Jedro

O obnovi postopka odloča organ, ki je odločbo, katere postopek se obnavlja, izdal. Zato je pomembno, kdaj za obnovitveni razlog izve ta organ. Začetek teka subjektivnega 30 dnevnega roka iz 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZUP je torej vezan na trenutek, ko je za obnovitveni razlog zvedel organ, ki je pristojen odločati o obnovi postopka, ne pa davčni organ, ki je opravil inšpekcijski pregled.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6. 5. 2002, s katero je tožena stranka delno ugodila tožničini pritožbi zoper sklep Davčnega urada V., Izpostave V. z dne 21. 12. 2001, spremenila izrek prvostopnega sklepa tako, da je odločila, da se postopek o odmeri davčnih obveznosti tožnice iz naslova dohodnine za leto 2000, končan z odločbo z dne 22. 6. 2001, iz razloga iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/2000) po uradni dolžnosti obnovi, in sicer v obsegu, da se glede na nova dejstva ugotovi pravilna davčna osnova in odmeri dohodnina.

2. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in se nanje izrecno sklicevalo (drugi odstavek 67. člena ZUS). Presodilo je, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za uvedbo obnove postopka po 1. točki 260. člena ZUP, in da se kot novo dejstvo štejejo ugotovitve v zapisniku inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi A.A. d.o.o. z dne 30. 11. 2001. Na tej podlagi pa je bil 21. 12. 2001, torej pravočasno, izdan izpodbijani sklep o uvedbi obnove postopka. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo tudi na določbe 15.a člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-C (Ur. l. RS, št. 91/98). Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen ter da dopušča različna tolmačenja. Pojasnilo je tudi, zakaj ni ugodilo zahtevi tožnice za opravo glavne obravnave.

3. Zoper prvostopno sodbo je tožnica vložila pritožbo, sedaj revizijo, zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4. točke 72. člena ZUS, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so bile kršene določbe postopka v upravnem sporu, ker je prvostopno sodišče odločilo brez glavne obravnave, ki jo je zahtevala. To pa je povzročilo, da je ostalo dejansko stanje glede pravočasnosti uvedbe obnove postopka zmotno in nepopolno ugotovljeno. V izpodbijani sodbi ni odgovorjeno na tožbene ugovore, zakaj ni sklepa o obnovi postopka izdala kar davčna inšpektorica, ki je opravila inšpekcijski pregled, zakaj je bil zapisnik poslan Izpostavi V., in kakšne posledice ima to na štetje rokov za uvedbo obnove postopka, ter zakaj je prav zapisnik podlaga za obnovo postopka, saj nima dokazne vrednosti. Ker izpodbijana sodba nima razlogov oziroma v njej ni odgovorjeno na tožbene navedbe, je s tem kršena tožničina pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije – URS; 8. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP). Predstojnica Izpostave V. je svoje pooblastilo prenesla na C.C., kar je v nasprotju z ZUP, saj bi morala sama postopek tudi voditi. Ni namreč izkazano, da bi C.C. imela pooblastilo za vodenje postopka, izdano od predstojnika organa. To pa kaže na neupoštevanje pravil postopka. S tem pa je kršeno tudi ustavno načelo do enakega varstva pravic (22. člen URS). Pri sojenju na prvi stopnji je sodelovala sodnica oddelka Upravnega sodišča v Mariboru, ki pa ni naravna sodnica za zadeve, o katerih odloča upravno sodišče na sedežu v Ljubljani. Torej je bila članica senata sodnica, ki to ne bi smela biti, kar je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu po 2. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. do 5. točko prvega odstavka 70. člena ZPP. To pa je tudi kršitev 23. člena URS in 6. člena EKČP. Predlaga, da Vrhovno sodišče o pritožbi odloči po opravljeni glavni obravnavi v skladu s 77. členom ZUS, pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponoven postopek prvostopnemu sodišču. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni v posebnem zakonu določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa določa kriterije za to, katere pritožbe, vložene pred 1. 1. 2007, se obravnavajo kot pritožbe, in katere kot revizije. Glede na te kriterije se v tej zadevi vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizije po ZUS-1, izpodbijana prvostopna sodba pa je s 1. 1. 2007 postala pravnomočna.

7. V prvem odstavku 85. člena ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar za razliko od pritožbe ne zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (primerjaj 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V 91. členu ZUS-1 pa je določeno, da Vrhovno sodišče odloča o reviziji brez obravnave. V navedenem obsegu in na navedeni način je opravljen tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v tem primeru.

8. Glede na navedene določbe ZUS-1 Vrhovno sodišče zavrača revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot nedopusten (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). O reviziji glede na določbo 91. člena ZUS-1 odloča na seji. Ne opredeljuje se niti do revizijskih navedb glede pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta (ta razlog je glede na primerjavo določb 2. točke prvega odstavka 85. člena in 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v reviziji nedopusten).

9. V tem primeru gre za revizijo glede procesnega sklepa o uvedbi obnove upravnega postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. V takem primeru upravni organ pri odločanju uporablja materialno pravo le v obsegu, da na stopnji verjetnosti ugotovi, ali bi novo dejstvo oziroma dokaz skupaj s prej ugotovljenim dejanskim stanjem lahko privedlo do drugačne odločitve, kot je bila v prvotni odločbi, če bi bilo to novo dejstvo oziroma dokaz znano že pred prvotno odločitvijo. Glede uporabe materialnega prava v tem obsegu, Vrhovno sodišče meni, da je v tem primeru materialno pravo uporabljeno pravilno. Vrhovno sodišče pri tem izhaja iz dejanskega stanja kot ga je ugotovil prvostopni upravni organ, pri čemer pripominja, da zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dopustna. Da bi bile v tem primeru kršene druge določbe materialnih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti v zvezi z dohodnino, revidentka v reviziji niti ne navaja.

