Jedro

Tožnik je izkoristil pravico do odpovedi, ki jo je na podlagi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 imel prav zato, ker je operater sam enostransko spremenil pogoje, določene v naročniški pogodbi. Ker pa je operater to storil še pred iztekom dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja, so ugodnosti, ki jih je tožnik prejel na račun dogovorjene „vezave“, strošek odpovedi naročniškega razmerja, ki ga mora nositi operater.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260-145/2018/23 z dne 26. 10. 2018 v zavrnilnem delu, v katerem se nanaša na postavki „Str. spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ in „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“, obe na računu št. ..., odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnikovemu zahtevku delno ugodi tako, da mu je operater dolžan znižati postavko „Str.spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ na tam navedenem računu z dne 3. 2. 2018 z 8,61 z DDV (7,06 EUR brez DDV) na 2,32 EUR z DDV (1,9 EUR brez DDV), v preostalem pa se njegov zahtevek zavrne. Odločila je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni sledila tožnikovim navedbam, s katerimi uveljavlja, da je pogodbo želel prekiniti 22. 12. 2017, saj mora biti skladno s splošnimi pogoji operaterja odpoved podana v pisni obliki, tožnik pa sam zatrjuje, da je bila pisna odpoved podana 27. 12. 2017. Ugotavlja, da je operater za postavke v višini 8,91 EUR po računu z dne 3. 1. 2018 ter v višini 30,72 EUR in 10,96 EUR (vse z DDV) po računu z dne 3. 2. 2018 tožniku že izstavil dobropis. Glede postavk za „Str.spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ v višini 14,53 EUR z DDV in „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“ v višini 27,24 EUR z DDV navaja, da je imel operater skladno s tretjim odstavkom 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in ob upoštevanju 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ) podlago za obračun tega stroška v določbah sklenjene pogodbe. Narobe pa je po mnenju toženke operater izračunal delež prejetih ugodnosti glede na čas izpolnjevanja pogodbe. Ob upoštevanju izdanega dobropisa za to postavko v višini 5,92 EUR z DDV je zato operaterju naložila, naj tožnikovo obveznost po tej postavki zniža na 2,32 EUR z DDV (1,90 EUR brez DDV).

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je avgusta 2017 sklenil enoletno naročniško pogodbo za fiksne storitve televizije in interneta, in sicer po nasvetu operaterja tako, da so povezane mobilne in fiksne storitve. Zaradi podražitve naročniškega paketa in problemov s kvaliteto signala se je odločil za prekinitev pogodbe, zato je 22. 12. 2017 poklical operaterjev kontaktni center ter zahteval preklic. Rečeno mu je bilo, da mora najprej razčleniti fiksne in mobilne storitve, za preklic pa se mora osebno oglasiti v operaterjevem centru. Trdi, da je operaterju poslal podpisane in skenirane obrazce za razčlenitev storitev, isti dan pa je iz omrežja tudi izklopil vse naprave za sprejem signala za televizijo in internet. Na operaterjev center je šel 27. 12. 2017, kjer je zahteval preklic pogodbe in izklop fiksnih storitev. Trdi, da je s podpisanim obrazcem vrnil tudi vso opremo.

4. Navaja, da je bil izklop izveden šele 15. 1. 2018 in da je bila na računu za december 2017 zaračunana vsota za celoten mesec uporabe fiksnih storitev, na računu za mesec januar 2018 pa za pol meseca. Poleg tega so bile na računu tudi tri postavke za prekinitev naročniškega razmerja, čeprav so ob naznanitvi podražitve trdili, da ne bo nosil nobenih stroškov predčasne prekinitve pogodbe, poleg tega pa je zaračunana tudi sprememba naročniškega razmerja. Kot sporne postavke navaja: „Str.spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ v znesku 11,91 EUR, „Prekinitev naročniškega razmerja“ v znesku 8,98 EUR, „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“ v znesku 22,33 EUR, naročnino modri za obdobje 1. 1. 2018 – 14. 1. 2018 v znesku 24,80 EUR (vse brez DDV) in postavko za PLC – najem.

