Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da bi tožnica kljub obvestilu o odprtem trgovalnemu oknu morala upoštevati, da so ji bile znane notranje informacije, zaradi česar je zanjo veljala prepoved trgovanja z notranjimi informacijami. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice, iz katerih izhaja, da tožnici ni mogoče očitati krivde pri storitvi očitanega dejanja (to je malomarnosti ali naklepa) zaradi odprtega trgovalnega okna. Že toženka je pravilno pojasnila, da je pri zlorabi notranjih informacij nerelevantna krivda osebe, ki stori navedeno dejanje, in da ne gre za prekrškovni postopek.

V obravnavani zadevi se namreč ni ugotavljala krivda tožnice, ampak se je ugotavljalo, ali so podani elementi trgovanja na podlagi notranjih informacij, kot ga opredeljuje 8. člen MAR. Slednji določa pogoje za obstoj trgovanja na podlagi notranjih informacij, med katerimi pa ni navedena krivda kršitelja. Ključna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku so: - da je tožnica delnice kupila: - da je bila v času nakupa članica nadzornega sveta; - v času nakupa sta bila tožnici znana dva nejavna dokumenta družbe A. d. d., ki sta vsebovala informacije, ki jih je Agencija opredelila kot notranje informacije. Pri tem pa tudi po presoji sodišča Agencija ni bila dolžna ugotavljati tožničine odgovornosti, to je, ali je ravnala naklepno ali iz malomarnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je z odredbo z dne 7. 4. 2020 odredila, da tožnica ne sme ponoviti kršitve prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij iz 14. člena Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (Uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES, ki jo je storila s tem, da je 30. 12. 2019 kupila 1.000 lotov delnic izdajatelja A., d.d., s tržno oznako B., v skupni vrednosti 18.200,00 EUR, pri tem pa sta ji bila kot članici nadzornega sveta družbe A., d.d. poznana Strateški in Letni načrt družbe, ki še nista bila javno objavljena (1. točka odredbe). Tožnica je dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti te odredbe Agenciji plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje navedene odredbe v višini 420,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka odredbe). Iz 3. točke navedene odredbe pa izhaja, da se po dokončnosti te odredbe informacija o izrečenem nadzornem ukrepu objavi na spletni strani Agencije, pri čemer je določeno, kako se informacija objavi.

2. Z odločbo z dne 23. 7. 2020 je Agencija zavrnila tožničin ugovor, ki ga je vložila zoper odredbo (1. točka izreka), ter odločila, da je tožnica dolžna Agenciji plačati takso za vložitev ugovora zoper odredbo o nadzornem ukrepu v višini 840,00 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je Agencija na podlagi 423. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) pristojna za nadzor nad izvajanjem Uredbe o zlorabi trga ter da je 31. 1. 2020 pričela postopek nadzora v zvezi z nakupom 1.000 delnic izdajatelja družbe A., d.d., s tržno oznako B., ki ga je 30. 12. 2019 opravila članica nadzornega sveta družbe A., d.d., C.C. – tožnica. Agencija je tožnici z odredbo 7. 4. 2020 odredila, da ne sme ponoviti kršitve prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij. V odredbi je ugotovila, da je nadzorni svet družbe A., d.d. na seji 18. 12. 2019, na kateri je bila prisotna tudi članica - tožnica sprejel: - Strateški načrt D. za obdobje 2020-2022; – Letni načrt D. za leto 2020. Tožnica je članica nadzornega sveta družbe A., d.d. od 12. 6. 2019. Družba A., d.d. je na SEOnetu 3. 1. 2020 objavila, da je 30. 12. 2019 tožnica, članica nadzornega sveta A., d.d. kupila 1.000 lotov B. v skupni vrednosti 18.200,00 EUR, kar predstavlja 0,0058 % vseh delnic in 0,0065 % delnic z glasovalnimi pravicami v osnovnem kapitalu družbe. Družba A., d.d. je 6. 1. 2020 na SEOnetu objavila: Strateški načrt D. za obdobje 2020-2022 in Letni načrt D. za leto 2020, iz katerih izhaja višina načrtovane rasti prihodkov skupine. MAR v 14. členu prepoveduje trgovanje na podlagi notranjih informacij. Slednja je opredeljena v prvem odstavku 7. člena MAR. Strateški in letni načrt sta vsebovala natančne informacije o tem, kakšni so kratkoročni in dolgoročni cilji poslovanja družbe A., d.d. (prvi element definicije notranje informacije). Navedene informacije v času, ko je tožnica kupila delnice B., to je 30. 12. 2019, še niso bile javne, saj Letni in Strateški načrt še nista bila javno objavljena (drugi element definicije notranje informacije). Zadnji (tretji) element opredelitve notranje informacije je zahteva, da bi informacija, če bi bila javna, vplivala na ceno finančnega instrumenta, pri čemer pa iz definicije ne sledi zahteva, da bi notranja informacija, če bi bila javna, dejansko morala vplivati na ceno. Pozitivni obeti za prihodnost, kot so bili razvidni iz obeh načrtov, pa bi, če bi bili javni, nedvomno vplivali na ceno. Agencija je ugotovila celo dejanski vpliv javne objave Strateškega in Letnega načrta na ceno delnice B., kar je prikazala tudi v obliki tabele in grafa. Agencija je tako zaključila, da je tožnica z opisanim nakupom 1.000 delnic B. dne 30. 12. 2019 kršila 14. člen MAR, ki prepoveduje trgovanje na podlagi notranjih informacij, in je tožnici v odredbi prepovedala ponovitev tovrstnega ravnanja.

4. Tožnica je zoper odredbo vložila ugovor, iz vsebine katerega izhaja, da odredbo izpodbija iz razloga, da dejanje, ki je bilo razlog za izdajo odredbe, nima znakov kršitve. V postopku odločanja o tožničinem ugovoru je Agencija vpogledala v listine, ki jih navaja na 4. strani obrazložitve odločbe. Ni pa vpogledala v predlagan tožničin dokaz, to je javno dostopen dokument „Letno poročilo A. d.d. za leto 2019 in 2020“, saj tožnica tega dokaznega predloga ni določno opredelila. Tožnica je kot dokaz predložila strokovni mnenji E.E. in prof. dr. F.F. in predlagala njuno zaslišanje. Glede predlaganega zaslišanja obeh avtorjev Agencija ugotavlja, da sta bili strokovni mnenji izdelani na pobudo tožnice in zato ne predstavljata dokaza z izvedencem v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki bi ju Agencija zaslišala v skladu s 194. členom ZUP na ustni obravnavi, ki bi jo razpisala na podlagi 1. točke drugega odstavka 471. člena ZTFI-1. Prav tako omenjena nista osebi, ki bi lahko na podlagi lastnih zaznav izpovedali o posameznih dejstvih v zvezi s spornim trgovanjem tožnice in torej nista osebi, ki bi bili lahko v tem postopku zaslišani kot priči. Ker iz tožničinega dokaznega predloga ni mogoče razbrati niti v kakšnem svojstvu naj bi ju Agencija zaslišala, je ta dokazni predlog zavrnila. Prav tako je zavrnila dokazne predloge za vpogled v tuje strokovne akademske članke in magistrsko delo G.G. („...“) ter zavrnila predlagano zaslišanje tožnice kot nepotrebno. V obravnavanem primeru izhajajo ključna dejstva iz zbranih listinskih dokazov. Za presojo trgovanja na podlagi notranjih informacij po 8. členu MAR je namreč v obravnavanem primeru ključno, da informacija, vsebovana v Letnem in Strateškem načrtu družbe A., d.d. izpolnjuje vse elemente iz prvega odstavka 7. člena MAR, ki opredeljuje notranjo informacijo. Agencija pri tem poudarja, da zadošča že, da informacija izpolnjuje pogoj verjetnega znatnega vpliva (in ne tudi njen dejanski znaten vpliv) na ceno finančnega instrumenta, na katerega se nanaša. 5. Kot nepomembne zavrača tožničine navedbe v zvezi s pravili postopka o prekršku, ugotavljanjem krivde in upoštevanjem teorije adekvatne vzročnosti v kaznovalnem pravu, saj odločanje Agencije o izdaji odredbe v celoti temelji na specialnih določbah ZTFI-1 oziroma le v primeru odsotnosti teh, na splošnih postopkovnih določbah upravnega postopka, ki jih določa ZUP. Prav tako zavrača tožničine ugovore, da je storila absolutno bistveno kršitev določb ZUP zaradi neskladja izreka in obrazložitve odredbe, saj se v enem stavku obrazložitve namesto tožnice kot stranke postopka navaja pravno osebo „H.“, saj gre za očitno pisno pomoto v imenu subjekta nadzora. Prav tako je neutemeljen tudi očitek o kršitvi določb o varovanju osebnih podatkov. Agencija ugotavlja, da iz nadaljnjih tožničinih navedb izhaja, da niso sporna naslednja dejstva: - da se je tožnica na seji nadzornega sveta družbe A. 18. 12. 2019 seznanila s Strateškim in Letnim načrtom D. za obdobje 2020-2022 oziroma za leto 2020; - da je 30. 12. 2019 kupila 1.000 delnic B. izdajatelja družbe A., d.d.; - da je na dan nakupa delnic B. opravljala funkcijo članice nadzornega sveta družbe A., d.d.; - da sta bila povzetka Strateškega in Letnega načrta javno objavljena na SEOnetu 6. 1. 2020. Tožničine navedbe o krivdi (da ji ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti) za odločitev niso pomembne. Iz 8. člena MAR izhaja, da obstoja trgovanja na podlagi notranjih informacij ne veže na vprašanje krivde kršitelja. Iz tožničinih navedb izhaja, da je bila kot članica nadzornega sveta družbe A., d.d. seznanjena z internim Pravilnikom družbe ter tudi s svojim položajem „neposrednega insajderja“, ki jo uvršča na seznam oseb, ki imajo dostop do notranjih informacij družbe A., d.d. Funkcija, ki jo ima tožnica v družbi A., d.d. že drugi mandat, je pomembno dejstvo za zaključek o spornem nakupu delnic B.. Tožnica opravlja tudi vlogo predsednice komisije za oceno sposobnosti in primernosti nadzornega sveta družbe A., d.d., v navedeni družbi je zaposlena na vodstveni funkciji (vodja področja za upravljanje finančnih naložb v A., d.d.) in ima pridobljen tudi naziv CFA (najvišji standard znanja na področju financ). Zato so ji pravila, ki urejajo trgovanje na podlagi notranjih informacij, nedvomno poznana. Zato ne more zatrjevati, kot izhaja iz ugovora, da ni vedela, da oba še neobjavljena dokumenta, s katerima je bila seznanjena, vsebujeta notranje informacije. Navedeno pa pomeni, da je navedene informacije upoštevala pri oblikovanju svoje naložbene odločitve. V zvezi s tožničinimi ugovori, da je bila obveščena o tem, da je trgovalno okno odprto, Agencija navaja, da to ne pomeni, da ji ni bilo potrebno paziti na notranje informacije, s katerimi je takrat razpolagala. Temu v prid govori tudi izredna seja Komisije za oceno sposobnosti in primernosti ostalega zadevnega osebja na podlagi pomembnih informacij nosilca ključne funkcije spremljanja skladnosti z dne 21. 1. 2020 za morebitno ponovno oceno sposobnosti in primernosti C.C. za vodjo Področja upravljanja finančnih naložb prav v povezavi z njenim nakupom 1.000 delnic B. dne 30. 12. 2019. Agencija vztraja pri ugotovitvi v odredbi, da je tožnica trgovala na podlagi notranjih informacij ter ni izkazala nobene od okoliščin zakonitega ravnanja iz 9. člena MAR.

