Jedro

Če je strankina vloga o umiku zahteve nejasna oz. nepopolna, mora upravni organ s takšno vlogo ravnati v smislu določbe 1. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 11.6.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka podelila tožniku, profesorju defektologu, zaposlenemu v Vzgojno izobraževalnem zavodu ..., naziv svetovalec. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 9.2.1993 vložil zahtevo za napredovanje v naziv mentor /svetovalec/ svetnik. Zahteva za napredovanje v naziv svetnik je bila umaknjena. V posebnem ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za naziv svetovalec po 1. odstavku 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu in je s tem pridobil pravico do naziva svetovalec z 8.8.1992. Tožnik je v tožbi navedel, da izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter na bistveni kršitvi določb postopka. Tožnik ni nikoli podal izjave, da umika zahtevo za napredovanje v naziv svetnik, pač pa je po telefaksu sporočil pristojni komisiji tožene stranke, da se strinja s podelitvijo naziva, ki mu po pravilniku pripada. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni zavzela stališča do tega ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svetnik, določene v 6. členu pravilnika, gre pa za bistvene okoliščine. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je komisija za napredovanje v naziv ocenila, da je v obravnavani zadevi ustrezen najvišji naziv za tožnika svetovalec. S takšno oceno je seznanila tožnika, ki je toženi stranki po telefaksu odgovorril, da se strinja z nazivom, ki ga predlaga komisija. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da tožeči stranki podeli naziv svetovalec in zato pri tej odločitvi vztraja.

Tožba je utemeljena.

Podeljevanje nazivov v osnovnem in srednjem šolstvu je urejeno v pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 - pravilnik). O napredovanju v naziv odloča minister za šolstvo in šport na zahtevo pedagoškega oziroma drugega strokovnega delavca (1. odstavek 4. člena). Iz podatkov upravnih spisov, poslanih sodišču v fotokopijah, izhaja, da je tožnik vložil dne 9.2.1993 zahtevo za napredovanje v nazive mentor /svetovalec/ svetnik. Komisija tožene stranke je dne 9.6.1993 po ugotovitvi, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za podelitev naziva svetnik, da pa ravnateljica zavoda predlaga podelitev naziva svetovalec, sklenila vprašati tožnika, ali bi zahtevo na napredovanje v naziv svetnika umaknil (zapisnik o ugotovitvenem postopku v zvezi z zahtevo za napredovanje v naziv svetnik, datiran s 4.6.1993). Tožnik je 9.6.1993 poslal toženi stranki pisno vlogo, v kateri izjavlja, da se "strinja z nazivom, ki mu ga komisija dodeli na osnovi pravilnika o napredovanju v naziv". Uradna oseba tožene stranke je, kot izhaja iz zabeležke na navedenem zapisniku, to vlogo razumela kot tožnikovo izjavo, da zahtevek za napredovanje v naziv svetnik umika. Po presoji sodišča pa je bilo takšno sklepanje tožene stranke nepravilno oziroma vsaj preuranjeno. Navedena tožnikova vloga je namreč po vsebini nejasna, kot morebitna izjava o umiku zahteve za napredovanje v naziv svetnik pa nepopolna. Tožena stranka bi morala s takšno vlogo ravnati v smislu določbe 1. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku, česar pa ni storila. Na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, pa sodišče ne more rešiti spora, ker so v eni od bistvenih točk nepopolno ugotovljene, zato je moralo po določbi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Sodišče je zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).