5. Trdi, da je ob rešitvi reklamacije dobil dobropise za mesec december 2017 v vrednosti 8,91 EUR in za mesec januar 2018 z najemom PLC za ta mesec v vrednosti 30,72 EUR, vendar pa ti dobropisi v računu za mesec februar niso bili upoštevani. Vztraja, da mu operater ne bi smel zaračunati stroškov prekinitve, niti stroškov spremembe naročniškega paketa, ter meni, da gre za zavajanje, ki je po 239. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) kaznivo dejanje.

6. Ne strinja se z razlogi toženke, ki je njegovemu zahtevku ugodila le delno, saj je bil zaveden s strani operaterja, ko je že 22. 12. 2017 želel prekiniti pogodbo, in meni, da bi poslušanje posnetka pogovora s predstavnikom operaterja vplivalo na odločitev. Če bi ravnal po njegovih navodilih in čakal na razčlenitev storitev, bi zamudil rok za prekinitev pogodbe, ki je bil 31. 12. 2017. Meni, da po besedah toženke 22. 12. 2017 ne bi mogel podati odstopne izjave, saj bi ta morala biti pisna, in navaja, da bi že takrat lahko uredil pisni odstop od pogodbe tako, kot je to uredil z obrazci za razčlenitev storitev.

7. Uveljavlja, da sta mu neupravičeno zaračunani postavki „Str.spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ in „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“, saj je operater tisti, ki svoje obveznosti ni izpolnil v celoti, ker je zvišal ceno paketa, dogovorjenega s pogodbo, on pa je zgolj izkoristil možnost odstopa od pogodbe. Poleg tega je operater izjavil, da je odpoved pogodbe v tem primeru brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni.

8. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

9. Tožba je delno utemeljena.

10. V obravnavanem primeru gre za spor operaterja s končnim uporabnikom v zvezi z odstopom od pogodbe za fiksne storitve na podlagi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, toženka pa je tožnikovo vlogo obravnavala na podlagi druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1. 11. V upravnem sporu je glede na tožnikove navedbe v tožbi sporno še, ali je toženka pravilno štela, da je bila pogodba prekinjena 27. 12. 2017, ali je imel operater podlago, da tožniku zaračunal postavki „Str.spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ in „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“, ter ali bi toženka pri odločitvi morala upoštevati, da operater v računu za februar 2018 ni upošteval izdanih dobropisov.

12. Tožnik se v tožbi, kakor tudi že v upravnem postopku, sklicuje na operaterjevo zavezo, da je v obravnavani zadevi odpoved naročniškega razmerja mogoča brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni.

13. Navedena operaterjeva obveznost ima pravno podlago v drugem odstavku 129. člena ZEKom-1, ki operaterju drugače, kot to sicer urejajo pravila o obligacijskih razmerjih, omogoča, da med trajanjem naročniškega razmerja enostransko spremeni pogoje, določene v naročniški pogodbi.

14. V navedeni določbi ZEKom-1 je določeno, da morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

15. Gre torej za posebno pravico do odpovedi, ki je posledica zakonske možnosti, da operater enostransko spremeni pogodbene pogoje, to pravico pa naročnik lahko uveljavi v 30 dneh od obvestila o spremembi brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni.

16. Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova pisna odpoved z dne 27. 12. 2017 pravočasna, sporno pa je, ali je treba kot datum odpovedi (z vsemi stroškovnimi posledicami za tožnika) šteti že 22. 12. 2017, ko se je tožnik po svojih navedbah ustno (po telefonu) z namenom odpovedi pogodbe obrnil na operaterjev kontaktni center.

17. Ugotovitvi organa, da mora biti odpoved v skladu s točko 9.1. splošnih pogojev, ki so sestavni del naročniške pogodbe, sklenjene med tožnikom in operaterjem, podana v pisni obliki, tožnik ne ugovarja. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da je pisno odpoved podal (šele) 27. 2. 2017. Ker je tožniku torej moralo biti že na podlagi sklenjene pogodbe znano, da mora biti odpoved pogodbe pisna, se sodišče strinja s toženkino presojo, tožnik pa ne more uspeti s trditvijo, da je bil s strani operaterja zaveden. Za veljavno odpoved pogodbe namreč ni potrebno, da je ta podana na kakršnem koli obrazcu, mora pa biti pisna, ker je tako določeno v sklenjeni pogodbi. Ker med strankami ni spora o tem, da je tožnik pisno odpoved podal šele 27. 12. 2017, se sodišče strinja tudi s stališčem toženke, da se izvedba dokaza s poslušanjem telefonskega posnetka tožnikovega pogovora z delavcem operaterja 22. 12. 2017 ne nanaša na pravno odločilna dejstva.

18. Prav tako neutemeljene so tožnikove navedbe o neupoštevanih dobropisih. Ni sporno, da je operater tožniku za zneske, ki jih toženka navaja v izpodbijani odločbi, izstavil dobropise. Ker je dobropis računovodska operacija, s katero se izniči (stornira) ali zniža vrednost neupravičeno izstavljenega računa in se kot tak nanaša na določen račun, to pomeni, da je že z izstavitvijo dobropisa v višini, ki je v njem navedena, izničena obveznost iz računa, na katerega se nanaša.1 Ker torej pravice, ki jih uveljavlja tožnik, izhajajo že iz samega dobropisa, ni utemeljena njegova zahteva, naj se operaterju naloži izstavitev novih računov, v katerih bodo upoštevani dobropisi.

19. Utemeljene pa so tožbene navedbe glede spornih postavk „Str.spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ in „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“. Te postavke se, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, nanašajo na ugodnosti, ki jih je tožnik na podlagi pogodbe prejel zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja, in naj bi jih bil zaradi predčasne prekinitve dolžan povrniti v sorazmernem delu glede na preostali čas do izteka navedenega minimalnega obdobja.

20. Toženka je v tem delu svoje odločitev zmotno oprla na tretji odstavek 129. člena ZEKom-1, ki določa, da določbe drugega odstavka navedenega člena ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov. Kot izhaja že iz besedila te določbe, jo je za njeno pravilno razlago treba povezati z drugim odstavkom 129. člena ZEKom-1, ki ureja pogoje, pod katerimi je operaterju dovoljeno enostransko spremeniti pogoje v naročniški pogodbi. Sestavni del te specialne ureditve, ki odstopa od splošne ureditve sklepanja in spreminjanja pogodbenih razmerij,2 pa je tudi naročnikova pravica, da brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopijo od naročniške pogodbe. Povedano drugače, prav zato, ker ima operater možnost enostransko spremeniti pogoje, določene v naročniški pogodbi, ima naročnik pravico v določenem roku odstopiti od pogodbe brez določenih posledic, med katerimi je tudi oprostitev stroškov prekinitve naročniškega razmerja.

21. Med stroške prekinitve naročniškega razmerja pa je v zadevi, kakršna je obravnavana, treba šteti tudi ugodnosti, ki jih je tožnik prejel zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja. Tožnik je namreč izkoristil pravico do odpovedi, ki jo je na podlagi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 imel prav zato, ker je operater sam enostransko spremenil pogoje, določene v naročniški pogodbi. Ker pa je operater to storil še pred iztekom dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja, so ugodnosti, ki jih je tožnik prejel na račun dogovorjene „vezave“, strošek odpovedi naročniškega razmerja, ki ga mora nositi operater. On je bil namreč tisti, ki ni ves čas minimalno dogovorjene dobe trajanja naročniškega razmerja vztrajal pri pogojih, določenih v naročniški pogodbi.

22. Glede na povedano je toženka glede postavk „Str. spr./prekinitve – Popust za naročnino paketa“ in „Str.spr./prekinitve – Brezplačna namestitev (akcija)“, obe na računu št. ..., zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo, kolikor se v zavrnilnem delu nanaša na navedeni postavki, na podlagi 4. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Ker tožnik po povedanem v tožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Prim. sodni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 551/2017 in I Cpg 526/2010. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 299/2011.