6. Glede tožničinih navedb v 2. točki ugovora Agencija ugotavlja, da tožnica povzema vsebino obeh ugovoru priloženih strokovnih mnenj. Iz mnenja, ki ga je izdelal E.E., naj bi sledilo, da informacije, ki sta jih vsebovala Letni in Strateški načrt, niso dovolj natančne in niso vplivale na ceno delnice B.. Podoben zaključek izhaja iz mnenja, ki ga je pripravil prof. dr. F.F.. Pri tem Agencija ponovno poudarja, da 8. člen MAR ne zahteva, da bi notranja informacija morala (dejansko) vplivati na ceno finančnega instrumenta. Zadošča, da je v trenutku, ko informacija še ni javna, mogoče sklepati, da bi, če bi bila informacija javna, ta informacija vplivala na ceno finančnega instrumenta. Ne glede na to pa se je Agencija opredelila tudi do tožničinih navedb v zvezi z dejanskim vplivom obravnavanih informacij na ceno delnice B. po njihovi javni objavi na SEOnetu 6. 1. 2020. Agencija navaja, da v odredbi ni ugotavljala morebitne okoriščenosti tožnice s spornim nakupom, ker vprašanje pridobitve osebne koristi ni vprašanje, ki bi bilo pomembno v okviru presoje trgovanja na podlagi notranjih informacij, saj je ta presoja objektivna in se nanaša le na informacijo. Tožnica navaja, da Letni načrt in Strateški načrt nista vsebovala informacij, ki bi lahko vplivale na ceno delnice B., pri čemer razloge za navedeno stališče povzema iz mnenja E.E.. Agencija tožničine navedbe zavrača in se sklicuje na drugi odstavek 7. člena MAR. Informacija, da je družba dosegla zastavljene cilje, vlagateljem pove, da družba posluje v skladu z načrtom in gre za notranjo informacijo. Iz Strateškega načrta izhaja, da v srednjeročnem obdobju 2020-2022 družba načrtuje 4-odstotno povprečno letno rast poslovnih prihodkov skupine. Ti bodo v letu 2022 presegli 650 milijonov evrov, kar pomeni, da se bo obseg skupine v treh letih povečal za več kot 60 milijonov evrov. Ciljna donosnost kapitala v tem strateškem obdobju presega 11 odstotkov. Cilj družbe v istem obdobju pa je tudi povečevanje dividende v povprečju za 10 % letno ter vsako leto izplačilo med 35 % in 45 % čistega poslovnega izida D. v ta namen. Navedene informacije so takšne, da same po sebi utemeljujejo dvig cene delnice B., ki je izkazano sledil po javni objavi obeh dokumentov. Agencija ugotavlja, da je objava dokumentov imela dejanski vpliv na ceno delnice B., kar izhaja tudi iz grafa v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 15 obrazložitve), saj je cena delnice B. od objave obeh dokumentov rasla bolj, kot je rasel indeks SBITOP. Na navedbe tožnice v ugovoru, da na ceno delnice vplivajo tudi drugi dejavniki, npr. monetarna politika centralne banke, Agencija odgovarja, da je ravno zato v odredbi predstavila primerjavo gibanja cene delnice in indeksa SBITOP (indeks, ki zajame gibanje referenčnih delnic, ki kotirajo na Ljubljanski borzi), pri čemer je cena delnice B. rasla bolj kot indeks SBITOP. Prav tako je rast cene delnice B. presegla rast cene delnice I., kar izhaja iz grafa na 16. strani obrazložitve odločbe.

7. Glede objave nadzornega ukrepa (odredbe) tožnica v ugovoru (3. točka ugovora) ponavlja navedbe glede skladnega poslovanja družbe A., d.d. in s tem povezanim lastnim ravnanjem, ki mu ni mogoče očitati krivde. Agenciji očita, da bi bila objava absolutno nesorazmerna (170. člen ZTFI-1), družbi in članom uprave pa bi povzročila nesorazmerno škodo zaradi njihove napake pri obveščanju o trgovalnih oknih v konkretnem primeru. Agencija poudarja, da iz obrazložitve k 3. točki odredbe jasno izhaja, da je pravna podlaga tovrstnih objav 34. člen MAR, ki sicer predvidi nekaj izjem, zaradi katerih je mogoča objava nadzornega ukrepa tudi v anonimizirani obliki oziroma jo je možno za določen čas odložiti, a tovrstnih okoliščin Agencija ni našla. Na tožničine navedbe odgovarja, da je predmet presoje tožničino lastno ravnanje, ki izpolnjuje znake trgovanja na podlagi notranjih informacij, ter da takšno trgovanje predstavlja eno hujših kršitev za kapitalski trg. Agencija je zato zaključila, da tožničin ugovor ni utemeljen in ga je na podlagi drugega odstavka 500. člena ZTFI-1 zavrnila.

8. Tožnica navedeno odločbo izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožnica poudarja, da ni kršila določil ZTFI-1 glede nakupa delnic A. d.d. na podlagi zlorabe notranjih informacij. Opozarja, da ZTFI-1 v drugem odstavku 463. člena določa, da, če v tem zakonu ni določeno drugače, se za postopek odločanja uporablja ZUP. Slednji v 35. in 37. členu določa razloge za izločitev uradne osebe za opravljanje dejanj v postopku. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta kot člana sveta Agencije pri odločanju sodelovala mag. J.J. in K.K.. Mag. J.J. je zaposlen kot direktor L. (v nadaljevanju L.), ki po svoji funkciji nadzira delovanje zavarovalnic in torej tudi družbo A. d.d. Tožnica je zaposlena pri A. d.d., ki jo nadzira ravno L. in je hkrati (delavski) predstavnik nadzornega sveta A. d.d. K.K. je zaposlen pri Agenciji, a je hkrati član strokovnega sveta L.. Tožnica se sklicuje na 429. člen Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZvar-1), ki določa sestavo članov strokovnega sveta L. in na 287. člen ZZvar-1, ki se nanaša na sodelovanje med nadzornimi organi Republike Slovenije. Iz slednjega izhaja, da za nadzorne organe velja za informacije in podatke, ki jih prejmejo na podlagi tega člena, obveznost varovanja zaupnih informacij iz 507. člena tega zakona. Iz navedenega izhaja, da sta mag. J.J. in K.K. kot direktor oz. član sveta L. in hkrati nadzorujeta A. d.d., hkrati pa sta člana sveta Agencije, ki je odločala o ugovoru tožnice v zvezi z dejanji, ki naj bi jih nadziral neodvisni organ Agencije. Sklicuje se na 496. člen ZZavar-1, ki določa kdaj gre za nezdružljivost opravljanja funkcij. Mag. J.J. in K.K. imata prepoved opravljanja več funkcij. Kot člana sveta L. hkrati nadzirata delovanje A. d.d. in hkrati nadzirata delovanje tožnice pri njenih nakupih delnic. Pri opravljanju svoje funkcije sta se seznanila s podatki, ki bi jih morala obvarovati kot zaupne informacije skladno s 507. členom ZZavar-1. Omenjena člana Agencije, ki sta odločala pri izpodbijani odločbi, bi se morala izločiti iz postopka odločanja tako po določilih ZZavar-1, kot po določilih ZTFI-1, kot po določilih ZUP. Že iz navedenega razloga je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna. Tožnica kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice, zaslišanje mag. J.J. in K.K. in vpogled na: https://www.....

