Jedro

Ker tožnica za predlog za obnovo postopka sodne takse, kljub prejetemu opominu ni plačala, je davčni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi obvestila sodišča izdal odločbo, s katero je tožnici v skladu z 2. odstavkom 29. člena ZST naložil plačilo dolgovane takse in 50% pribitka nanjo kot kazensko takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 417-36/00 z dne 23.11.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada N.m., Izpostava Č. z dne 2.2.2000. Z njo je bilo tožnici kot taksni zavezanki naloženo plačilo redne sodne takse, sodne takse za opomin in kazenske takse v skupnem znesku 85.575,00 SIT. Tožena stranka je ugotovila, da je davčni organ izdal navedeno odločbo na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Novem mestu, iz katerega izhaja, da tožnica kot zavezanka v pravdi, kljub prejetemu opominu takse za predlog za obnovo postopka in sodne takse za opomin ni plačala. Zato ji je sodišče vročilo nalog za plačilo sodnih taks. Ker tudi po prejemu naloga taks ni plačala, je sodišče o tem obvestilo davčni urad, ta pa je skladno z določbami 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožnici naložil v plačilo vso dolžno takso in 50% pribitka nanjo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je prvostopni davčni organ ravnal pravilno in skladno z ZST, ko je tožnici po predlogu sodišča, z odločbo naložil v plačilo sodno takso, takso za opomin in kazensko takso, tožena stranka, pa, ko je takšno odločitev kot pravilno potrdila. V obravnavanem primeru gre za takso, ki se plača za vlogo (predlog za obnovo pravdnega postopka). Ta je bila nesporno vložena, zato je nastala taksna obveznost. Vse ostale okoliščine, tako tiste, ki so pogojevale vlogo, kot tudi tiste, ki vlogi sledijo, za nastanek oziroma obstoj taksne obveznosti niso relevantne in jih zato tudi v postopku s tožbo ni mogoče upoštevati.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo. V pritožbi navaja, da živi sama, da je stara 71 let, da je bolna, pod stalno zdravniško kontrolo, da ima dietno prehrano in minimalno pokojnino. Nima zadosti niti za preživljanje. Določena zdravila si mora plačati sama, kar jo še dodatno bremeni. Če bi bila mlajša, bi si poiskala kakšno delo, da bi se lažje preživljala, vendar ji to ne dopušča bolezen in leta.

Sodišče prosi za odpis tega dolga.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita ter, da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica za predlog za obnovo postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu sodne takse kljub prejetemu opominu ni plačala. Zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi obvestila navedenega sodišča izdal odločbo, s katero je tožnici v skladu z 2. odstavkom 29. člena ZST naložil plačilo dolgovane takse in 50% pribitka nanjo kot kazensko takso.

Za odločanje o tožničinem predlogu, da se ji zaradi slabega premoženjskega stanja odpiše navedeni dolg, pritožbeno sodišče ni pristojno, ampak je to v pristojnosti davčnega organa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.