Jedro

Tožnik zgolj pavšalno navaja, da mu bodo zaradi izvršitve odločbe nastale težko popravljive posledice, kar zanj pomeni velik eksistenčni problem, ker nima drugega vira prihodkov. To pa z ozirom na zakonsko ureditev ni dovolj.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bil tožnik, sodni cenilec za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje visoke gradnje, razrešen z dnem dokončnosti te odločbe; naloženo mu je bilo, da v treh dneh od prejema te odločbe Ministrstvu za pravosodje odda svojo štampiljko in izkaznico in odločeno, da se razrešitev sodnega izvedenca vpiše v imenik sodnih cenilcev in objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje. Tožbo je tožnik vložil iz vseh tožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in samo odloči o zadevi, oziroma podredno, da tožbi ugodi, v celoti odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Skupaj s tožbo tožnik sodišču predlaga še odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tako, da odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku prizadejala težko popravljiva škoda. Tožnik zatrjuje, da bi zanj razrešitev s funkcije sodnega cenilca pomenila velik eksistenčni problem, saj je samozaposlena oseba, ki se preživlja zgolj in izključno z opravljanjem funkcije sodnega cenilca in praktično nima drugega vira dohodkov. Razrešitev dejansko pomeni ukinitev opravljanja njegove dejavnosti in izgubo edinega vira dohodka, kar bo ogrozilo preživljanje tožnika in njegove družine, zato je takšen ukrep ob upoštevanju tožbenih ugovorov prestrog, rigorozen in nesorazmeren. Če bo izpodbijana odločba izvršena, tožnik tudi ne bo mogel izpolniti že podpisanih pogodbenih obveznosti. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe pa mu bo poleg premoženjske nastala tudi nepopravljiva nepremoženjska škoda v obliki okrnitve ogleda tožnika. Zato sodišču predlaga, da do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe meni, da težko popravljive škode ni mogoče zatrjevati s pravnimi posledicami, ki nastanejo zaradi razrešitve na podlagi zakona. Ali je bila razrešitev sodnega cenilca pravilna in zakonita pa bo predmet odločanja o glavni stvari. Pri tem navaja, da tožeča stranka ni imela zgolj statusa sodnega cenilca, ki je bil z izpodbijano odločbo odvzet, temveč še vedno opravlja delo kot sodni izvedenec. Po mnenju tožene stranke tožnik materialne škode ni konkretno izkazal. Tudi če bi tožnik izkazal težko popravljivo škodo, bi moralo sodišče v nadaljevanju v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi. Javna korist, ki jo je z izdajo razrešitvene odločbe varovala tožena stranka, se kaže v tem, da mora tožena stranka sodnega cenilca razrešiti po uradni dolžnosti, če se izkaže, da je le-ta delo sodnega cenilca opravljal nevestno. Pri tem zaradi nevestnega ravnanja tožeče stranke prizadetost javne koristi ne gre iskati v dejstvu, da tožnik ne bo mogel izpolniti že podpisanih pogodbenih obveznosti. Zato tudi ni mogoče govoriti o nedopustnem posegu v osebno integriteto tožnika, ki bi naj bila podlaga za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka tako sodišču predlaga, naj predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen.

4. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode s tem, da je treba navesti konkretne okoliščine in razloge zaradi katerih bi tožniku takšna škoda nastala in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti.

6. Teh pogojev pa vloga tožeče stranke ne izpolnjuje, saj v njej ni na zahtevani (konkreten) način navedena ne škoda ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo oziroma ki bi tožniku lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da mu bodo nastale težko popravljive posledice, kar zanj pomeni velik eksistenčni problem, ker nima drugega vira prihodkov. To pa z ozirom na citirano zakonsko ureditev ni dovolj. Vložena tožba namreč v načelu ne ovira izvršitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Poleg vložene tožbe, ki predstavlja procesni pogoj za odločanje o zahtevi in ki je v konkretnem primeru izpolnjen, morajo biti izpolnjeni tudi že navedeni vsebinski pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki narekujejo ukrepanje sodišča za izdajo začasne odredbe. Izpolnjevanje teh pogojev pa tožeča stranka s svojimi navedbami v zahtevi kot že rečeno, ne izkazuje.