9. Tožnica nadalje očita toženi stranki, da je v pravni pouk navedla, da je edino pravno sredstvo tožba, kljub temu, da glede točke 3 (objava podatkov) ZTFI-1 v 170. členu določa, da je pravno sredstvo zahteva za sodno varstvo. Tožnica vlaga tožbo tudi glede tč. 3 ugovora (torej glede objave podatkov), hkrati pa vlaga zahtevo za sodno varstvo. Izpodbijani odločbi očita, da iz nje izhaja, da bo tožena stranka objavila kršitev takoj po dokončnosti izpodbijane odločbe, kar je materialno pravno napačno, pri čemer se sklicuje na drugi odstavek 169. člena ZTFI-1. 10. V III. točki tožbe se tožnica sklicuje na določbe ZUP (145. in 146. člen), iz katerih izhaja, kako poteka poseben ugotovitveni postopek. Pri tem se tožnica sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri neizvajanje posebnega ugotovitvenega postopka ne more iti v škodo tožnika. Tožnica je že v ugovornem postopku od tožene stranke zahtevala, da jo seznani z uspehom dokazovanja in da se ji omogoči, da eventualno predloži nove dokaze. Navaja še, da A. d.d. ni nikoli v celoti objavila Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020. Glede na to, da tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je A. d.d. objavila ta dokumenta, je že v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno. Če bi tožena stranka izvedla postopek po 145. in 146. členu ZUP, bi tožnica lahko utemeljila, da delnic ni kupovala glede podatkov, zajetih v omenjenih dveh dokumentih. Posledično ji je bila odvzeta pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Navaja še, da je tudi predsednik uprave M.M. v mesecu maju 2020 (v času odprtega trgovalnega okna) kupil delnice A. d.d., kljub temu, da A. d.d. do danes ni v celoti objavila Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020, pa se mu ne očita, da naj bi kupil delnice na podlagi trgovanja z notranjimi informacijami.

11. Tožnica se prav tako ne strinja z zaključkom tožene stranke, da tožničina izobrazba ni pomembna, pač pa je pomembno, da je tožnica članica nadzornega sveta A., d.d. Število predpisov, njihova interpretacija in nenazadnje sodna praksa laiku ne omogoča, da bi vedno ravnal v skladu s predpisi. S tem, ko tožena stranka ni izvedla postopka po 145. in 146. členu ZUP, je tožnici odvzela možnost do dodatne pravne argumentacije. Tožnica nadalje navaja, da je tožena stranka uporabljala javno dostopne dokumente, ki jih v prvi odločbi sploh ni omenila, s tem pa ji ni bila dana možnost, da bi se o tem izjasnila. Ne strinja se z navedbo tožene stranke, da tožnica ni zatrjevala, da notranjih informacij ni uporabila za nakup delnic A. d.d. Tožnica je zahtevala, da se izvede dokaz z njenim zaslišanjem, čemur tožena stranka ni sledila. Tožnici ni bila dana možnost, da bi pojasnila, zakaj je delnice kupila in zakaj jih je kupila 30. 12. 2019. S 1. 1. 2020 je nastopilo zaprtje trgovalnega obdobja, ki je trajalo vse do 25. 3. 2020 in bi tožnica nakup lahko opravila šele čez skoraj tri mesece. Ker tožena stranka tudi ni izvedla številnih dokazov tožnice, je tudi napačno uporabila materialno pravo. Tožnica dodaja, da tožena stranka v opombi 24 citira odločbo Sodišča EU C-45/08, iz katere izhaja, da je mogoč zaključek o uporabi notranjih informacij ob pogoju, da je spoštovana pravica izpodbiti to domnevo. Tožnica poudarja, da zaradi kršitve določil 145. in 146. člena ZUP ni mogla predlagati novih dokazov in tako ni njena krivda, da jih predlaga na novo v tožbi. Med drugim predlaga zaslišanje M.M. v zvezi z njegovim nakupom delnic A. d.d. v mesecu maju 2020 ter kot dokaz navaja: - Strateški načrt za obdobje 2020-2022 A. d.d. označen kot zaupno, ki ni bil nikoli objavljen; - Letni načrt D. za leto 2020 A. d.d. označen kot zaupno, ki ni bil nikoli objavljen; - objavo Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020 A. d.d. z dne 6. 1. 2020, ki naj ju predloži tožena stranka.

12. Tožnica navaja, da je že v ugovoru trdila, da je delnice kupila v času trgovalnega okna oz. v času, ko je A. d.d. tožnici dovolila nakup. Sklicuje se na 19. in 11. člen Uredbe o zlorabi trga. Iz navedene uredbe izhaja, da je potrebno osebe, ki trgujejo na podlagi notranjih informacij, ustrezno kaznovati, ne poseže pa na način, kako to država članica uredi. Tožena stranka se je postavila na stališče, da je materialnopravno irelevantno, ali je tožnica storila očitani prekršek iz malomarnosti ali hude malomarnosti, ni pa pojasnila, zakaj ni uporabila določil 8. člena Zakona o prekrških. Tožnica je v ugovoru pojasnila, da ne more biti odgovorna za očitani prekršek, ker je delnice kupila v odprtem trgovalnem oknu. Uredba o zlorabi trga in določila ZTFI-1 ne dajeta pravne podlage, da bi bilo možno nekomu očitati, da je izvršil prekršek, ne da bi imel naklep ali, da ga je izvršil iz hude malomarnosti. Tožena stranka je zato nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnica se sklicuje še na Pravilnik o varovanju notranjih informacij v A. d.d. in na to, da je služba za skladnost poslovanja A. d.d. presodila, da Strateški načrt ni takšne narave, da bi lahko vplival na ceno delnice A. d.d. Tožnica bi to jasno navedla toženi stranki, če bi ta izvedla njeno zaslišanje. Tožnica poudarja, da ji ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Skladno s pravilnikom je služba za skladnost poslovanja tista, ki obvešča, kdaj so odprta trgovalna okna, in tožnica se je ravnala po obvestilu navedene službe. Verjela je, da v času odprtega trgovalnega okna lahko kupi delnice B..

13. Tožnica izpodbijani odločbi nadalje očita, da je povsem neobrazložena. Strateški in letni načrt pa nista take narave, da bi ju bilo možno oceniti kot notranje informacije. Zato jih A. d.d. tudi ni opredelila kot strogo zaupne. Tožnica se sklicuje na peti odstavek 9. člena Uredbe o zlorabi trga in navaja, da je kupila delnice na podlagi svojega znanja in ne notranjih informacij.

14. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na finančno teorijo, iz katere izhaja, kako se oblikujejo cene delnic na trgu, ter se sklicuje na teorijo o učinkovitih trgih kapitala. Notranjo informacijo se lahko izkoristi le v primeru, če velja kapitalska učinkovitost za predmetni trg in predmetno delnico. Številne diplomske in magistrske naloge so preverjale hipoteze o učinkovitosti slovenskega kapitalskega trga in ugotovile, da trg ni učinkovit (navaja magistrsko delo G.G. iz leta 2013). V letih 2019 in 2020 delnica B. ni bila priznana kot likvidna delnica. Ko Agencija sklepa, da je na osnovi notranje informacije, vezane na delnico B., bila pridobljena korist, pomeni, da Agencija predpostavlja učinkovitost slovenskega kapitalskega trga in delnice B., kar je v nasprotju z ugotovitvami študij. Meni, da je brez podlage tudi sklepanje Agencije, da je sama sprememba delnice znak vpliva določene informacije. Gibanje cene delnice B. v proučevanem obdobju ni odstopalo od pričakovanj po rasti, kar tožnica utemeljuje na 14. strani tožbe. Ne strinja se tudi z zaključkom Agencije, da je imela tožnica določene informacije, saj samo doseganje plana za 2019 ni določna informacija za pričakovano rast delnice B.. Prav tako informacije ne predstavljata objavljen plan za 2020 in Strategija za 2020-2022. Agencija je brez strokovnih osnov zaključila, da je javna objava Strateškega in Letnega načrta vplivala na delnice B.. Prav tako navedba Agencije, da je celo iz grafa razvidno, da je delnica B. po objavi predmetnih informacij presegla rast SBI20, ne utemeljuje zaključka, da je delnica B. dosegla neobičajno rast in ne pojasnjuje informacij, kaj je vplivalo na nižjo rast SBI20. Tožnica z grafi na 18. in 19. strani tožbe prikazuje dnevne donosnosti B., I. in SBITOP. Iz razlogov, ki jih podrobno utemeljuje, meni, da ji ni možno očitati ne malomarnosti in ne naklepa, da naj bi želela trgovati na podlagi notranje informacije. Tožnica navaja še, da je vrednost edine prave konkurenčne delnice, t.j. I. v istem časovnem obdobju rasla hitreje kot delnica A. d.d., kljub temu, da sploh ni objavila kakršnekoli informacije. Kot dokaze predlaga: - Koncept aktivnih trgov kapitala; magistrsko delo; G.G., Ljubljana, september 2013; - vpogled v tuje članke - Antweiler, W. And M.Z.Frank, 2004, Is All That Talk Just Noise? The Information Content of Internet Stock Message Boards, Journal of Finance, 59, 1259-1294; - Fama, E., 1991, Efficient Capital Markets: II. Journal of Finance, 46, 1575-1617; - Kothari, S. And J. Warner, 2007, Econometrics of Event Studies. In B. Espen-Eckbo (Ed.), Handbook of Corporate Finance: Empirical Corporate Finance. Amsterdam: Elsevier; - Schmitz, P., 2007, Market and Individual Investors Reactions to Corporate News in the Media. Working Paper, University of Mannheim; - Mnenje o določnosti informacij E.E. z dne 5. 6. 2020; - zaslišanje E.E., ki bo vedel povedati o tem, da Strateški in Letni načrt A. d.d. niso notranje informacije skladno z 7. členom Uredbe o zlorabi trga; - Mnenje o vplivu objave Letnega poročila in Strateškega načrta A. na rast tečaja delnice, prof. dr. F.F., Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta; - zaslišanje prof. dr. F.F., ki bo vedel povedati o tem, da Strateški in Letni načrt A. d.d. niso notranje informacije skladno z 7. členom Uredbe o zlorabi trga; - Strateški načrt A. d.d. za obdobje 2020-2022, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - Strateški načrt A. d.d. za obdobje 2017-2019, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - ¾ letni rezultati A. d.d. za leto 2019, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - Letno poročilo A. d.d. za leto 2019 in 2020, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - vpogled v spletne strani ljubljanske borze glede gibanja tečajev delnic I. d.d. in A. d.d. od 15. 12. 2019 do 15. 2. 2020; - izvedenec finančne stroke, ki bo potrdil, da Strateški in Letni načrt A. d.d. ne vsebujeta informacij, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot notranje informacije v smislu 7. člena MAR, ter da je imela tožnica dovolj lastnega znanja za nakup delnic A. d.d. 15. Tožnica meni, da bi morala tožena stranka izvesti nadzor nad delovanjem A. d.d. in njene službe za skladnost poslovanja. Vendar pa, ker sta v postopku sodelovala mag. J.J. in K.K., ki sta direktor in član sveta L., je jasno, da je tu odpovedal nadzor s strani tožene stranke in L.. V nasprotnem primeru bi se ugotovilo, da L. in tožena stranka nista opravili nadzora in preprečili, da bi lahko prišli v položaj, ko nekdo kupi vrednostne papirje v času odprtega trgovalnega okna, kot ga določi služba za skladnost, ki je neposredno podrejena predsedniku uprave A. d.d. ter se mu hkrati očita, da je kupoval papirje na podlagi notranjih informacij. Meni, da je podana podlaga, da sodišče izvede postopek polne jurisdikcije, opravi narok in zasliši predlagane priče. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničinemu ugovoru ugodi in odločbo Agencije odpravi oziroma izreče za nično, podredno pa, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničinemu ugovoru ugodi in zadevo vrne Agenciji v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati stroške tega postopka.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, zaradi česar predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Zavrača tožničine ugovore o izločitvenih razlogih, saj tožnica ne zatrjuje obstoja okoliščin za izločitev iz 35. člena ZUP. Določbe ZZvar-1, na katere se tožnica sklicuje, pa niso relevantne zakonske določbe. Ne strinja se tudi z navedbami tožnice, da bi ji Agencija morala omogočiti seznanitev z uspehom dokazovanja, da bi se tožnica o tem lahko izrekla in po potrebi predložila nove dokaze. Tožnici je že v izpodbijani odločbi obrazloženo, da predmetni postopek ni prekrškovni postopek. Ugovorni postopek in odločanje Agencije o ugovoru pa je urejeno v določbah 496. člena do 500. člena ZTFI-1. Z ugovorom je bila tožnici dana možnost, da se je izrekla o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v tem postopku. Z iztekom ugovornega roka pa je nastopila prekluzija glede navajanja novih dejstev. Tako novo dejstvo so sedaj tožničine navedbe, da družba A. d.d. nikoli ni objavila niti celotnega Strateškega načrta niti celotnega Letnega načrta. Prav tako te tožničine navedbe ne držijo. Iz javnih objav družbe A. d.d., št. INI-4/20 in INI-6/20, obeh objavljenih na SEOnetu dne 6. 1. 2020 namreč izhaja, da je družba A. d.d. obema objavama dodala Letni načrt D. za leto 2020 oziroma Strateški načrt D. za obdobje 2020-2022, pri čemer sta oba pripeta dokumenta še vedno dostopna na spletnih povezavah, ki jih navaja.

17. Agencija vztraja tudi, da po njenem razumevanju tožnica ni nikoli zatrjevala, da pri oblikovanju svoje naložbene odločitve ni upoštevala tudi informacij, ki so ji bile znane kot članici nadzornega sveta. Nepomembno je tudi vprašanje, ali je bila kršitev storjena z malomarnostjo ali naklepno. Tožnica pa se ne more sklicevati na nepoznavanje relevantnih pravnih pravil. V zvezi s tožničinim navedbami, da je delnice kupila v času trgovalnega okna, tožena stranka navaja, da interna pravila družbe A. ne izključijo uporabe določb MAR. Glede tožničinih navedb, s katerimi uveljavlja izjemo iz petega odstavka 9. člena MAR v zvezi s spornim nakupom delnic B., pri katerem naj bi uporabila svoje znanje in ne notranjih informacij, tožena stranka navaja, da so tožbena novota. Glede vprašanja, ali je objava obeh načrtov vplivala na ceno delnice B. ali ne, pa poudarja, da 8. člen MAR ne zahteva, da bi notranja informacija morala vplivati na ceno. Dovolj je, da je v trenutku, ko informacija še ni javna, mogoče sklepati, da bi, če bi bila javna, ta informacija vplivala na ceno. Glede zaslišanja predlaganih prič tožena stranka meni, da zaslišanje ni potrebno in da omogoča odločitev sodišča brez obravnave. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Glede izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

20. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila ugovor tožnice zoper odredbo, s katero je tožnici odredila, da ne sme ponoviti kršitve prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij iz 14. člena Uredbe o zlorabi trga.

21. MAR v točki a) člena 14 določa, da oseba ne sme trgovati ali poskušati trgovati na podlagi notranjih informacij. Iz navedene določbe izhaja, da oseba, ki je pridobila notranjo informacijo, ne sme uporabiti te notranje informacije za pridobitev ali odtujitev finančnih instrumentov, na katere se ta informacija nanaša. Uporaba notranjih informacij za trgovanje za lasten račun ali za račun tretje osebe sta prepovedana. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica storila kršitev prepovedi iz omenjene določbe 14. člena MAR, zaradi česar ji je bila izdana odredba, da te kršitve ne sme ponoviti, ugovore tožnice zoper navedeno odredbo pa je toženka zavrnila.

22. Uvodoma sodišče zavrača ugovore tožnice, iz katerih izhaja, da sta kot člana pri odločanju toženke v obravnavani zadevi sodelovala mag. J.J. in K.K., glede katerih tožnica meni, da so v obravnavani zadevi podani izločitveni razlogi. Mag. J.J. je zaposlen kot direktor L., K.K., ki je zaposlen pri Agenciji, pa je hkrati član strokovnega sveta L.. Tožnica tako meni, da omenjena zaradi funkcije, ki jo imata v L. (prvi kot direktor in drugi kot član sveta L.), ne moreta hkrati biti člana sveta Agencije, ki je odločala o tožničinem ugovoru, pri čemer se sklicuje na 496. člen ZZavar-1. Omenjena naj bi po mnenju tožnice prenašala zaupne podatke, ki jih pridobita v postopku nadzora. Sodišče se strinja s toženko, da v obravnavani zadevi izločitveni razlogi niso izkazani.

23. Iz drugega odstavka 463. člena ZTFI-1 izhaja, da se v postopkih odločanja agencije uporabljajo določbe ZUP, če ZTFI-1 ne določa drugače. V ZTFI-1 izločitveni razlogi niso določeni, zaradi česar se glede izločitvenih razlogov uporabljajo določbe ZUP. Slednji ureja izločitvene razloge v 35. in 37. členu. Vendar pa tožnica ne zatrjuje, da bi v obravnavani zadevi obstojale okoliščine za izločitev iz 35. člena ZUP1, torej okoliščine osebne povezanosti obeh omenjenih članov Agencije s tožnico ali s spornim trgovanjem z delnicami B., kar je predmet obravnavane zadeve. Izločitvenih razlogov po omenjeni določbi 35. člena ZUP tako tožnica ni izkazala. Tožnica se sklicuje tudi na izločitvene razloge iz 37. člena ZUP2, ker naj bi obstajal dvom o nepristranosti omenjenih dveh članov Agencije, pri čemer se sklicuje na določbe ZZavar-1, konkretno 429. člena (o sestavi in pristojnosti senata L.), 287. člena (o sodelovanju med nadzornimi organi) in 496. člen ZZavar-1 (o nezdružljivosti opravljanja funkcij). Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnica ni navedla nobenih konkretnih objektivnih oziroma subjektivnih okoliščin, ki bi izkazovale dejansko nepristranost obeh članov sveta Agencije, to je K.K. in J.J., ki sta odločala pri izpodbijani odločbi. Tožnica namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, navaja le, da omenjena člana opravljata funkciji tako v svetu Agencije kot tudi v svetu L., pri čemer meni, da gre za nezdružljive funkcije. Vendar po presoji sodišča iz ZZavar-1, ki se nanaša na nezdružljivost opravljanja funkcij (496. člen ZZavar-1)3, to ne izhaja. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na kršitev 507. člena ZZavar-1 (obveznost varovanja zaupnih podatkov), saj so bili v postopku pridobljeni listinski dokazi, na katerih temeljita tako odredba kot izpodbijana odločba. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnice zgolj ponovno izpostavil prepletenost članov Agencije z drugo agencijo (L.). Vendar po presoji sodišča niso izkazani izločitveni razlogi, ki jih zatrjuje, in tudi ne druge zakonske okoliščine iz prvega odstavka 37. člena ZUP, na podlagi katerih bi obstojal dvom v nepristranost obeh omenjenih članov sveta Agencije. V obravnavani zadevi pa so tudi sicer relevantne določbe ZTFI-1 in ne določbe ZZavar-1. 24. Izločitvenih razlogov tako po presoji sodišča tožnica ni izkazala. Glede na to, da toženka ne oporeka navedbam tožnice glede funkcij, ki jih opravljata mag. J.J. in K.K., glede izločitvenih razlogov po ZUP pa ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko predstavljale izločitveni razlog, je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo kot nepotrebne dokazne predloge za zaslišanje mag. J.J. in K.K. in tudi za vpogled na https: //www.... . Med strankama funkcije omenjenih dveh oseb niso sporne, zato njuno zaslišanje po presoji sodišča ni potrebno. Ker tožnica tudi ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi zbujale dvom o njuni nepristranosti, po presoji sodišča njuno zaslišanje ni potrebno. Iz enakega razloga (ob nesporno ugotovljeni njuni funkciji) in ob tem, da tožnica ni navedla nobenih konkretnih razlogov za njuno izločitev, sodišče kot nepotreben zavrača predlagani dokaz za vpogled v spletno stran, ki jo navaja tožnica.

25. Tožnica se nadalje sklicuje na določbe ZUP, ki se nanašajo na poseben ugotovitveni postopek (145. in 146. člen ZUP) in na podlagi katerih meni, da bi ji v postopku morala biti dana možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja in da se ji omogoči, da eventualno predloži nove dokaze, kar pa naj bi bilo v obravnavani zadevi kršeno. Kot že pojasnjeno, se v postopkih odločanja Agencije uporabljajo določbe ZUP, če ZTFI-1 ne določa drugače. Postopek v zvezi z ugovorom in odločanje Agencije o ugovoru ureja ZTFI-1 v določbah 496. člena do 500. člena. Tožnici je bila kontradiktornost postopka v obravnavani zadevi zagotovljena z ugovorom, ki je predviden na podlagi omenjenih določb ZTFI-1, ki je v razmerju do ZUP specialen predpis. Tožnici je bila na ta način dana možnost, da se je izrekla o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v obravnavani zadevi, vključno s pravno argumentacijo, kar je tožnica s tem, ko je podala ugovor zoper odredbo, tudi storila. Zato ji pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS ni bila kršena, saj je bila tožnici zagotovljena kontradiktornost v postopku na način, kot to določa ZTFI-1. Zato sodišče zavrača tožničine ugovore, med drugim, da toženka ni sledila njenemu predlogu in ni izvedla dokaza z njenim zaslišanjem ter zavrača tožničino sklicevanje na določbe ZUP. Neutemeljeni so tako tožničini ugovori, da naj bi ji bilo onemogočeno dodatno izjavljanje in dokazovanje, saj je, kot že povedano, postopek potekal v skladu z določbami ZTFI-1. 26. Pooblaščenec tožnice se je na glavni obravnavi, kljub ZTFI-1, skliceval na določila ZUP, glede katerih meni, da so bila v obravnavani zadevi kršena. Meni, da rok 8 dni, ki je določen za ugovor zoper odredbo, ni primeren in je ustavno sporen. Zato tudi meni, da tožnica po navedenem roku ne more biti prekludirana. Zato tudi ne more biti prekludirana s predlogom za postavitev izvedenca finančne stroke. Po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovori niso utemeljeni. Kot že pojasnjeno, se v postopkih odločanja Agencije uporabljajo določbe ZUP, če ZTFI-1 ne določa drugače. Postopek v zvezi z ugovorom in odločanje Agencije o ugovoru ureja ZTFI-1 v določbah 496. člena do 500. člena, ki je v razmerju do ZUP specialen predpis, v skladu s katerim je v obravnavani zadevi postopala tudi Agencija. Iz četrtega odstavka 498. člena ZTFI-1 izhaja, da po poteku roka za ugovor subjekt nadzora nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. To pomeni, da je z iztekom roka za ugovor za tožnico nastopila prekluzija glede navajanja novih dejstev in predložitve novih dokazov. Iz navedenih razlogov je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke kot prepozen. Iz 479. člena ZTFI-1 (nova dejstva in dokazi) tudi izhaja, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred agencijo. Takih razlogov pa tožnica v postopku pred sodiščem ni izkazala.

27. Prav tako je sodišče kot prepozen zavrnilo dokazni predlog tožnice v tožbi za zaslišanje M.M. v zvezi z njegovim nakupom delnic A. d.d. v mesecu maju 2020. Tožnica se namreč sklicuje, da je predsednik uprave M.M. v mesecu maju 2020 (v času odprtega trgovalnega okna) kupil delnice A. d.d., kljub temu, da A. do danes ni v celoti objavila Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020, pa se mu ne očita, da naj bi kupil delnice na podlagi trgovanja z notranjimi informacijami. Navedenega dokaznega predloga tožnica v ugovoru ni predlagala, zato ga na podlagi četrtega odstavka 498. člena ZTFI-1 ne more več uveljavljati. Ker tožnica navedeni dokazni predlog prvič predlaga v tožbi, je sodišče navedeni dokazni predlog na glavni obravnavi zavrnilo. Iz 479. člena ZTFI-1 (nova dejstva in dokazi) tudi izhaja, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred agencijo. Takih razlogov pa tožnica v postopku pred sodiščem ni izkazala. Ne glede na to, pa je navedeni dokazni predlog po presoji sodišča tudi neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva, saj je omenjeni (M.M.) kupil delnice A. maja 2020, za razliko od tožnice, ki jih je kupila 30. 12. 2019. 28. Pooblaščenec tožnice se je na glavni obravnavi skliceval na postopanje Agencije, kar naj bi izhajalo iz objavljenih člankov N.N., o čemer je priložil listine (vložene v spis pod A 11 – A 13). Navedel je, da se je omenjeni (N.N.) seznanil s tem, da bo Vlada RS sprostila cene energentov naftnih derivatov, in da je po tem kupil delnice O., pa ni bil deležen očitka zlorabe notranje informacije. Tožnica je po prejemu teh podatkov in po vložitvi tožbe od Agencije zahtevala ustrezne odločbe, vendar je Agencija odločila, da se tožnici (v nasprotju z Zakonom o dostopu do javnih informacij) zavrne predložitev odločbe v zadevi N.N.. Postopek pri Agenciji je vodila P.P., ki je tudi vodila postopek zoper tožnico. Glede na navedeno in s ciljem dokazovanja neprimerne sestave organa s strani Agencije je tožničin pooblaščenec (skladno z 227. členom ZPP) na glavni obravnavi predlagal, da sodišče odredi Agenciji, da predloži odločbo, s katero je Agencija ustavila postopek zoper N.N. ter da v zvezi s tem zasliši P.P. kot pričo. Pri tem je še pojasnil, da je tožnica odločbo prejela šele 25. 5. 2021. Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo navedene podane dokazne predloge: - dokazni predlog z odločitvami o ustavitvi postopkov zoper N.N., ki naj jih na podlagi 227. člena ZPP predloži tožena stranka; - dokazni predlog z zaslišanjem priče P.P.; - dokazni predlog z listinami A11-A13 (članek „ATVP ustavil postopek proti N.N. zaradi nakupa delnic O.“; odločba ATVP o zavrnitvi zahteve prosilca odvetnika R.R. po Zakonu o dostopu informacij javnega značaja, št. 0901-1/2021-3 z dne 20. 5. 2021; sklep ATVP št. 071-2/2021-4 z dne 19. 5. 2021), ker je presodilo, da so vsi navedeni dokazni predlogi za obravnavani upravni spor nerelevantni, saj niso v ničemer povezni s predmetom tega upravnega spora, temveč se nanašajo na postopek zoper N.N..

29. Tožnica prvič v tožbi tudi navaja, da A. d.d. ni nikoli v celoti objavila Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in letnega načrta D. za leto 2020, saj tega tožnica v ugovoru ni navajala. Čeprav je toženka pojasnila, da navedeno ne drži, pa ne glede na to, sodišče ugotavlja, da tožnica ne izpodbija navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki so enake navedbam v obrazložitvi odredbe, kaj je bilo v objavi Strateškega načrta in Letnega načrta, ki sta bila objavljena 6. 1. 2020, navedeno. Iz obeh navedenih aktov izhaja naslednje: V objavi Strateškega načrta je med drugim navedeno: „V srednjeročnem obdobju 2020-2022 načrtujemo 4-odstotno povprečno letno rast poslovnih prihodkov skupine. Ti bodo v letu 2022 presegli 650 milijonov evrov, kar pomeni, da se bo obseg skupine v treh letih v zvezi s pričakovano organsko rastjo povečal za več kot 60 milijonov evrov. Ciljna donosnost kapitala v tem strateškem obdobju presega 11 odstotkov.“ Oba navedena akta (izpodbijana odločba in odredba) v obrazložitvi nadalje navajata: V objavi Letnega načrta je družba A. d.d. zapisala: „Načrtovana rast prihodkov iz poslovanja skupine za leto 2020 znaša več kot 4 odstotke, pričakovani čisti poslovni izid pa vsaj 45 milijonov evrov. Ob tem bo skupina zagotovila vsaj 11-odstotno donosnost lastniškega kapitala.“

30. Tožnica ne izpodbija, da so bile citirane informacije iz Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020 objavljene 6. 1. 2020, kar je tožnica v svoji izpovedi tudi izrecno potrdila na glavni obravnavi, čeprav je ob tem dodala, da navedene informacije niso dovolj natančne, da bi lahko na njihovi podlagi sklepali o povišanju vrednosti delnice B.. Tožnica je navedla, da pri tem manjka ključna informacija o gibanju rezervacij. Pojasnila je še, da kljub informacijam iz Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020, ki so konkretne informacije, le-te pomenijo del enačbe, ki ima neznanke in brez katerih ne moremo izračunati enačbe.

31. Ne glede na omenjene navedbe tožnice, pa z njimi po presoji sodišča tožnica ni uspela izpodbiti zaključka Agencije, da gre pri citiranih informacijah iz Strateškega načrta za obdobje 2020-2022 in Letnega načrta D. za leto 2020, ki so bile objavljene 6. 1. 2020, za notranje informacije, ki pred objavo niso bile znane. Znane pa so bile tožnici kot članici nadzornega sveta družbe A. d.d. 32. Tožnica se v tožbi, enako kot že prej v ugovoru, in na glavni obravnavi sklicuje, da je delnice kupila v času t. i. odprtega trgovalnega okna (pri čemer se sklicuje na elektronsko sporočilo službe A. d.d.) oz. v času, ko je A., d.d. tožnici dovolila nakup. Sodišče se strinja s toženko, da bi tožnica kljub obvestilu o odprtem trgovalnemu oknu morala upoštevati, da so ji bile znane notranje informacije, zaradi česar je zanjo veljala prepoved trgovanja z notranjimi informacijami. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice, iz katerih izhaja, da tožnici ni mogoče očitati krivde pri storitvi očitanega dejanja (to je malomarnosti ali naklepa) zaradi odprtega trgovalnega okna. Že toženka je pravilno pojasnila, da je pri zlorabi notranjih informacij nerelevantna krivda osebe, ki stori navedeno dejanje, in da ne gre za prekrškovni postopek. Zato sodišče zavrača navedene ugovore tožnice, ki meni, da Uredba o zlorabi trga in določbe ZTFI-1 ne dajeta pravne podlage, da bi bilo možno nekomu očitati, da je izvršil prekršek, ne da bi imel naklep ali, da ga je izvršil iz hude malomarnosti. V obravnavani zadevi se namreč ni ugotavljala krivda tožnice, ampak se je ugotavljalo, ali so podani elementi trgovanja na podlagi notranjih informacij, kot ga opredeljuje 8. člen MAR. Slednji določa pogoje za obstoj trgovanja na podlagi notranjih informacij, med katerimi pa ni navedena krivda kršitelja. Ključna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku so: - da je tožnica delnice kupila: - da je bila v času nakupa članica nadzornega sveta; - v času nakupa sta bila tožnici znana dva nejavna dokumenta družbe A. d. d., ki sta vsebovala informacije, ki jih je Agencija opredelila kot notranje informacije. Pri tem pa tudi po presoji sodišča Agencija ni bila dolžna ugotavljati tožničine odgovornosti, to je, ali je ravnala naklepno ali iz malomarnosti.

33. Sodišče zavrača tožničino sklicevanje na izobrazbo (da je ekonomistka in ne pravnica), ki jo ima, saj je tudi po presoji sodišča, enako kot toženke, pomembno dejstvo, da je tožnica članica nadzornega sveta A.. Zato tudi po presoji sodišča niso relevantni ugovori tožnice, da število predpisov in njihova interpretacija ter sodna praksa laiku ne omogoča, da bi vedno ravnal v skladu s predpisi. Kot že pojasnjeno, je tožnica svoje ugovore lahko podala v ugovoru zoper odredbo, zato sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da ji iz razloga, ker v postopku ni bila zaslišana, ni bila dana možnost, da bi pojasnila, zakaj je delnice kupila in zakaj jih je kupila 30. 12. 2019. Navaja namreč, da je s 1. 1. 2020 nastopilo zaprtje trgovalnega obdobja, ki je trajalo vse do 25. 3. 2020, zaradi česar bi tožnica nakup lahko opravila šele čez skoraj tri mesece. V ugovoru pa je tožnica navajala, da je delnice kupila iz razloga, ker z navedenimi delnicami še ni razpolagala. Na glavni obravnavi je tožnica navedla, da je navedene delnice kupila iz preprostega razloga primerjave splošno pričakovanih donosov za delniški trg v letu 2020 v primerjavi z negativnimi oz. skoraj ničelnimi nivoji obrestnih mer na depozite. Ker je že bila imetnica delnic I., se je tudi nekoliko iz lojalnosti do delodajalca odločila za nakup delnic A..

34. Ne glede na razloge, s katerimi tožnica utemeljuje nakup navedenih delnic, pa navedeni razlogi ne vplivajo na v postopku ugotovljena in že omenjena ključna dejstva, in sicer da je bila tožnica v času nakupa nakupa delnic članica nadzornega sveta ter da sta ji bila v času nakupa znana dva nejavna dokumenta družbe A. d. d., ki sta vsebovala informacije, ki jih je Agencija opredelila kot notranje informacije.

35. Tožnica zatrjuje, da Strateški načrt D. za obdobje 2020 – 2022 in Letni načrt D. za leto 2020 nista take narave, da bi ju bilo možno oceniti kot notranje informacije. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla razloge, zaradi katerih je zaključila, da se navedena dokumenta štejeta za notranje informacije. Člen 7 MAR opredeljuje notranje informacije in v prvem odstavku določa, da so to informacije z natančno določenimi lastnostmi, ki niso javne in se posredno ali neposredno nanašajo na enega ali več izdajateljev ali na enega ali več finančnih instrumentov ter ki bi, če bi postale javne, verjetno znatno vplivale na cene teh finančnih instrumentov ali na ceno z njimi povezanih izvedenih finančnih instrumentov. Iz drugega odstavka 7. člena MAR pa izhaja, da se za namene iz prvega odstavka šteje, da imajo informacije natančno določene lastnosti, če navajajo okoliščine, ki že obstajajo ali se jih lahko razumno pričakuje v prihodnosti, ali dogodek, ki je že nastopil ali lahko razumno pričakuje, da bo nastopil, in kadar so dovolj natančne, da omogočijo oblikovanje zaključkov o možnem vplivu teh okoliščin ali dogodka na cene finančnih instrumentov. Po presoji sodišča je toženka zadostno utemeljila razloge, zaradi katerih je zaključila, da gre pri omenjenih dveh dokumentih za informacije z natančno določenimi lastnostmi, saj sta vsebovala natančne informacije o tem, kakšni so kratkoročni in dolgoročni cilji poslovanja družbe A. d.d. Prav tako navedene informacije v času, ko je delnice kupila tožnica, še niso bile javno objavljene, informacije – navedena dokumenta pa sta se nanašala na bodoče poslovanje izdajatelja delnic B. (družbo A. d.d.). V postopku je bilo prav tako zaključeno, da bi informacije, če bi bila javne, verjetno znatno vplivale na ceno teh finančnih instrumentov. Čeprav ni treba, da bi navedene informacije morale dejansko vplivati na ceno teh finančnih instrumentov in zadošča verjetnost znatnega vpliva na ceno teh finančnih instrumentov, pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v postopku ugotovljen celo dejanski vpliv javne objave navedenih dveh dokumentov na ceno delnice B., kar je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljila z grafi, iz katerih izhaja, da je cena delnice B. od objave obeh dokumentov rasla bolj, kot je rasel indeks SBITOP.

36. Sodišče zavrača tožničine ugovore, iz katerih izhaja, da pri omenjenih dveh dokumentih ni šlo za notranje informacije, saj jih tudi A. d.d. ni opredelila kot strogo zaupne. V zvezi z navedenimi ugovori je tudi po presoji sodišča pravilno stališče toženke, da interna pravila družbe A. d.d. ne izključujejo uporabo določb MAR. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na izjemo iz petega odstavka člena 9 MAR in navaja, da je delnice kupila na podlagi svojega znanja in ne na podlagi notranjih informacij. Sodišče ugotavlja, da se na navedeno izjemo tožnica v ugovoru ni sklicevala, zato se na njo na podlagi četrtega odstavka 498. člena ZTFI-1 ne more več sklicevati.

37. Tožnica se nadalje sklicuje na finančno teorijo o učinkovitih trgih kapitala, pri čemer izhaja iz številnih diplomskih in magistrskih nalog, iz katerih izhaja, da slovenski kapitalski trg ni učinkovit. Tožnica meni, da pri sklepu Agencije, da je bila na podlagi notranje informacije, vezane na delnico B., pridobljena korist, Agencija predpostavlja učinkovitost slovenskega kapitalskega trga in delnice B.. Vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja nikakršen sklep o pridobljeni koristi in tudi ne predpostavke o (ne)učinkovitosti slovenskega kapitalskega trga. Tožnica se prav tako ne strinja, da bi objava navedenih dokumentov vplivala na ceno delnice. Po presoji sodišča navedeni ugovori niso utemeljeni in je toženka obširno pojasnila in prikazala z grafi, da se je po objavi obeh dokumentov vrednost delnice B. povečala bolj, kot je rasla vrednost SBITOP. Ugovore tožnice, da navedeno ne utemeljuje zaključka, da je delnica B. dosegla neobičajno rast, sodišče zavrača, saj to ni potrebno, niti ni bilo ugotovljeno v postopku. Kot že pojasnjeno, pa 7. člen MAR (niti) ne zahteva, da bi notranja informacija morala vplivati na ceno, kar je pojasnila tudi toženka. Iz 7. člena MAR namreč izhaja, da zadošča verjeten znaten vpliv na cene. Tožnica zatrjuje, da objavljeni dokumenti niso imeli dejanskega vpliva na ceno delnice, za kar med drugim predlaga tudi dokaz z izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

38. Glede mnenj E.E. in prof. dr. F.F., ki jih tožnica predlaga kot dokaz, sodišče ugotavlja, da se je do navedenih mnenj Agencija opredelila, z njenimi ugotovitvami pa se strinja tudi sodišče in se nanje po drugem odstavku 71. člena ZUS-1 sklicuje (stran 11 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe). Večina tožničinih navedb, ki v bistvenem povzema omenjena strokovna mnenja, se nanaša na vprašanje, ali je objava obeh navedenih dokumentov, Letnega in Strateškega načrta, vplivala na ceno delnice B. ali ne. Tudi po presoji sodišča MAR ne zahteva, da bi informacijo kot relevantno določali standardi ocenjevanja (MSOVP, MSRP ali SRS), kar je razumljivo, saj se od „povprečnega razumnega vlagatelja“ ne pričakuje, da pozna standarde ocenjevanja. Zato sodišče tudi ni sledilo navedbi tožnice na glavni obravnavi, ki je povedala, da kljub informacijam, objavljenih v navedenih dveh dokumentih, te informacije niso zadosten podatek, da bi lahko sklepali o spremembi vrednosti delnice B., saj manjka ključna informacija o gibanju rezervacij, kar naj bi vedeli profesionalni akterji, ki sodelujejo na trgu vrednostnih papirjev. Sodišče pa se tudi strinja z Agencijo, da 8. člen MAR ne zahteva, da bi notranja informacija morala (dejansko) vplivati na ceno finančnega instrumenta ter da zadošča, da je v trenutku, ko informacija še ni javna, mogoče sklepati, da bi, če bi bila informacija javna, ta informacija verjetno znatno vplivala na ceno finančnega instrumenta.

39. Ker izpodbijana odločba temelji na zaključku, da so notranje informacije – objavljena dokumenta imele verjeten znaten vpliv na ceno delnice B. in ne na zaključku, da sta dejansko vpliva na ceno delnice B., sodišče zavrača kot nerelevantne dokazne predloge tožnice, s katerimi tožnica zatrjuje in dokazuje, da objava navedenih dokumentov dejansko ni vplivala na ceno delnice B.. Tožnica se pri tem sklicuje na tuje strokovne članke, ki jih kot vire navaja prof. dr. F.F. v svojem mnenju (Mnenje o vplivu objave Letnega in Strateškega načrta A. na rast tečaja njene delnice), in navedene tuje strokovne članke predlaga kot dokaz. Sodišče kot nerelevantne zavrača tožničine dokazne predloge za vpogled v navedene tuje članke - Antweiler, W. And M.Z.Frank, 2004, Is All That Talk Just Noise? The Information Content of Internet Stock Message Boards, Journal of Finance, 59, 1259-1294; - Fama, E., 1991, Efficient Capital Markets: II. Journal of Finance, 46, 1575-1617; - Kothari, S. And J. Warner, 2007, Econometrics of Event Studies. In B. Espen-Eckbo (Ed.), Handbook of Corporate Finance: Empirical Corporate Finance. Amsterdam: Elsevier; Schmitz, P., 2007, Market and Individual Investors Reactions to Corporate News in the Media. Working Paper, University of Mannheim, ker navedeni dokazni predlogi niso relevantni in tudi ne primerni (gre za tuje vire, po 226. členu ZPP je dolžnost stranke, da predloži listine, na katere se sklicuje; če so v tujem jeziku pa mora predložiti tudi overjen prevod). Prav tako sodišče kot nerelevanten zavrača tožničin dokazni predlog: - ...; magistrsko delo; G.G., Ljubljana, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovalo, za odločitev ni pravno relevantno.

40. Sodišče kot neprimeren zavrača tudi dokazni predlog z zaslišanjem prič E.E. in prof. dr. F.F.. Po navedbi tožnice naj bi omenjena vedela povedati o tem, da Strateški in Letni načrt A. d.d. niso notranje informacije skladno z 7. členom Uredbe o zlorabi trga. Po presoji sodišča pa gre pri omenjenem vprašanju za vprašanje pravne narave (ne strokovne narave), o katerem se odloča v obravnavani zadevi in ki je podvrženo presoji sodišča, zaradi česar ne more o navedenem vprašanju sodišče zasliševati strokovnjakov, ki jih predlaga tožnica. Gre namreč za opredelitev notranje informacije, kot je določena z Uredbo MAR, o čemer pa mora, kot že pojasnjeno, presoditi sodišče. Mnenje obeh omenjenih strokovnjakov pa je tožnica že predložila v postopku in sta bili v postopku tudi presojeni. V postopku pa je Agencija pravilno ugotovila, da omenjeni predlagani priči nista osebi, ki bi lahko na podlagi lastnih zaznav izpovedali o posameznih dejstvih v zvezi s spornim trgovanjem tožnice, zaradi česar je pravilna njena ocena, da ne gre za osebi, ki bi bili lahko v tem postopku zaslišani kot priči. Pooblaščenec tožnice je na glavni obravnavi kot dokaz predložil še mnenje prof. dr. F.F.: „Dodatna utemeljitev neustreznosti odločbe ATVP zoper C.C.“ (priloga 14), ki ga sodišče zavrača kot prepoznega (nedovoljena novota).

41. Sodišče prav tako zavrača dokazne predloge tožnice: - Strateški načrt za obdobje 2020-2022 A., d.d., označen kot zaupno, in ki ni bil nikoli objavljen; - Letni načrt D. za leto 2020 A., d.d., označen kot zaupno in ki ni bil nikoli objavljen; - objava Strateškega načrta za obdobje 2020 in 2022 in Letnega načrta D. za leto 2020 A., d.d. z dne 6. 1. 2020, ki naj ju predloži tožena stranka. Navedeni dokazni predlogi se zavrnejo kot nepotrebni in nerelevantni. Izpodbijana odločitev namreč temelji na podatkih iz Strateškega načrta D. za obdobje 2020 – 2022 in Letnega načrta D. za leto 2020, ki so v obeh izpodbijanih aktih (odredbi in izpodbijani odločbi) izrecno navedeni (čemur tožnica v postopku ni ugovarjala) in ki so bili 6. 1. 2020 javno objavljeni, tožnici pa znani že prej ter so v postopku opredeljeni kot notranje informacije. Zato dokazni predlogi, ki jih predlaga tožnica, po presoji sodišča niso potrebni in niso relevantni. Iz enakih razlogov sodišče zavrača kot nepotrebne in nerelevantne tožničine dokazne predloge: - Strateški načrt A. d.d. za obdobje 2020-2022, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - Strateški načrt A. d.d. za obdobje 2017-2019, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - ¾ letni rezultati A. d.d. za leto 2019, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.; - Letno poročilo A. d.d. za leto 2019 in 2020, ki naj ga Agencija pridobi na spletni strani izdajatelja B.. Kot že pojasnjeno temelji izpodbijana odločitev na podatkih iz Strateškega načrta D. za obdobje 2020 – 2022 in Letnega načrta D. za leto 2020, ki so v obeh izpodbijanih aktih (odredbi in izpodbijani odločbi) izrecno navedeni (čemur tožnica v postopku ni ugovarjala) in ki so bili 6. 1. 2020 javno objavljeni, tožnici pa znani že prej ter so v postopku opredeljeni kot notranje informacije. Prav tako sodišče kot neprimeren zavrača dokazni predlog z vpogledom v spletne strani ljubljanske borze glede gibanja tečajev delnic I. d.d. in A. d.d. od 15. 12. 2019 do 15. 2. 2020, saj ni jasno, kako naj bi navedeno vplivalo na izpodbijano odločitev. Kot prepozen (tožbena novota) pa sodišče zavrača dokazni predlog, ki ga je dal pooblaščenec tožnice na glavni obravnavi, na kateri je predlagal dokazni predlog za predložitev dokaza (z rokom treh dni) Strateškega načrta za obdobje 2020 – 2022 A..

42. Ne glede na presojo posameznih dokaznih predlogov, ki jo je opravilo sodišče, pa se sodišče strinja z navedbami tožene stranke, da tožnica v ugovoru, torej pravočasno ni podala nikakršnih trditev o domnevni različni vsebini objavljenih in neobjavljenih informacij objavljenih dokumentov in da tudi mnenji, na kateri se sklicuje, izhajata iz objavljenih dokumentov, zaradi česar gre pri navajanju o tem, da naj bi šlo za domnevno različne vsebine objavljenih in neobjavljenih informacij za nedopustne tožbene novote. Vendar je po presoji sodišča pri tem bistveno, da v postopku ni sporno, kar je tožnica izrecno sama potrdila na glavni obravnavi, ko je bila zaslišana kot priča, da so bile v navedenih dokumentih – Strateškem načrtu D. za obdobje 2020-2022 in Letnem načrtu D. za leto 2020, objavljene informacije v vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe (in pred tem izdane odredbe), glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da pred objavo niso bile znane ter da gre za notranje informacije.

43. V zvezi s sklicevanjem tožnice na odločbo Sodišča EU C-45/08, je bila po presoji sodišča v obravnavani zadevi tožničina pravica do obrambe spoštovana, saj je imela pravico do ugovora zoper odredbo, v katerem je lahko navedla svoja stališča in predlagala dokaze, kot to določa ZTFI-1. Iz sodbe Sodišča EU C-45/08 pa tudi izhaja, da je vprašanje, ali je oseba kršila prepoved trgovanja na podlagi notranjih informacij, treba preučiti ob upoštevanju cilja Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga), ki je zagotovitev integritete finančnih trgov in povečanja zaupanja vlagateljev, ki temelji zlasti na tem, da bodo ti postavljeni v enakopraven položaj in zaščiteni pred nepravično uporabo notranjih informacij. Navedena direktiva je sicer prenehala veljati, ko je bila razveljavljena z MAR, ki pa prav tako opredeljuje (izpodbojno) domnevo o uporabi notranjih informacij, ki ne posega v pravico do obrambe. Iz recitala 24 MAR namreč izhaja: „Kadar pravna ali fizična oseba, ki ima notranje informacije, neposredno ali posredno, za svoj račun ali za račun tretje osebe pridobi ali odtuji ali poskuša pridobiti ali odtujiti finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo, bi bilo treba šteti, da je ta oseba te informacije uporabila. Ta domneva ne posega v pravico do obrambe. Vprašanje, ali je oseba kršila prepoved trgovanja z notranjimi informacijami ali je skušala trgovati z notranjimi informacijami, bi bilo treba preučiti z vidika namena te uredbe, ki je ščititi integriteto finančnega trga in povečati zaupanje vlagateljev, ki temelji na zagotavljanju enakopravne obravnave vlagateljev in njihove zaščite pred zlorabo notranjih informacij.“ Toženka je pri izpodbijani odločbi upoštevala prav predhodno navedeno, saj je namen obravnavanega postopka in v postopku izrečenega ukrepa prav v ščitenju integritete finančnega trga.

44. Neutemeljeni so tudi očitki tožnice o neobrazloženosti izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba po presoji sodišča vsebuje vse obvezne sestavine, ki jih mora vsebovati upravni akt po 214. členu ZUP, ter ustreza standardu obrazloženosti upravne odločbe. Toženka se je tudi opredelila in odgovorila na tožničine ugovore, dane na odredbo.

45. Neutemeljeni so tudi ugovori tožnice, ki se nanašajo na pravni pouk izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja, da je zoper odločbo dopustno začeti postopek sodnega varstva na Upravnem sodišču RS. Postopek sodnega varstva je urejen v določbah 475. člena do 482. člena ZTFI-1. Iz navedenih določb izhaja, da se sodno varstvo proti odločbam agencije zagotavlja v postopku, določenem s tem zakonom in da se v postopku smiselno uporablja ZUS-1, če v tem zakonu ni določeno drugače (475. člen ZTFI-1). Iz 476. člena ZTFI-1 izhaja, da je proti odločbam agencije dovoljeno začeti postopek sodnega varstva, iz 478. člena ZTFI-1 pa izhaja, da je treba tožbo vložiti v 15 dneh. Postopek sodnega varstva je torej omogočen z vložitvijo tožbe.

46. Nepravilno je prav tako stališče tožnice, ki izpodbijani odločbi očita, da iz nje izhaja, da bo tožena stranka objavila kršitev takoj po dokončnosti izpodbijane odločbe, kar naj bi bilo materialno pravno napačno glede na drugi odstavek 169. člena ZTFI-1. Z izpodbijano odločbo je Agencija tožničin ugovor zoper odredbo zavrnila, s tem pa je postala dokončna in izvršljiva tudi odredba, ki jo je Agencija izdala tožnici zaradi kršitve Uredbe MAR. Iz prvega odstavka 517. člena ZTF-1 izhaja, da postanejo odločbe agencije izvršljive z njihovo dokončnostjo, če v drugem do petem odstavku tega člena ni določeno drugače. Tako je v četrtem odstavku tega člena določeno, da odredbe iz 428. člena tega zakona postanejo izvršljive z njihovo pravnomočnostjo. V obravnavani zadevi ne gre za odredbo iz 428. člena ZTFI-1 (le-te se nanašajo na začasno zamrznitev sredstev, odvzem premoženja, začasno prepoved izvajanja poklicne dejavnosti), ki bi postala izvršljiva s pravnomočnostjo. Zato za obravnavano odredbo velja, da je postala izvršljiva z dokončnostjo. V primerih, ko je zakonodajalec izrecno določil, da so odredbe izvršljive (šele) s pravnomočnostjo, ne pa z dokončnostjo, gre za izjeme.

47. V obravnavi zadevi za tako izjemo ne gre, zato sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore tožnice, da naj bi objava po dokončnosti odločbe bila v nasprotju z drugim odstavkom 169. člena ZTFI-1. Določba drugega odstavka 169. člena ZTFI-1 se namreč sklicuje na prejšnji odstavek, to je prvi odstavek 169. člena ZTFI-1. Slednji pa se nanaša (zgolj) na kršitev 3. poglavja ZTFI-1, za tako kršitev pa v obravnavani zadevi ne gre.

48. Ker je tožba zoper izpodbijano odločbo po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost na podlagi ZUS-1 ter bistvene kršitve določb postopka na podlagi 480. člena ZTFI-1), je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 49. Izrek o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 35. člen ZUP določa, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku: 1. če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke; 2. če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti; 3. če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; 4. če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. 2 37. člen ZUP določa, da stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev (prvi odstavek). Uradna oseba, katere izločitev je zahtevala stranka iz kakšnega od razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati (drugi odstavek). 3 496. člen ZZavar-1 v prvem odstavku določa, da funkcija oziroma položaj člana strokovnega sveta agencije ali direktorja agencije ni združljiva: 1. s funkcijo oziroma položajem člana organa vodenja ali nadzora zavarovalnice ali z drugo funkcijo v zavarovalnici, za opravljanje katere je po tem ali drugem zakonu treba pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor; 2. s funkcijami oziroma položajem ali delom v organih političnih strank; 3. z opravljanjem druge pridobitne dejavnosti, razen znanstvenoraziskovalnega dela, če je ta dejavnost v nasprotju z interesi Agencije za zavarovalni nadzor; 4. z opravljanjem drugega dela ali dejavnosti, ki bi lahko vplivala na njeno neodvisnost; 5. z imetništvom delnic zavarovalnice.