opomin. Zato so napačna in v nasprotju z zakonom razlogovanja pritožbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnico najprej pozvati na plačilo sodne takse in ji, šele če v danem roku sodne takse ne bi plačala, izdati opomin.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZST-UPB1 odmerilo sodno takso, ki je bila dolžnici naložena že z opominom. Ker gre le za odmero sodne takse in za obrazložitev taksne obveznosti, pri čemer pa sodišče stranki takse ne naloži ponovno v plačilo, poleg tega pa tudi ZST-UPB1 ne določa, da bi se v primeru izdaje odločbe (sklepa) o odmeri takse na zahtevo stranke razveljavil tudi opomin, sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa, ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (katero smiselno uveljavlja dolžnica v pritožbi), kljub temu, da ni razveljavilo niti opomina, niti sklepa z opr. št. 2874/2005-82. Slednji sklep je namreč zgolj sklep procesnega vodstva, s katerim je sodišče prve stopnje dolžnico le opozorilo, da je plačilo sodne takse za pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ procesna predpostavka za odločanje o pritožbi, sodišče pa nanj ni vezano in glede na to, da je bil dolžnici pravilno izdan opomin (za plačilo takse za pritožbo in za opomin), ki ji nalaga plačilo dolžne sodne takse, za dolžnico ne more predstavljati nove oziroma dodatne takse obveznosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, saj je izdan na strankino (dolžničino) zahtevo in upošteva pravilno višino točk in njihovo vrednost. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).