Jedro

V točkah 2. obeh oporok gre za skupni pisni oporoki pred pričami zakoncev - pritožnice in zapustnika, s katerima sta določila dediče in opisno navedla premoženje, ki je predmet dedovanja (oziroma zapuščine). Iz obeh oporok jasno izhaja volja zapustnika, da so njegovi dedič R. K., A. T., A. K. mlajši in R. T. in da dedujejo po enakih deležih. Vsebini obeh oporok z datumom 20. 1. 2014 v točki 2. tudi nista v medsebojnem nasprotju, ter se glede predmeta dedovanja dopolnjujeta. Iz zapisa ″ki se naj uveljavi po smrti obeh″ ni mogoče zaključiti, da iz takega zapisa izhaja volja zakoncev, da je to njuna oporoka, ki naj se uveljavi le v primeru hkratne smrti obeh.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: - da oporoki zapustnika z dne 20. 1. 2014, obe zakonito razglašeni dne 3. 7. 2019, ne obstajata - sta nični (točka I izreka), - da se zakonita dediča A. K. mlajšega in R. K. napoti na pravdo zoper zakonito dedinjo A. T. K. z zahtevkom, da spadajo v zapuščino 1/2 parcelne številke 415 in 1/2 parcelne številke 414/8, obe k.o. ..., 16,67 % poslovnega deleža v družbi ..., matična številka ..., vrednostni papirji izdajatelja ... v količini 73 (točka II izreka), - da se zapustnikovo vdovo A. T.K. in zapustnikovega sina R. K. napoti na pravdo zoper zapustnikovega sina A. K. ml. z zahtevkom, da se A. K. ml. v dedni delež vračunajo darila, ki jih je prejel od zapustnika, in sicer znesek v višini 34.800,00 EUR, darila iz naslova osebnih vozil v skupni vrednosti 50.000,00 EUR, darila v vrednosti enosobnega stanovanja v Celju v približni vrednosti 80.000,00 EUR ter darilo v višini 37.000,00 EUR iz naslova gradbenega materiala za gradnjo nove stanovanjske hiše (točka III izreka), - da se zakonito dedinjo A. T. K. napoti na pravdo zoper zapustnikova sinova zakonita dediča A.K.ml. in R. K. z zahtevkom, da v zapuščino zapustnika ne spada 1/2 terjatev zapustnika, ki jih je uveljavljal v pravdnih postopkih pri ... zoper P. M. in M. F. v višini 5.760,00 EUR, pri ...zoper P.. M. in S. Č. v višini 110.400,00 EUR s pripadki in pri ... zoper P. M. in L. Ž. v višini 55.887,92 EUR s pripadki (točka IV izreka), - da se zakonitega dediča A. K. ml. napoti na pravdo zoper zakonita dediča A. T. K. in R. K. z zahtevkom za povečanje njegovega dednega deleža napram preostalim dedičem skladno z določbo 13. člena ZD (točka V izreka), - da morajo na pravdo napotene stranke vložiti tožbo iz II., III., IV. in V. točke izreka sklepa v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, o vloženi tožbi pa obvestiti sodišče (točka VI izreka) in - da se ta zapuščinski postopek prekine do pravnomočno končanih pravdnih postopkov iz II., III., IV. in V. točke sklepa, ter da se bo zapuščinski postopek nadaljeval in dokončal ne glede na zahtevke, s katerimi so bile stranke napotene na pravdo, če v določenem roku 30 dni ne bodo vložile tožb (točka VII izreka).

