10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 260/2003 z dne 22. 4. 2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 330/2002 z dne 21. 11. 2002 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 296/97 z dne 3. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavna pritožnica je v pravdnem postopku izpodbijala vknjižbo solastninske pravice na dvosobnem stanovanju, podrejeno pa je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Njena zahtevka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je to odločitev potrdilo. Pritožnica je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo, ki pa jo je prvostopenjsko sodišče zaradi premajhne vrednosti spornega predmeta zavrglo kot nedovoljeno. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zoper odločitev o zavrženju revizije, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo revizijo.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija odločitev o zavrženju revizije. Zatrjuje, da je vložila tožbo leta 1997 po takrat veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju ZPP/77), ki je omogočal revizijo že pri vrednosti spora nad 80.000 SIT. V tožbi naj bi sama kot vrednost spora navedla znesek 500.000 SIT, ki za več kot šestkrat presega prej navedeno mejno vrednost. Sodišče naj bi glavno obravnavo končalo že 10. 11. 1998, vendar pa je nato izdalo sklep o ponovnem pričetku obravnave, ki je bila razpisana v letu 2000, torej po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Zaradi dolgotrajnega postopka naj bi prišla v neenak položaj z drugimi strankami, ki so vložile tožbe v času kot jo je vložila tudi sama, njihove prvostopenjske odločbe pa so bile izdane pred sprejetjem ZPP. Pritožnica še meni, da bi moral pri izdaji sklepa Višjega sodišča, s katerim je odločilo o zavrženju revizije, sodelovati drug sodnik poročevalec in ne tisti, ki je sodeloval kot sodnik poročevalec pri izdaji sodbe Višjega sodišča, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku pritožnice.

B.

3.Z izpodbijanimi sklepi pritožnici ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ne drži namreč pritožničin očitek, da je zaradi dolgotrajnega postopka prišla v neenak položaj v primerjavi s strankami, ki so tožbe tako kot ona vložile leta 1997, pa so jim bile prvostopenjske odločbe izdane pred pričetkom veljavnosti novega ZPP. Pri pravici do revizije položaja pritožnice v primerjavi z drugimi strankami pravdnih postopkov ni mogoče presojati glede na čas vložitve tožbe. Pravica do revizije namreč stranki nastane šele z vročitvijo drugostopenjske sodne odločbe in ne ob vložitvi tožbe. Pritožničinega položaja tako ni mogoče primerjati s položajem strank, katerih pravdni postopki so se začeli in končali v času veljavnosti ZPP/77, saj se je njen pravdni postopek resda začel na podlagi takrat veljavnega ZPP/77, nadaljeval in zaključil pa se je na podlagi novega ZPP v skladu z določbo 498. člena ZPP. Očitek, da je novi ZPP v neskladju z Ustavo, ker je postrožil pogoje glede višine vrednosti spornega predmeta in ker se po prehodni določbi 498. člena ZPP glede tega vprašanja uporablja tudi v postopkih, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, prvostopenjska sodba pa je bila izdana po njegovi uveljavitvi, pa je Ustavno sodišče že zavrnilo (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS IX, 166).

4.Pritožnica sodiščem očita tudi kršitev 15. člena Ustave, ki pa razen v četrtem odstavku ne ureja pravic in svoboščin, temveč določa temeljna načela uresničevanja in omejevanja ustavnih pravic. Kršitev ustavnih načel ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo, v čem naj bi bil kršen četrti odstavek navedenega člena, pa pritožnica ne pove.

5.Kršitev ustavnih pravic pritožnica tudi ne more utemeljevati s trditvijo, da bi moral pri izdaji sklepa o zavrženju revizije sodelovati drug sodnik poročevalec, kot je sodeloval pri izdaji sodbe, s katero je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku pritožnice, saj tega v pravdnem postopku ni uveljavljala. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je namreč ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženih pravnih sredstvih), zato navedene domnevne kršitve v tem primeru v ustavni pritožbi ni mogoče uveljavljati.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici dr. Dragici Wedam Lukić, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik