29. 3. 2007

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh z Ž., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 513/2004 z dne 11. 2. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1281/2003 z dne 14. 4. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 67/2001-I z dne 3. 3. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 229/2001 z dne 18. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1565/2000 z dne 13. 12. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 200/95 z dne 13. 7. 2000 se zavrže.

3.Ustavna pritožba se v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Ustavna pritožnika (v pravdi drugi tožnik in tretja tožnica) sta skupaj s prvo tožnico (družbo C. C., d. o. o., V.) zoper državo, štiri izdajatelje časopisov in revij ter štiri avtorje člankov vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jim bila povzročena z ravnanjem prve tožene stranke (tj. Republike Slovenije), in sicer s tem, ko je Uprava za notranje zadeve v letu 1990 začela s postopkom zbiranja podatkov za kazensko ovadbo zoper prvega pritožnika, jo nato tudi vložila in o vsem seznanila novinarje, ti pa so se nato v tisku (Mladini, Dnevniku, Delu in Gorenjskem glasu) razpisali o tožnikih ter jih profesionalno in osebno diskvalificirali. Ob prvem odločanju je sodišče prve stopnje vse tožbene zahtevke zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo so tožniki vložili pritožbo. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode prvega pritožnika zoper drugo in šesto toženo stranko ter druge pritožnice zoper vse tožence razen prve tožene stranke. V preostalem delu je Višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo zahtevka prvega pritožnika in druge pritožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da dejanje šeste tožene stranke (in posledično tudi druge tožene stranke) ni bilo protipravno, zato ni podana njuna odškodninska odgovornost; tudi sicer naj prvi pritožnik ne bi uspel dokazati, da je trpel duševne bolečine take intenzivnosti in trajanja, da bi to upravičevalo odmero denarne odškodnine. V zvezi z zahtevkom druge pritožnice je sodišče ugotovilo, da v ravnanju toženih strank ni zaznati protipravnosti, zato je njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode prav tako zavrnilo. Takšno odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče. Zoper drugostopenjsko sodbo sta pritožnika vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev domneve nedolžnosti, pravice do varstva dobrega imena, pravice do osebnega dostojanstva, pravice do enakosti pred zakonom, pravice do zasebnosti, "pravice do življenja brez (vsiljenih) dvomov (razjedajočih črvov)", pravice do povračila škode, pravice do svobodne izbire dela, pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do pravične sodbe. Zatrjujeta, da so jima bila v spornih člankih pripisana nezakonita dejanja in da je bilo s tem njuno dobro ime nepopravljivo omadeževano. Po mnenju pritožnikov je sodni postopek v zvezi s postavljenimi odškodninskimi zahtevki pomenil "dobesedno nadgradnjo šikaniranja iz leta 1990". Pravica do osebnega dostojanstva naj bi bila pritožnikoma kršena s tem, da sta bila v vseh člankih povsem izkrivljeno predstavljena. Prvi pritožnik zatrjuje, da ni storil nič družbeno negativnega, druga pritožnica pa sploh ni bila vključena v kakršnokoli "družbeno" dogajanje, saj je bila podlaga za njeno osebno diskvalifikacijo izdelava celostne grafične podobe za zasebno družbo. S spornimi članki naj bi bilo omajano njeno osebno dostojanstvo, saj naj bi bilo z njimi uničeno vse, kar je dotlej dosegla na osebnem in strokovnem področju. Pritožnika menita, da sta bila obravnavana kot drugorazredna državljana; objava člankov ter celoten sodni postopek v zvezi z njuno odškodninsko tožbo naj bi kazal na izrazito favoriziranje toženih strank. Kršena naj bi jima bila tudi pravica do zasebnosti, saj ju ni nihče vprašal za dovoljenje za objavo spornih člankov. Pritožnika nadalje opisujeta nevšečnosti v družinskem okolju, ki naj bi bile posledica škodnih dogodkov iz leta 1990. Zatrjujeta tudi kršitev pravice do povračila škode, saj je nesporno, da jima je ravnanje toženih strank povzročilo škodo. Prvi pritožnik zatrjuje še kršitev pravice do svobode izbire dela; navaja, da mu ni znano, da bi komu drugemu na tak način preprečevali samostojno delo. Pritožnika opozarjata tudi na dolgotrajnost sodnega postopka ter v zvezi s tem zatrjujeta kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Kršena pa naj bi jima bila tudi pravica do "pravične sodbe". Pritožnika še pojasnjujeta, da jemljeta pravdni postopek v zvezi z odškodninsko tožbo kot celoto, čeprav je med postopkom prišlo do uveljavitve "principa dveh hitrosti". Zato predlagata, naj Ustavno sodišče v okviru obravnave te ustavne pritožbe presoja tudi odločitev sodišč glede zahtevkov, ki so bili že ob prvem odločanju pravnomočno zavrnjeni.