2. Dedinja vdova A. T. K. (v nadaljevanju pritožnica) je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v točki I navedenega sklepa, uveljavljala je pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD). Navajala je, da odločitev v točki I izreka ni pravilna in predlagala spremembo tako, da se ugotovi veljavnost oporok zapustnika z dne 20. 1. 2014, sodedičema pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navajala je, da je sodišče prve stopnje v večjem delu izpodbijano odločitev razlogovalo pravilno in je pravilno zaključilo, da gre pri presoji veljavnosti oporok za pravno vprašanje, da se oporočitelja nista vzajemno postavila za dediča, da ne gre za fidejkomisarično substitucijo, da sta oba v obeh oporokah izjavila, kako, kdo in kaj naj deduje po njuni smrti. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je pogoj določba obeh oporok, ki glasi: ″To je najina oporoka, za katero zahtevava, da se uveljavi po najini smrti″. V nadaljevanju pa je napačno materialnopravno zaključilo, da gre pri tem pogoju obeh oporok za nemogoč pogoj, ki se ni izpolnil, zaradi česar je neveljavna izjava volje v obeh oporokah. Dedinja ponavlja svojo trditev, da obe oporoki predstavljata skupni oporoki, kar pomeni, da sta z njima zakonca svojo oporočno voljo izražala skupno. Pravna teorija in sodna praksa izrecno določata, da so skupne oporoke veljavne, če izpolnjujejo zahtevane pogoje za veljavnost kakšne izmed oblik oporoke, določenih v ZD, to izrecno določa tudi določba 62. člena ZD. V konkretnem primeru sta obe oporoki z dne 20. 1. 2014 sestavljeni po zahtevah za obliko pisne oporoke pred pričami, kot to določajo določbe prvega in drugega odstavka 64. člena ZD. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre tudi po sami vsebini za oporoko zapustnika, kar jasno izhaja iz jezikovne razlage vsebine obeh oporok, kjer v točki II. vsake izmed oporok A. T. K. in A. K. določata dediče konkretno navedenega premoženja, ki naj ga dedujejo izrecno določeni dediči tega premoženja. Po nespornem zaključku, da listina po svoji obliki predstavlja veljavno oporoko, ker izraža poslednjo voljo pisno in v prisotnosti dveh oporočnih prič, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje tudi ustrezno razglasilo, je potrebno pojasniti tudi presojo pogoja dedovanja po smrti obeh oporočiteljev. Določbi drugega in tretjega odstavka 82. člena ZD obravnavata pogoje v oporokah ter morebitnim nemogočim, nedovoljenim ali nemoralnim pogojem v tretjem odstavku 82. člena ZD določata za posledico, da se šteje, da jih ni. V primeru, ko je sodišče zaključilo, da je ta pogoj nemogoč, je dolžno skladno z navedenimi določbami šteti, da pogoja sploh ni, posledično predstavljata oporoki zapustnika poslednjo voljo brez takšnega nemogočega pogoja. To na veljavnost oporok v ničemer ne vpliva, v takšnih primerih je vedno potrebno slediti načelu infamorem testamenti, zapustnik pa je svojo oporočno voljo izjavljal, saj je oporoko napisal ter pojasnil, koga želi za dediča. Tako stališče izrecno potrjuje tudi pravna teorija. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna, spremlja pa jo tudi bistvena kršitev določb ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do v tej pritožbi izpostavljenih pravnih naziranj pritožnice, ki jih je v svojih vlogah pred sodiščem prve stopnje že podala.

3. Dedič A. K. ml. je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev. Pritrdil je pritožbi, da je sodišče pravilno ugotovilo, da gre v obeh oporokah za nemogoč pogoj, prerekal pa je pritožbeno trditev, da bi po tretjem odstavku 82. člena ZD bilo potrebno šteti, da tega pogoja ni. Ta zakonska določba bi prišla v poštev pri običajni, ne pa pri vzajemni oporoki in zgolj v primeru, ko bi zapustnik dedičem določil pogoj, torej, da lahko določen dedič deduje, ko se bo izpolnil določen pogoj.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni sporno, da je zapustnik ob prisotnosti obeh v oporokah navedenih prič izjavil, da sta to njegovi oporoki in oporoki lastnoročno podpisal. Oporoka, ki jo je sestavil (napisal) kdo drug, lastnoročni podpis oporočitelja v prisotnosti dveh prič in oporočiteljeva izjava, da gre za oporoko ter podpisana s strani dveh prič, izpolnjuje zakonske pogoje veljavne pisne oporoke pred pričami (64. člen ZD). Obe oporoki z datumom 20. 1. 2014 izpolnjujeta zakonske pogoje in sta pisni oporoki pred pričami.

