Jedro

Pri odmeri denarnega zadoščenja mora sodišče upoštevati načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremeni tako, da mora toženka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 2.850.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 22.1.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo tudi, da mora toženka plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.850.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2002 dalje do plačila, v 15 dneh. Pritožbeno sodišče je v zvezi z nepremoženjsko škodo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v zvezi z zavrnitvijo njegovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (1.950.000 SIT) in glede obresti. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revidentovo stališče je, da je sodišče prisodilo tožniku prenizko odškodnino za telesne bolečine (1.500.000 SIT namesto zahtevanih 2.300.000 SIT), za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (1.000.000 SIT namesto zahtevanih 2.000.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (350.000 SIT namesto zahtevanih 500.000 SIT). Sodišči prve in druge stopnje naj bi premalo upoštevali dejstva, ki izhajajo iz ekspertize in da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 23.6.1997, toženka pa tožniku po šestih letih še ni izplačala nobene odškodnine. Zato je v dolgotrajni plačilni zamudi, saj bi morala plačati sporno odškodnino ali vsaj akontacijo v roku 14 dni, šteto od dneva, ko je prejela odškodninski zahtevek tožnikovih odvetnikov z dokumentacijo. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno oprli svojo odločitev o začetku teka zamudnih obresti v zvezi z negmotno škodo na sodno prakso, češ da sodna praksa priznava zamudne obresti od odškodnine za negmotno škodo šele od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Po 125. členu Ustave Republike Slovenije sodijo sodišča na podlagi ustave in zakona, sodna praksa pa pride v poštev le na tistih področjih, ki niso urejena z ustavo in zakonom. Sodna praksa je v zvezi z zamudnimi obrestmi glede nepremoženjske škode zastarela in ni več uporabna za današnji čas. Zato bi se morala sodna praksa spremeniti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je v reviziji uveljavljal le razlog zmotne uporabe materialnega prava in je že zato revizijsko sodišče pri odločanju, ali je bilo pri odmeri zadoščenja pravilno uporabljeno materialno pravo, vezano na ugotovitve o dejstvih, ki so povzete na tretji in četrti strani sodbe pritožbenega sodišča. Kolikor se trditve o dejstvih v reviziji razlikujejo od navedenih razlogov sodbe, revizijskih trditev (že zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni mogoče upoštevati.

Pri odmeri zadoščenja za tožnikovo nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo obe temeljni načeli: načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti ter, da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in samega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se izraža v razponih odškodnin za podobne primere nepremoženjskih škod. Sodišči sta pri odmeri zadoščenja za vsako relativno samostojno obliko nepremoženjske škode pravilno upoštevali obe navedeni odškodninski načeli in prisodili primerno odškodnino za telesne in duševne bolečine. Sodišči sta tudi pravilno upoštevali vpliv trajanja postopka na višino odškodnine, ob upoštevanju dejstva, da je bila tožba vložena 7.1.1999. V skladu s 186. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcij za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za večkratno valorizacijo.

Sodna praksa ni formalni pravni vir, kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost obravnavanja pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, kjer so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik - OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri. To načelno pravno mnenje (glej Pravna mnenja, I/2002, stran 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri, zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-A: - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)".

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance istočasno.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 2.850.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 22.1.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Revident ni bil uspešen zoper odločbo o glavni stvari in zato revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje ter je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).