B. – I.

3.S sodbami, navedenimi v 1. točki izreka tega sklepa, sta bila pravnomočno zavrnjena zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo prvega pritožnika zoper drugo in šesto toženo stranko ter druge pritožnice zoper vse tožence razen prve tožene stranke. Zato je Ustavno sodišče očitke iz ustavne pritožbe presojalo zgolj v tem okviru. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Očitki o kršitvi pravice do varstva dobrega imena in osebnega dostojanstva ter pravice do zasebnosti po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitve 34. člena Ustave, ki zagotavlja splošno varstvo osebnega dostojanstva in 35. člena Ustave, ki zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (v tem okviru tudi pravice do varstva časti in dobrega imena). Glede na navedbe, s katerimi pritožnika utemeljujeta zatrjevane kršitve, je treba pojasniti, da zgolj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za eno od oblik nepremoženjske škode sodišča niso mogla kršiti navedenih ustavnih pravic. Kršitev teh pravic bi bila podana le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na kakšnem stališču, ki bi bilo z vidika teh pravic nesprejemljivo. Tega pritožnika ne izkažeta. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na stališče, da so izrazi, ki so bili uporabljeni v člankih druge in šeste tožene stranke (tj. "tatiči" in "leglo bele mafije"), sicer neprimerni in žaljivi, vendar si je v konkretnem primeru potreba po obveščenosti podredila potrebo po varstvu osebnostnih pravic, zato dejanje toženih strank ni bilo protipravno, s tem pa tudi ni njihove odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče pa temu stališču nižjih sodišč ni pritrdilo, temveč je ocenilo, da so bili uporabljeni izrazi v tedanjih družbenih razmerah za pritožnika lahko še bolj žaljivi. Vendar je glede na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da pritožnika nista trpela dovolj intenzivnih in dolgotrajnih duševnih bolečin, Vrhovno sodišče ocenilo, da bi prisoditev denarne odškodnine v takem primeru podpirala težnje, ki niso združljive z naravo in namenom pravnega instituta denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. V pravilnost te ocene se Ustavno sodišče ne more spuščati. Dejstvo, da se pritožnika s stališčem Vrhovnega sodišča ne strinjata, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravic iz 34. in 35. člena Ustave.

5.Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Vendar jima ta pravica z izpodbijano odločitvijo sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek prvega pritožnika zoper drugo in šesto toženo stranko ter zahtevek druge pritožnice zoper vse tožence razen prve tožene stranke, ni mogla biti kršena. Ta ustavna določba namreč ne govori o odškodninski odgovornosti subjektov, kakršni so navedeni toženci (gre za časopisne hiše in novinarje). Zahtevek zoper prvo toženo stranko, tj. Republiko Slovenijo, pa je bil že ob prvem odločanju sodišč pravnomočno zavrnjen, zato ni predmet presoje v okviru tega dela ustavne pritožbe.

6.Z zatrjevanjem, da so bile v sodnem postopku tožene stranke "izrazito favorizirane", pritožnika utemeljujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar je njun očitek pavšalen. Zgolj dejstvo, da pritožnika nista uspela s svojimi odškodninskimi zahtevki, za sklep o kršitvi navedene pravice ne zadošča.

7.Očitek o kršitvi pravice do pravične sodbe (pritožnika zatrjujeta, da sta po dolgotrajnem čakanju dočakala sodno odločitev, ki enostavno ne zdrži kriterija pravičnosti) je mogoče razumeti kot zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna določba zagotavlja ustavna procesna jamstva, kršitve teh jamstev pa ni mogoče utemeljiti z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

8.Domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave je kazenskopravni institut, zato se pritožnika v pravdnem postopku nanjo ne moreta sklicevati. Enako velja za pravico do "svobodne izbire dela", ki pritožnikoma z izpodbijano odločitvijo sodišč po sami naravi stvari ni mogla biti kršena.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

10.Predlog pritožnikov, naj Ustavno sodišče presoja tudi odločitev sodišč glede zahtevkov, ki so bili že ob prvem odločanju pravnomočno zavrnjeni, po vsebini pomeni predlog za izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe (tretji odstavek 52. člena ZUstS). Pritožnika zatrjujeta, da sodni postopek v zvezi z odškodninsko tožbo jemljeta kot celoto, zato pričakujeta, da bo tako ravnalo tudi Ustavno sodišče.

11.Po tretjem odstavku 52. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku šestdesetdnevnega roka. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe kljub zamudi roka, da je že iz ustavne pritožbe in iz priloženih listin mogoče sklepati, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu kot prepozno zavreči (2. točka izreka).

B. – III.

12.Z očitkom o dolgotrajnosti sodnega postopka pritožnika utemeljujeta kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave) v že končanem pravdnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (3. točka izreka).

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in prve alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić