Jedro

Upokojitev tožnice predstavlja novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki bi, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku, vplivalo na odločitev (o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki s priznanjem pravic iz delovnega razmerja). Tožena stranka pa tega dejstva oziroma novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Delavec ima lahko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas le pri enem delodajalcu, zato tožnica ne more biti hkrati v delovnem razmerju ter imeti status upokojenke. Tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 dalje, kot je bilo to priznano s pravnomočno sodbo, saj je bilo z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije odločeno, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 13. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja od 13. 9. 2011 do 27. 11. 2012, saj je bila tožnica v tem času upokojena in je zato posledično utemeljeno zavrnilo denarne zneske, izhajajoče iz delovnega razmerja za to obdobje. Ker se je tožnica upokojila pred datumom, ko je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo denarne odškodnine, ki jo je tožnica uveljavljala na podlagi 118. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka tako, da je sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 441/2012 z dne 23. 5. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 242/2012 z dne 27. 5. 2013) delno razveljavilo in sicer:

1. v II/2. točki izreka sodbe glede datuma 27. 1. 2012 tako, da sedaj pravilno glasi: „Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 2. 2010 in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi trajalo do 12. 9. 2011. V presežku glede trajanja delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 se zahtevek tožnice zavrne.“

2. v II/3. točki izreka sodbe glede datuma 27. 1. 2012 spremenilo tako, da pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007, za čas od 5. 2. 2010 do 12. 9. 2011, priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, v presežku za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 se zahtevek zavrne.

3. v prvem odstavku II/4. točke izreka glede plače za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 tako, da sedaj pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati nadomestilo plače za obdobje od 6. 2. 2010 do 12. 9. 2011 in sicer za čas od 6. 2. 2010 do 28. 2. 2010 v višini 2.311,61 EUR bruto, za mesece od vključno marec 2010 do vključno avgust 2011 v višini 3.082,15 EUR bruto mesečno ter za čas od 1. 10. 2011 do 12. 9. 2011 v višini 1.120,78 EUR bruto in tožnici po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je od vsakega 9. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zahtevek za obračun in plačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 se zavrne.“

4. v prvem odstavku II/5. točke izreka, ki sedaj pravilno glasi: „Zavrne se zahtevek za izplačilo denarne odškodnine v višini 36.985,80 EUR.“

II. Predlog za obnovo postopka se v presežku (za zavrnitev tožbenega zahtevka po prvotni točki v točki I) zavrne.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica in v pritožbi navaja, da je sodišče ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka na podlagi izjave tožene stranke, da je šele dne 27. 11. 2012 prvič pridobila možnost uveljavljati nove dokaze in navesti nova dejstva. Glede na dejstvo, da je tožena stranka na glavni obravnavi dne 21. 1. 2015 in 11. 3. 2015 navajala, da je izvršila pravnomočno sodbo že 30. 8. 2012, navedeno pomeni, da je uredila tudi prijavo v delovno razmerje. Ob izvršitvi pravnomočne sodbe dne 30. 8. 2012 pa je tožena stranka kontaktirala z zaposlenimi pri ZPIZ in sicer A.A. in B.B.. Tako je že tega dne tožena stranka pridobila vse podatke o tožnici in njenem stanju, ki so bili za toženo stranko relevantni, zato ni mogoče šteti, da je rok za predlog za obnovo postopka začel teči šele od pridobitve ustrezne odločbe ZPIZ. Zakon namreč govori o tem, kdaj bi stranka lahko izvedela za nova dejstva. Tožnica v pritožbi navaja, da je bila od oktobra 2011 dalje v zelo slabem zdravstvenem stanju in zaradi stresa vseh pritiskov ni mogla pravilno razumeti. Bila je več mesecev v zdravstvenih ustanovah in absolutno odvisna od tuje pomoči, zato tudi ni bila v času glavne obravnave seznanjena (oktobra 2011), da je že invalidsko upokojena, saj je vse v zvezi z upokojitvijo urejal sorodnik. Tožnica je še navedla, da je bila vse do upokojitve, torej do leta 2012 brezposelna, brez dohodkov in brez socialne varnosti in zaradi šikanj, ki jih je doživljala s strani direktorice tožene stranke je bila zelo prizadeta ter psihično strta. Sama je morala plačevati zdravljenje posledic prometne nesreče, ki jo je imela januarja 2010, saj ni imela ustreznega zdravstvenega zavarovanja. Vse navedeno pa bi moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o odškodnini po 118. členu ZDR. Ni res, da je tožena stranka realizirala pravnomočno sodbo dne 30. 8. 2012, saj vse do danes tožnici ni izplačala regresa za leto 2010 in 2011 in večino opravljenih nadur v letu 2009. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da predlog tožene stranke za obnovo postopka, zavrže kot prepozen.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in sklep, ki temeljita na dejstvih, katera je sodišče ugotovilo na podlagi navedb obeh strank in po izvedbi vseh za odločanje potrebnih dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka z invalidsko upokojitvijo tožnice v času odločanja na prvi stopnji ni bila seznanjena in tudi kasneje ne, vse do takrat, ko je za to dejstvo zvedela pri urejanju zavarovanja za tožnico, to pa je bilo šele 16. 11. 2012. Iz vseh listinskih dokazov in izpovedi prič izhaja, da je celo ZPIZ, ko je ugotavljal lastnost zavarovanke dne 16. 11. 2012, izdal odločbo o priznanju lastnosti zavarovanke iz delovnega razmerja po sodbi. Dejstvo je, da tožena stranka v času, ko je izplačala tožnici plače in odškodnino po pravnomočni sodbi (30. 8. 2012) ni bila opozorjena na upokojitev tožnice. Šele, ko je delavka tožene stranke C.C. želela tožnico prijaviti v zavarovanje, je ugotovila, da je tožnica invalidsko upokojena. Zato je predlog za obnovo postopka, vložen 5. 12. 2012, pravočasen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je uveljavljala obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, ki določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP se sme obnova postopka dovoliti samo, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Nova dejstva in novi dokazi se po določbi 10. točke 1. odstavka 394. člena ZPP lahko uporabijo samo tedaj, če so ta dejstva obstajala oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje, pa niso razlog za obnovo postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. I Pd 988/2014 z dne 11. 3. 2015 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se delno dovoli obnova postopka, pravnomočno končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 441/2012 z dne 23. 5. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 242/2012 z dne 27. 5. 2013) ter sodbo delno razveljavilo, tako da je spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja in sicer je odločilo, da namesto 27. 1. 2012 je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 12. 9. 2011. Posledično je zavrnilo zahtevek za trajanje delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice za priznanje vseh pravic iz dela, vključno z delovno dobo za čas 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnice za obračun in plačilo plače za obdobje 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 ter zahtevek za izplačilo denarne odškodnine v višini 36.985,80 EUR. V presežku pa je predlog za obnovo postopka (za zavrnitev tožbenega zahtevka po prvotni tožbi v točki 1, zavrnilo).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu s 400. členom ZPP, glede na to, da je predlogu tožene stranke za obnovo postopka ugodilo, razveljaviti svojo prejšnjo odločitev in nadomestiti razveljavljeno odločbo z novo (nadomestitveni postopek). Sodišče prve stopnje pa je sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012 delno razveljavilo in jo delno spremenilo, kar pa ne ustreza v celoti postopku, kot ga določa 400. člen ZPP, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna kršitev postopka). Pritožbeno sodišče še pripominja, da obnovitveni postopek poteka v treh fazah in sicer je pripravljalni postopek namenjen preizkusu ali je obnovitveni postopek pravočasen, popoln in dopusten, razveljavitveni postopek pa je namenjen razveljavitvi pravnomočne sodne odločbe ter nadomestitveni postopek je namenjen izdaji nove določbe.

8. Glede na pritožbene ugovore tožnice, da je predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila tožena stranka, prepozen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlog pravočasen, v skladu s 394. členom ZPP. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka izvedela za nova dejstva že v času izvršitve pravnomočne sodbe (30. 8. 2012), ko je kontaktirala z zaposlenimi pri ZPIZ in sicer A.A. in B.B. in da je že takrat pridobila vse podatke o tožnici ter bi zato morala predlog za obnovo postopka vložiti v 30 dneh od 30. 8. 2012 in ne šele v 30 dneh po pridobitvi ustrezne odločbe ZPIZ. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek in ugotavljalo, ali je tožena stranka pravočasno vložila predlog za obnovo postopka. Pravilno je, na podlagi izpovedi zakonite zastopnice D.D. in prič C.C., B.B., zaposlene na ZZZS OE E., izpostava F., ter A.A. (zaposlene v spornem obdobju na ZPIZ Slovenije), zaključilo, da tožena stranka z invalidsko upokojitvijo tožnice ni bila seznanjena v času odločanja sodišča prve stopnje, in tudi kasneje ne. Za to dejstvo je zvedela pri urejanju zavarovanja za tožnico po pravnomočni sodbi delovnega sodišča. Navedeno potrjuje tudi listinska dokumentacija v zvezi s prijavo tožnice pri ZPIZ in kot je izpovedala priča A.A., je celo ZPIZ prezrl, da je tožnica invalidsko upokojena in ji je zato z odločbo z dne 16. 11. 2012 priznal lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja tudi za čas upokojitve. Ko je ZPIZ ugotovil, da je bila tožnica dejansko v tem času že upokojena, je izdal sklep o popravi pomote, s katerim je datum 27. 1. 2012 nadomestil z datumom 12. 9. 2011, saj je bila tožnica s 13. 9. 2011 upokojena, zato že po zakonu, od tega dne dalje, ni mogla več biti v delovnem razmerju. Tožena stranka v času odločanja o zahtevku v zvezi z izredno odpovedjo ni bila tožničin delodajalec, zato z dejstvom upokojitve s strani ZPIZ ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ob plačilu zneska 42.278,11 EUR, ki ga je tožnici nakazala na podlagi pravnomočne sodbe dne 30. 8. 2012 in na podlagi oddanega obrazca REK-1, ni vedela, da je tožnica upokojena. Priča C.C. je prepričljivo izpovedala, da je bilo izplačilo tožnici brez problema izvršeno in sam „sistem“ tožene stranke ni obvestil, da bi bilo pri plačilu karkoli narobe. Zato ni izkazana trditev tožnice, da je tožena stranka za upokojitev tožnice zvedela že 30. 8. 2012. Sicer pa je tudi tožnica izpovedala, da za svojo upokojitev, kljub prejeti odločbi ZPIZ in izplačevanju pokojnine, ni vedela in zato navedenega tudi ni sporočila sodišču prve stopnje do 27. 1. 2012, ko je sodišče odločilo o njenem tožbenem tožnice glede trajanja delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da upokojitev tožnice predstavlja novo dejstvo v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP, ki bi, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku, vplivalo na odločitev. Pravilno je tudi zaključilo, da tožena stranka teh dejstev oziroma novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

10. V obrazložitvi sodbe je sodišče pravilno obrazložilo, da ima lahko delavec sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas le pri enem delodajalcu in da tožnica ne more biti hkrati v delovnem razmerju ter imeti status upokojenke. Tožnici torej ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 dalje, saj je bilo z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije, OE E. z dne 14. 10. 2011 odločeno, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 13. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja od 13. 9. 2011 do 27. 11. 2012, saj je bila tožnica v tem času upokojena in zato je posledično tudi utemeljeno zavrnilo denarne zneske, izhajajoče iz delovnega razmerja za to obdobje. Ker se je tožnica torej upokojila pred datumom, ko je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo denarne odškodnine v višini 36.985,80 EUR, ki jo je tožnica uveljavljala na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

11. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe in sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP) in kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

12. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge v skladu s 165. členom ZPP in 155. členom ZPP.