Jedro

Pravico iz darilne pogodbe, s katero je denacionalizacijski upravičenec na darovanca prenesel podržavljeno nepremičnino, lahko ta uveljavlja v zapuščinskem postopku po denacionalizacijskem upravičencu, ne pa v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je zavrgel njeno zahtevo za denacionalizacijo stanovanja, ker je ugotovil, da vlagateljica ni izkazala, da je pravna naslednica pokojne solastnice nacionaliziranega stanovanja A.S., saj priložene darilne pogodbe, ki je bila sklenjena že po nacionalizaciji spornega stanovanja, ni mogoče šteti za dokaz o pravnem nasledstvu. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo z odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 7.7.1994 odločeno, da se na podržavljenem delu predmetne hiše med drugim vknjiži lastninska pravica v korist solastnic A.S. in M.G. Iz navedenega izhaja, da so zahtevo za denacionalizacijo vložili tudi pravni nasledniki bivših solastnic nacionalizirane zgradbe. Za pravne naslednike (15. čl. Zakona o denacionalizaciji - ZDen), ki v denacionalizacijskih postopkih lahko uveljavljajo pravice v korist bivših lastnikov, se štejejo osebe, ki pridejo v poštev kot njihovi dediči, tako zakoniti kot tudi oporočni. Tožena stranka je ocenila, da priložena darilna pogodba ni listina, ki bi glede na navedeno izkazovala pravno nasledstvo tožnice po pokojni A.S. Z odločbo o denacionalizaciji se podržavljeno premoženje vrne tisti osebi, ki je imela na tem premoženju ob podržavljenju lastninsko pravico. Ker je bila A.S. solastnica predmetne hiše ob nacionalizaciji, bo tožnica lahko navedeno pogodbo uveljavljala v zapuščinskem postopku po denacionalizacijski upravičenki A.S. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava in temu posledično tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ima dejanski in pravni interes na ugotovitvi, da je A.S. kot denacionalizacijska upravičenka, dne 11.9.1969 oporočno razpolagala v korist tožnice. Zato je tožnica v smislu 15. člena ZDen upravičeno predlagala oziroma zahtevala uvedbo postopka denacionalizacije. Ves čas je uveljavljala priznanje statusa stranke v denacionalizacijskem postopku. V smislu 2. odstavka 60. člena ZDen zadošča za pravno nasledstvo, da je le-to verjetno izkazano. Ta verjetnost je v tem primeru izkazana in bi zato morala imeti že v postopku denacionalizacije možnost uveljavljanja svoje lastninske pravice na podlagi zatrjevane oporoke. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Določbo 2. odstavka 60. člena ZDen, ki določa, da za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano, je po mnenju sodišča razumeti, da je pravnemu nasledniku v denacionalizacijskem postopku priznan položaj stranke, če je njegovo pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu izkazano na način, ki sicer ne izključuje dvoma, vendar pa so razlogi za resničnost zatrjevanega dejstva močnejši od razlogov, ki bi govorili za njegovo neresničnost. Ocena verjetnosti je torej podvržena načelu proste presoje dokazov (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). ZDen v 15. členu uporablja izraz "pravni naslednik", kar po mnenju sodišča pomeni, da je to oseba, na katero so prešle pravice in obveznosti njenega pravnega prednika. Zato so pravni nasledniki umrle fizične osebe zakoniti in oporočni dediči, seveda z upoštevanjem že prej navedene predpostavke. V tem primeru sodišče ne dvomi v pravilno presojo predloženega dokaza - darilne pogodbe s strani upravnega organa in skladno s tem tudi ne v njegovo odločitev. Sploh pa glede na ugotovljeno dejstvo, ki ga tožnica ne izpodbija, da je bilo v postopku denacionalizacije že odločeno, da se na podržavljenem delu zgradbe vknjiži lastninska pravica v korist solastnic A.S. in M.G., torej tudi na stanovanju, ki je predmet tega postopka, je bil po mnenju sodišča, cilj denacionalizacijskega postopka (vrniti podržavljeno stvar bivšemu lastniku) s tem dosežen. Pravico, ki jo tožnica v tem postopku opira na darilno pogodbo (po njenem mnenju oporoko), pa bo ta lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku po bivši denacionalizacijski upravičenki A.S., za kar je pravna podlaga v materialnih predpisih ZDen (74. - 83. člen) in Zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76). Sodišče še pripominja, da je okoliščina, ali je imel pravni naslednik položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, v zapuščinskem postopku nepomembna. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91/I in 45/I/94).