Jedro

Glede na to, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 2. 10. 2015, je potrebno ugotoviti, da je 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 potekel 1. 11. 2015. Ker je bil dne 1. 11. 2015 praznik in dela prost dan, prav tako pa nedelja, je potrebno upoštevajoč določbo tretjega odstavka 62. člena OZ kot zadnji dan roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku šteti naslednji delovnik. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v ponedeljek, 2. 11. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevajoč tretji odstavek 62. člena OZ podana pravočasno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 2. 11. 2015 in jo razveljavilo (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2015 traja vse do izteka navedene pogodbe o zaposlitvi do dne 31. 12. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 5. 10. 2015 do 31. 12. 2015 prijaviti v ustrezne evidence in mu za navedeno obdobje plačati nadomestilo plače, in sicer za mesec oktober, november in december 2015 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati še neizplačan del neto plače za mesec september 2015 v znesku 380,00 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti še neodvedene prispevke in davke ter mu navedeni neto znesek izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.609,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da iz dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka dne 2. 10. 2015 izvedela za tožnikovo kršitev, storjeno na delovnem mestu, pri čemer mu je zaradi storjene kršitve podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2015. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da naj bi pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila subjektivni 30-dnevni rok. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, v skladu s katerim bi se naj po civilnopravni teoriji materialno prekluzivni rok iztekel ne glede na dan (praznik ali dela prost dan). Z ZDR-1 ni določeno računanje rokov, zaradi česar je potrebno v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 uporabiti splošna pravila civilnega prava, torej določila Obligacijskega zakonika, ki računanje rokov ureja v 62. členu. Subjektivni 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi bi se v predmetnem individualnem delovnem sporu praviloma, po mnenju pritožbe, res iztekel 1. 11. 2015, vendar pa je bil ta dan v skladu z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji določen kot praznik, ko se po zakonu ne dela. Na ta dan torej tožena stranka kot delodajalec ni poslovala, tožnik pa je bil zaradi odprtega bolniškega staleža odsoten, prav tako pa ni bilo mogoče oddati poštne pošiljke, saj so bile poštne poslovalnice zaprte in niso poslovale. Zatrjuje, da na dan 1. 11. 2015 torej vročitev, kot jo določa 88. člen ZDR-1, ni bila mogoča, zato subjektivni rok za podajo odpovedi ni potekel 1. 11. 2015, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, ampak šele 2. 11. 2015. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 229/2016 z dne 7. 2. 2017. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na podlagi ugotovitve, da mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1). Ugotovilo je, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že 2. 10. 2015, zato je dne 2. 11. 2015 potekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po ugotovitvi sodišča prve stopnje podana prepozno, po izteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 (31. dan), je s potekom subjektivnega roka tudi ugasnila materialna pravica delodajalca, da poda odpoved.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala ob upoštevanju določb ZDR-1. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Rok 30 dni za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da z iztekom tega roka ugasne pravica pogodbene stranke, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Po prvem odstavku 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR-1 določb o teku roka v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje, je potrebno pri računanju rokov upoštevati določbo 62. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ)1. Prvi odstavek tega člena določa, da začne rok, določen v dnevih, teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dne. Po drugem odstavku 62. člena OZ se rok, določen v tednih, mesecih ali letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca. Tretji odstavek 62. člena OZ pa obravnava situacijo, ko zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. V takšnem primeru se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik. Določba tretjega odstavka 62. člena OZ se uporablja tako za roke, določenih v dnevih, kot tudi za roke določene v tednih, mesecih ali letih.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v konkretnem primeru seznanila z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 2. 10. 2015. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da naj bi se dne 2. 10. 2015 samovoljno odjavil z delovišča v podjetju A., v katerega je bil napoten in je pristojnemu delovodju povedal, da ne pride več nazaj. Iz izpovedi tožnika izhaja, da dne 2. 10. 2015 ni delal, ker za delo ni bil sposoben, bolniški stalež pa je imel odobren šele od 5. 10. 2015. Delovodja tožene stranke na delovišču v Nemčiji je pojasnil, da je dne 2. 10. 2015 tožnik samovoljno odšel z delovišča, medtem ko je direktor tožene stranke pojasnil, da je dobil klic iz Nemčije dne 2. 10. 2015 in izvedel, da je tožnik tega dne samovoljno zapustil delo. Še istega dne je po telefonu poklical tožnika in z njim govoril, ta pa mu je povedal, da je na avtobusu in da odhaja. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je direktor tožene stranke za kršitev tožnika in vse relevantne okoliščine te kršitve izvedel 2. 10. 2015. Tožena stranka v pritožbi teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija.

9. Glede na to, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 2. 10. 2015, je potrebno ugotoviti, da je 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 potekel 1. 11. 2015. Ker je bil dne 1. 11. 2015 praznik in dela prost dan, prav tako pa nedelja, je potrebno upoštevajoč določbo tretjega odstavka 62. člena OZ kot zadnji dan roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku šteti naslednji delovnik. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v ponedeljek, 2. 11. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevajoč tretji odstavek 62. člena OZ podana pravočasno.

10. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 62. člena OZ in je zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana prepozno, ni ugotavljalo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dala tožena stranka tožniku, tudi vsebinsko utemeljena oziroma, če so obstajali vsi pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jih opredeljuje 110. člen ZDR-1. 11. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če so bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena. Ko bo v zvezi z navedenim ugotovilo vsa odločilna dejstva, bo moralo ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, saj pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila (tretji odstavek 165. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "odpravo nepravilnosti" po prvem odstavku 355. člena ZPP je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravno določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje odločilnih dejstev, na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo, je senat pritožbenega sodišča glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenil, da sam ne more dopolnjevati postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, zato je razveljavil sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 355. člena ZPP, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje.

1 Enako sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1061/2006 z dne 25. 5. 2007.