6. Določila v točkah 1. v obeh oporokah niso upoštevna, ker gre v točkah 1. obeh oporok za oporočno razpolaganje pritožnice, torej za oporoko pritožnice. V točkah 2. obeh oporok gre za skupni pisni oporoki pred pričami zakoncev - pritožnice in zapustnika, s katerima sta določila dediče in opisno navedla premoženje, ki je predmet dedovanja (oziroma zapuščine). Iz obeh oporok jasno izhaja volja zapustnika, da so njegovi dedič R. K., A. T., A. K.n mlajši in R. T. in da dedujejo po enakih deležih. Vsebini obeh oporok z datumom 20. 1. 2014 v točki 2. tudi nista v medsebojnem nasprotju, ter se glede predmeta dedovanja dopolnjujeta. Iz zapisa ″ki se naj uveljavi po smrti obeh″ ni mogoče zaključiti, da iz takega zapisa izhaja volja zakoncev, da je to njuna oporoka, ki naj se uveljavi le v primeru hkratne smrti obeh.

7. Iz zgoraj izpostavljenega zapisa v obeh oporokah izhaja, da je oporočna volja obeh oporočiteljev, da njuno premoženje, oziroma premoženje vsakega od njiju dedujejo dediči, ki sta jih imenovala. Zapustnik je umrl in je v obeh oporokah z dne 20. 1. 2014 v točkah 2. izražena njegova volja, da premoženje dedujejo štirje imenovani dediči po enakih delih. Zapustnikova oporočna volja je torej bila, da njegovo premoženje dedujejo štirje določeni dediči po enakih deležih. V zapisu, da se oporoka uveljavi po smrti obeh oporočiteljev, ni zaznati nikakršnega pogoja, od katerega bi bilo odvisno dedovanje njegove zapuščine.

8. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je zgoraj citirane določbe ZD in je posledično zmotno presodilo, da sta oporoki zapustnika z dne 20. 1. 2014 neobstoječi, oziroma nični. Pri tem sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo odločitve o tem, zakaj je zapustnikova oporoka, oziroma zakaj sta zapustnikovi oporoki neobstoječi. Pravno zmoten je tudi zaključek, da sta oporoki nični iz razloga, ker je umrl zapustnik, ne pa tudi njegova žena. V nobeni od obeh oporok ni nikakršnega nemogočega pogoja. Oporoki prav tako nista v nasprotju z določbami ZD, ki opredeljujejo oblike veljavnih oporok. Povsem nesprejemljiv pa je v točki 6 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje naveden razlog za sprejeto odločitev. Če bo med dediči še naprej sporno dejstvo o tem ali je bil zapustnik oporočno sposoben v času zapisa obeh oporok, bo to predmet pravde. Zapuščinsko sodišče pa nima prav nobene podlage v materialnem pravu za presojo, da je morebitno pravdanje zaradi spornega dejstva o oporočni sposobnosti zapustnika nepotrebno. Zapuščinsko sodišče mora v primeru obstoja spornega dejstva, od katerega je odvisna pravica dedičev, le-te vedno napotiti na pravdo (210. člen ZD).

9. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje povabiti v postopek tudi dva oporočna dediča, ki doslej še nista bila pozvana v postopek (A. T. in R. T.). Iz podatkov v spisu izhaja, da je dedič A. K. ml. v vlogi (list. št. 29 do 31 spisa) zatrjeval dejstvo, da zapustnik v času podpisa obeh oporok ni bil sposoben razsojati zaradi psihofizičnega stanja, v katerem je bil in zaradi katerega ni bil sposoben izraziti svoje oporočne volje. Pritožnica je tej trditvi nasprotovala. Sodišče prve stopnje bo moralo zato ugotoviti, ali je med dediči še vedno sporno dejstvo o zapustnikovi sposobnosti razsojanja v času podpisa pisnih oporok pred pričami in če bo ugotovilo, da je to dejstvo med njimi sporno, bo moralo dediče, oziroma tiste od dedičev, ki zatrjujejo obstoj tega dejstva in posledično neveljavnost obeh oporok, napotiti na pravdo (210. člen ZD).

10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 163. členom ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 174. člena ZD.