10. Pravilnost uporabe ZUP je v upravnem sporu na prvi stopnji pravilno presodilo prvostopno sodišče. Ugotovilo je, da kršitve, kot jih je v tožbi zatrjevala revidentka, niso podane. Za svojo oceno je podalo razumne in utemeljene razloge, torej obrazložitvi izpodbijane sodbe ni mogoče očitati napak iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Revidentka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, pri čemer navaja: da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je zahtevala; da ni navedlo razlogov za zavrnitev tožbenih navedb in da je na prvi stopnji sodila sodnica, ki bi morala biti izločena.

12. Vrhovno sodišče meni, da sodišče prve stopnje zaradi opustitve oprave glavne obravnave ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Ta bi bila podana le, če bi bila opustitev v nasprotju z ZUS-1 in bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, kar pa v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni. V 59. členu ZUS-1 so namreč navedeni primeri, v katerih je kljub predlogu stranke, da se opravi glavna obravnava, dopustno in zakonito odločiti brez oprave glavne obravnave. Med drugim je to mogoče tudi, če je dejansko stanje sporno, vendar stranke navajajo tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, kot je tudi v tem primeru. Katera dejstva naj bi sodišče na glavni obravnavi obravnavalo in kako naj bi to vplivalo na njegovo odločitev, revidentka ni navedla.

13. Če pa revidentka meri na pravočasnost uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti, pa ji je treba pojasniti, da Davčna uprava RS ni bila enovit organ, njena organizacija je določena z Zakonom o davčni službi – ZDS. O obnovi postopka odloča organ, ki je odločbo, katere postopek se obnavlja, izdal (drugi odstavek 266. člena ZUP). Zato je pomembno, kdaj za obnovitveni razlog izve ta organ. Začetek teka subjektivnega 30 dnevnega roka iz 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZUP je glede na razvejano organiziranost DURS torej vezan na trenutek, ko je za obnovitveni razlog zvedel organ, ki je pristojen odločati o obnovi postopka, ne pa davčni organ, ki je opravil inšpekcijski pregled. Torej je bil v tem primeru sklep o uvedbi ovnove postopka po uradni dolžnosti izdan znotraj 30 dnevnega roka. Zapisnik inšpekcije je bil namreč izdan 30. 11. 2001, sklep o obnovi postopka pa je bil izdan 21. 12. 2001. Dejanja in izjave, ki so bila opravljena znotraj inšpekcijskega postopka, preden je bil sklenjen zapisnik in izročen za obnovo pristojnemu organu, se tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo šteti za začetek teka subjektivnega roka, saj je za njih vedel le inšpektor, ne pa tudi organ, pristojen za obnovo postopka.

14. Kot sta revidentki pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, revidentkino stališče, da je pristojni organ za odločanje o obnovi davčnega upravnega postopka DURS, nima podlage niti v ZDS niti v ZUP. Odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji je v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov (9. člen ZDS). Organ, pristojen za odločanje o obnovi postopka, je torej tisti davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil prejšnji postopek končan (261. člen v zvezi s 5. členom ZUP ter v zvezi z 9. členom ZDS), ne pa DURS, ki ga sestavljajo davčni uradi (ki se v smislu 5. člena ZUP štejejo za prvostopni organ), in tudi ne katerikoli davčni urad.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri sojenju je res sodelovala sodnica, ki je bila po letnem razporedu sodnic in sodnikov Upravnega sodišča RS za leto 2004 razporejena kot vodja oddelka v Mariboru. Vendar je po tem letnem razporedu njena delovna obveznost zajemala tudi sodelovanje v senatu na oddelku v Celju. Tudi sicer pa so višji (upravni) sodniki izvoljeni za delo na Upravnem sodišču RS brez navedbe oddelka, torej glede na akt o imenovanju oziroma izvolitvi, ki ga izda Državni zbor RS ali pa Sodni svet, lahko sodijo na kateremkoli oddelku Upravnega sodišča RS, za katerega so določeni z vsakokratnim letnim razporedom.

16. S tem, ko revidentka pred izdajo sklepa o obnovi postopka, izdanega po uradni dolžnosti, ni imela možnosti izjaviti se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, po presoji Vrhovnega sodišča ni bila kršena določba 22. člena URS. Ker gre za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti, se ta uvede brez predhodnega obveščanja stranke, saj se v takem primeru razmerje med organom in stranko ponovno vzpostavi šele z izdajo in vročitvijo sklepa o uvedbi obnove postopka stranki. V postopku pred izdajo sklepa o obnovi postopka se ugotavlja le, če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, kar pa, kadar gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ugotavlja organ sam. Torej stranka v postopek pred izdajo sklepa o obnovi postopka, ki ga organ vodi po uradni dolžnosti, utemeljeno ni vključena. Ima pa zoper sklep o uvedbi obnove postopka, če ga izda prvostopni organ, pravico do pritožbe, zoper odločitev drugostopnega organa pa pravico do sodnega varstva po ZUS-1, seveda v obsegu, ki se nanaša na vsebino sklepa o obnovi postopka. V nadaljevanju postopka po sklepu o obnovi postopka, to je v obnovljenem postopku, pa bo revidentka vključena kot stranka in bo v tem postopku lahko uveljavljala svoje pravice v kontradiktornem postopku.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.