Jedro

V obravnavani zadevi gre za zahtevek zaradi škode zaradi nezmožnosti uporabe avtomobila. Zaradi zamude toženke pri izplačilu zavarovalnine tožnik ni mogel kupiti novega avtomobila in je moral za čas od 26.10.2005 do 23.12.2005 najeti nadomestno vozilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.215,12 EUR (prej 530.832,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2005 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.223,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila; vse v 15. dneh pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 341,35 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.215,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2005 dalje do plačila in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene v znesku 32,48 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da nastanek gmotne škode, ki je nastala tožeči stranki, ne bi smel biti sporen, v zvezi z obstojem vzročne zveze pa meni, da sodišče nima prav ko pravi, da ni podane vzročne zveze med ravnanje tožene ter nastankom škode. V konkretni zadevi se vprašanje vzročne zveze nanaša na vprašanje, ali je bila zamuda tožene stranke z izplačilom zavarovalnine razlog za tožnikov najem nadomestnega vozila. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti tožniku zamujala, vendar je štelo, da tožnik ni dokazal, da je bila zamuda vzrok za najem nadomestnega vozila in s tem škode. Glede na to, da je imel tožnik pri toženi stranki za vozilo, ki mu je bilo odtujeno in nato uničeno, sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska, je na ta način zavaroval svoj premoženjski interes, da v primeru nastopa zavarovalnega primera vzpostavi stanje, kot je bilo pred nastopom zavarovalnega primera, na stroške tožene stranke. Ker zavarovalni primer smiselno pomeni nezmožnost nadaljnje uporabe avtomobila (zavarovalni primer se manifestira v uničenju osebnega avtomobila) je utemeljeno sklepati, da tožnik zavarovanega vozila od nastopa zavarovalnega primera dalje ni mogel več uporabljati. Ker je tožnik že v tožbi navedel, da gre v zadevi za zahtevek zaradi škode zaradi neuporabe avtomobila in ker je splošno znano, da se avtomobil uporablja za individualni prevoz posameznika, je sodišče napačno štelo, da tožnik ni izkazal, zakaj si je v času, ko je tožena stranka zamujala z izplačilom zavarovalnine, moral najeti nadomestno vozilo. Tožnik je v času zamude tožene stranke z nadomestnim vozilom opravil za 1.478 km voženj. Sodišče bi moralo, v kolikor bi štelo, da tožeča v tem delu ni navedla vseh odločilnih dejstev, skladno z določilom 285. člena ZPP na to tožečo stranko pravočasno opozoriti. Da je tožnik vozilo potreboval izhaja iz dejstev, da ga je sploh najel, obseg uporabnine pa izhaja iz števila prevoženih kilometrov. Tožena odgovorov o tem, da vozila ni uporabljal tožnik in da ga je uporabljala izključno priča ter da nadomestnega vozila sploh ni potreboval, tekom postopka ni postavila. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 339/1 člena ZPP s tem, ko zaradi opustitve svoje obveznosti, ki jo sodišču nalaga 285. člen ZPP tožeče stranke ni opozorilo, da ni navedla odločilnih dejstev. S tem, ko je sodišče dejstva, ki jih tožena ni prerekala štelo za neugotovljena, je sodišče kršilo določilo 214. člena ZPP, kar je imelo za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je toženka s tem, ko je zavarovalnino izplačala 23.12.2005, izpolnila svojo obveznost po pogodbi ali ne in ali je zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti tožniku nastala škoda in v zvezi s tem vprašanjem ugotovilo: da je bila toženka z izplačilom v zamudi najkasneje od 28.10.2005 ter da se ne more sklicevati na določbo 5. odst. 15. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, saj se le-ta nanaša na zavarovalni primer tatvine, v konkretnem primeru pa je bilo vozilo najprej ukradeno, potem pa uničeno in najdeno 7.10.2005, o čemer je bila tožena obveščena istega dne. Da se tožnik v zvezi s škodo sklicuje na dejstvo, da ni mogel kupiti novega avtomobila zaradi zamude toženke in je moral za čas od 26.10.2005 do 23.12.2005 najeti nadomestno vozilo, zaradi česar so mu nastali stroški v znesku 2.215,12 EUR in da tožnik ni podal tožbenih navedb o tem, zakaj je v času, ko je zavarovalnica zamujala z izplačilom zavarovalnine moral najeti nadomestno vozilo. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni zatrjeval, da je nadomestno vozilo potreboval za lastne potrebe ali za potrebe svojega pooblaščenca, da tožnik ni uspel dokazati, da je za nakup novega vozila porabil zavarovalnino in lastna sredstva, saj v zvezi s tem ni predložil nobene listine. Sodišče zato ni moglo slediti navedbam tožnika, da je nadomestno vozilo najel zaradi zamude z izplačilom zavarovalnine. Po izvedenem dokaznem postopku je tako sodišče štelo, da tožnik ni uspel dokazati, da je avto potreboval, ga uporabljal ves čas sam oziroma za potrebe svojega pooblaščenca in ni uspel dokazati, da so nastali stroški v zvezi z najemom vozila v vzročni zvezi z zamudo pri plačilu zavarovalnine ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo podlage v izvedenih listinskih dokazih. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je že v tožbi navedeno,da gre v zadevi za zahtevek zaradi škode zaradi neuporabe avtomobila, da zaradi zamude s plačilom zavarovalnine ni mogla kupiti istovrstnega vozila in je upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji s tem nastali, torej do stroškov najema drugega avtomobila. Tožnikovo osebno vozilo je bilo uničeno, kar je nesporno in kar pomeni nezmožnost njegove uporabe. Zato ga tožnik od nastopa zavarovalnega primera dalje ni mogel več uporabljati. Za tak primer je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska, ki omogoča vzpostavitev stanja, kot je bilo pred nastopom zavarovalnega primera. Da uničenega vozila ni moč uporabljati ne more biti sporno in da je tožeča stranka za čas od 26.10. do 23.12.2005 najela drugo vozilo, za katerega je plačala znesek 530.832,00 SIT izhaja iz listinskih dokazov v spisu (račun št. 7229 z dne 25.11.2005 in 7668 z dne 1.12.2005). Da je vozilo potrebovala, izhaja iz števila prevoženih kilometrov, ki so prav tako razvidni iz računa o plačila najema. Iz tožbe pa izhaja trditvena podlaga, da si tožnik zaradi zamude s plačilom zavarovalnine ni mogel kupiti istovrstnega vozila, ki bi ga lahko uporabljal, zaradi česar je najel drugo vozilo v zvezi s čemer so mu nastali stroški. Kot izhaja iz računa št. 6505024 z dne 5.1.2006 je tožnik tega dne kupil novo vozilo Audi A4 1,9 TDI ELEGANT za znesek 6.518.803,00 SIT. Kot izhaja iz trditvene podlage v tožbi in kar med strankami niti ni sporno, je tožena stranka plačala tožeči stranki znesek 1.868.656,00 SIT dne 22.12.2005, kot zavarovalnino za uničeno vozilo. Do polne vrednosti novega avtomobila je tožnik tako potreboval še 4.650.147,00 SIT. Iz kreditne pogodbe o dolgoročnem kreditu, sklenjene med Volksbank, Ljudska banka d.d., Ljubljana in Z. V. dne 28.12.2005 za znesek 3.999.000,00 SIT izhaja, da si je pooblaščenec tožeče stranke izposodil konec meseca decembra 2005 znesek malo manj kot 4.000.000,00 SIT, kar potrjuje tožnikove navedbe, da si je znesek 4.000.000,00 SIT izposodil od svojega pooblaščenca, preostanek pa plačal v gotovini (zavarovalnina ter lastna sredstva). Sodišče prve stopnje je tako napačno ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je avto potreboval, da ga je uporabljal ves čas sam oziroma za potrebe svojega pooblaščenca ter da ni uspel dokazati, da so nastali stroški v zvezi z najemom vozila v vzročni zvezi z zamudo pri plačilu zavarovalnine. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino listin je svojo odločitev oprlo prav na te listine, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Glede na spremenjeno odločitev je sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. V skladu z uspehom v pravdi je toženi stranki naložilo, da povrne potrebne pravdne stroške tožeči stranki (1. odst. 154. člena ZPP). Podrobneje so stroški razvidni iz stroškovnikov, ki se nahajata v spisu.