Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo je treba presojati po določbah materialnega prava, ki je veljalo v času, ko je škoda domnevno nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 124.541,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje do plačila ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka, v 15-ih dneh od dneva izdaje prvostopne sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.318,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka do plačila, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh, pod izvršbo.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je v postopku uveljavljal plačilo odškodnine, ki jo predstavljajo zneski njegove plače, za katero je bil prikrajšan zaradi nezakonitega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Navaja, da v njegovem primeru ne gre za enako zadevo kot v drugih primerih kot to razlaga sodišče, ko se sklicuje na sodno prakso. Gre za to, da je bil disciplinsko obtožen popolnoma enakega dejanja kot je bil kasneje obtožen in oproščen v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Gre za to, da sta direktor in vodja kadrovske službe R.L. pripravila lažen konstrukt, kazensko ovadbo pa podala le zaradi tega, da sta mogla izpeljati disciplinski postopek zoper njega. Iz kazenskega spisa je jasno razvidno, da sta krivo pričala, kar je to sodišče samo ugotovilo na podlagi listinskega dokaza, ki je njuno pričanje demantiral. Sodišče je vezano samo na obsodilno sodbo. Nehumano se njemu očita, da zoper delodajalca ni uveljavljal sodnega varstva. Ni imel ne denarja ne moči, bil je duševno uničen zaradi lažnih obtožb. Odvetnika za sodni postopek si ni mogel privoščiti, ostal je brez dela in je bil v kazenskem postopku in še civilno tožen. Ob tem bo ostal brez znatnega dela pokojnine. Čeprav se je vedelo, da je nedolžen, so zoper njega sprožali postopke, saj je dobro vedel, kaj se v firmi dogaja in je bil zato nezaželen. Pritožuje se tudi zoper stroške postopka, za katere ne ve zakaj jih je sodišče naložilo njemu, saj so njegovi sodelavci, ki so imeli spore z delodajalcem, bili oproščeni plačila stroškov, le svoje stroške so morali sami trpeti. Pritožuje se zoper višino stroškov, saj jih ni sposoben plačati, ker je brez zaposlitve.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedbe tožnika v pritožbi so žaljive in jih tožena stranka sprejema kot zlonamerne. Tožnik je bil v disciplinskem postopku pri toženi stranki v letu 2001 spoznan za krivega kršitev delovne obveznosti nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi in neupravičene uporabe sredstev, zaupanjih delavcev za opravljanje del oziroma nalog in mu je na podlagi disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 12. 7. 2001. Disciplinski postopek je bil izpeljan, kot to ugotavlja sodišče v skladu s pravili, ki so v času izvajanja le-tega veljale v okviru delovnega prava in je predmetni sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen in pravnomočen že v letu 2001, saj zoper izvedbo postopka niti zoper vsebino tožnik nikoli ni ugovarjal ali zahteval sodnega varstva. Nesprejemljive so tožnikove navedbe, da spora ni sprožil, ker je bil duševno uničen zaradi lažnih obtožb. Po prepričanju tožene stranke do sodnega varstva tožnikovih pravic v letu 2001 ni prišlo izključno zato, ker se je takrat tožnik natančno zavedal svoje odgovornosti ter zato pravilnemu in utemeljenemu in zakonito speljanemu disciplinskemu postopku ni nasprotoval, sedanje njegovo ravnanje pa je zgolj ponesrečen poskus škodovati bivšemu delodajalcu. Dejstvo je, da sta disciplinski postopek pri delodajalcu in kazenski postopek dva ločena in samostojna postopka in popolnoma neodvisna eden od drugega. Posledica disciplinskega postopka je lahko tudi prenehanje delovnega razmerja, kar direktna posledica obsodilne sodbe v kazenskem postopku nikoli ni. Po drugi strani storitev kaznivega dejanja in obsodilna sodba nikoli ni pomenila avtomatizma pri izrekanju disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Tudi sodna praksa jasno ločuje tovrstne postopke. V kolikor je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen, to ne pomeni nepravilnosti odločitve v disciplinskem postopku. Tožena stranka je zakonito izpeljala disciplinski postopek, njeni sklepi so postali dokončni in pravnomočni že v letu 2001 in kasnejši kazenski postopek na navedeno ne more vplivati. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev glede stroškov postopka. Sodišče je stroške postopka odmerilo skromno in po prepričanju tožene stranke tudi nepravilno v delu, ko je dejansko odmerila zgolj nagrado za en narok, čeprav sta bila v sodnem postopku opravljena dva naroka in čeprav so toženi stranki poznane odločbe Višjega sodišča, ki interpretira določila Odvetniške tarife o nagradi za vsak posamezen narok in ne zgolj za enega. Tožena stranka pa se zaradi ekonomičnosti in racionalnosti zoper odločitev o odmeri stroškov ni pritožila, vztraja pa, da ji tožnik povrne stroške vsaj tiste, ki jih je odmerilo sodišče. Dejstvo je, da tožnik s tožbo ni uspel in po splošnih pravilih pravdnega postopka, ki se uporabljajo tudi v konkretnem primeru, jih je zato ta dolžen povrniti toženi stranki. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. K 34/2005, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 124.541,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje. Štelo je, da je odškodninski zahtevek za čas od aprila 2001 do 9. 9. 2004 zastaran, odškodninski zahtevek od 10. 9. 2004 do 15. 9. 2009 pa ni zastaral, je pa neutemeljen. Kot je tožnik navajal med postopkom pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, svojo odškodnino utemeljuje na podlagi oprostilne sodbe kazenskega sodišča opr. št. K 34/2005 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kd 8/2009, s katero je bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja. Disciplinski postopek je potekel zaradi istih dejanj, zato tožnik meni, da je upravičen do vtoževane višine, saj mu je zaradi navedenega nastajala škoda. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in mu je v aprilu leta 2001 prenehalo delovno razmerje na podlagi disciplinskega postopka pri toženi stranki, kjer je bil s sklepom disciplinske komisije št. ... z dne 26. 4. 2001 spoznan za odgovornega, da je v času od 1997 do marca 2001 zlorabil M. kartico podjetja in s tem pridobil 18.232,06 l goriva D2, kar znaša po ceni 144,50 SIT skupaj 2.643.532,67 SIT in 39 l motornega bencina 98 po ceni 179,60 SIT v znesku 7.004,40 SIT, kar je pomenilo hujšo kršitev delovnih obveznosti po določilih 4. točke (neupravičena uporaba sredstev, zaupanih delavcev za opravljanje del oziroma nalog) Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, disciplinski organ druge stopnje je potrdil navedeni sklep in tako je tožniku prenehalo delovno razmerje s sklepom 6. 7. 2001. Tožnik v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni sprožil sodnega postopka, tako da je odločitev o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja postala dokončna in pravnomočna. Ob navedenem ni mogoče slediti njegovim pritožbenim navedbam o tem, da si odvetnika ni mogel privoščiti, ker je samo šofer in je bil brez finančnih možnosti, duševno in čustveno uničen in ponižan. Vsakdo mora, v kolikor ocenjuje, da so prizadete njegove pravice, uveljavljati te pravice sodno, enako velja za tožnika. Tožnik bi lahko uveljavljal brezplačno pravno pomoč, v kolikor je za to izpolnjeval pogoje.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče kot trenutek, ko je tožnik izvedel za škodo, štelo, ko je le-ta prejel pravnomočno kazensko sodbo, v kateri je bil oproščen storitve kaznivega dejanja z dne 27. 5. 2009. Trenutek, ko je tožnik zvedel za eventualno škodo, je trenutek, ko je prejel sklep disciplinske komisije II. stopnje o prenehanju delovnega razmerja, takrat bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in posledično je takrat tudi začelo teči zastaranje morebitne odškodninske terjatve. V času izdaje sklepa pritožbenega organa z dne 6. 7. 2001 je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 – ZTPDR), ki je v 73. členu določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Če se delodajalec in delavec v 30-ih dneh ne sporazumeta o odškodnini, ima delavec pravico zahtevati odškodnino pred pristojnim sodiščem. Splošno načelo odškodninske odgovornosti in zastaralne roke za zastaranje odškodninskih terjatev je v spornem času določal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89 – ZOR). V skladu s 1. odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni rok) v skladu z 2. odstavkom tega člena pa v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, od kar je škoda nastala (objektivni rok). Odškodninska obveznost pa se kot že navedeno v skladu s 186. členom ZOR šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je tako odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Vedenje za škodo pa ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda morebiti še vedno nastaja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na njen obstoj in utemeljenost terjatve ne more vplivati. Za začetek teka objektivnega zastaralnega roka je torej odločilen trenutek nastanka škode, ne pa pravnomočnost odločitve v kazenskem postopku, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Kazenski in disciplinski postopek oziroma odškodninski postopek sta povsem ločena postopka, ki pa seveda lahko imata skupno dejansko podlago. Upoštevati je tako potrebno, da ureditev subjektivnih in objektivnih zastaralnih rokov upošteva interese obeh strank, oškodovančeve z določitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitvijo začetka teka zastaralnega roka z nastankom škode. Tako je potrebno ugotoviti, da je ob vložitvi tožbe 10. 9. 2009 že potekel objektivni zastaralni rok iz 2. odstavka 376. člena ZOR, seveda pa tudi subjektivni. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo odškodninski zahtevek po višini in sicer na podlagi določil 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), kar pa ni pravilno, saj bi moralo upoštevati materialno pravo v času, ko je tožniku domnevno nastala škoda, to je v času prenehanja delovnega razmerja. Navedeno pa je za pravilnost odločitve sicer nepomembno, saj je tožbeni zahtevek tožnika že zastaral. Tožnik podaja pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da njegovim sodelavcem ni bilo potrebno vračati stroškov delodajalca. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni in to skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008- ZOdvT). Sodišče je stroške odmerilo upoštevaje vrednost spora in potrebna pravdna dejanja in glede na to, da je tožnik v postopku popolnoma propadel, pravilno odmerilo stroške v višini 3.318,00 EUR. Sodišče glede na podane pritožbene ugovore tudi pojasnjuje, da v delovnih sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) v postopkih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V konkretnem primeru pa ni šlo za obstoj ali prenehanje delovnega razmerja, torej tožnik mora kriti potrebne stroške postopka nasprotni stranki.

Pritožbeno sodišče pa tudi toženi stranki, ki je podala odgovor na pritožbo in navajala, da je sodišče kvečjemu prenizko odmerilo stroške postopka, vendar se le-ta na to ni pritožila, pojasnjuje, da je v praksi sodišč prve stopnje in višjih sodišč dejansko prihajalo do različne razlage besedila kaj pomeni „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 Tarife in da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede na različna pravna stališča, v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 zavzelo stališče, da po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodno prakso, je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse opravljene naroke, tako da je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki priznalo nagrado za narok le za en narok. Takšna pa je bila tudi sicer praksa Višjega delovnega o in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.