Jedro

Izdelava obrestnih računov je lahko vrednotena po tarifni številki št. 46 Odvetniške tarife le takrat, kadar predstavlja samostojno delo, torej takrat, kadar izdelava obrestnih obračunov ni potrebna za sestavljanje vlog, ki so po odvetniški tarifi že vrednotene.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani IV. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora toženka plačati tožnici zniža za 903,82 EUR.

II.

V izpodbijani I. točki ter v preostalem izpodbijanem delu IV. točke izreka pa se pritožba zavrne ter v I. točki izreka in v nespremenjenem delu IV. točke izreka za znesek 664,95 EUR izpodbijana sodba potrdi.

III.

Tožnica mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki del stroškov pritožbenega postopka v znesku 71, 82 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožnica je 24. 7.2020 kot upnica proti toženki (takrat še dolžnici) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi plačila 50.786,95 EUR s pripadki. Od omenjenega zneska ji je toženka 5 dni pred vložitvijo predloga plačala 946,08 EUR. Istega dne (24. 7. 20202) je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 55169/2020. Po njegovi izdaji pa je toženka v obdobju do njegove razveljavitve s sklepom z dne 26. 8. 2020, to je od 28. 8. 2020 do 25. 8. 202o poravnala še 11.247,84 EUR. Z dobropisom z dne 10. 8. 2020 je bila zaprta še glavnica v znesku 1.847.84. Po izdaji omenjenega sklepa z dne 26. 8. 2020 pa je toženka poravnala še preostanek glavnice. Nato je tožnica v dopolnitvi tožbe dne 2. 11. 2020 skrčila tožbeni zahtevek na 1.068,23 EUR s pripadki. Ta znesek predstavlja seštevek kapitaliziranih zamudnih obresti za vsakega od utemeljeno vtoževanih računov.

**Izpodbijana sodba**

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 1.068,23 EUR z zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2020 ugodilo (I. točka izreka). Obrestni zahtevek za obdobje od 30. 10. 2020 do 2. 11. 2020 je zavrnilo (II. točka izreka, pravilno: do 1. 11. 2020). Postopek je za znesek 50.786,85 EUR ustavilo (III. točka izreka, sklep) in odločilo, da mora toženka povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.568,77 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

**Pritožba toženke in odgovor tožnice**

3. Proti I. in IV. točki izreka se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz njenega, sicer delno nepravilno oblikovanega pritožbenega predloga izhaja, naj pritožbeno sodišče izpodbijane dele sodbe spremeni njej v prid, podrejeno pa, da jih razveljavi in vrne zadevo v izpodbijanem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari (I. točka izreka) ni utemeljena, pritožba proti stroškovni odločitvi iz IV. točke izreka pa je delno utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovor na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o separatnih stroških toženke_

7. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje najprej očita, da o zahtevku glede separatnih stroškov, ki naj bi ga bila podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo. S to pritožbeno navedbo pa v pritožbenem postopku že zato, ker po vsebini predstavlja predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, za katerega je pristojno sodišče prve stopnje, ne more uspeti. Torej bo moralo sodišče prve stopnje, če drži ta pritožbena navedba1 o separatnih stroških odločiti s posebnim sklepom.

_K zavrnitvi pritožbe proti I. točki izreka izpodbijane sodbe_

8. Odločitev o glavni stvari pritožnica izpodbija z naslednjimi pritožbenimi navedbami: (1) da bi morala tožnica vsa potrebna dejstva navesti že v dopolnitvi tožbe, (2) da tožba ni sklepčna, ker tožnica ni podala potrebnih navedb, (3) da tožba ne izpolnjuje pogojev iz 180. člena ZPP, (4) da je sodišče ravnalo nezakonito in nepravilno, ko je dopustilo drugo pripravljalno vlogo tožnice, (5) da se je treba vprašati glede pristranskosti sodišča, ki v obrazložitvi navaja, da nove navedbe toženke že v njeni prvi pripravljalni vlogi niso dopustne, (6) da je bil izdan sklep o izvršbi, nato pa je prišlo do spremembe zahtevka, saj iz tožbenega zahtevka ne izhaja zahtevek, ki bi ustrezal zahtevku iz predhodnega predloga za izvršbo, (7) da sodišče pozablja na 287. in 288. člen OZ glede vračunavanja in torej ni moglo priti do preostanka zgolj glede samih obresti, temveč bi lahko prišlo zgolj do preostanka v obliki preostalega dela glavnice, kar pomeni, da je tožnica v dopolnitvi tožbe svoj temelj zahtevka celo spremenila, (8) da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti spremembo tožbe z ustreznim sklepom, pa tega ni storilo, (9) da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima ustrezne obrazložitve, (9) da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo nek domnevni sklep z dne 22. 1. 2011, na podlagi katerega naj bi se dejstva in dokazi, navedeni v vlogi tožnice z dne 1. 12. 2021, ne upoštevali, za kar da toženka prvič sliši, saj tega sklepa ni sprejela, (10) da bi bil tak sklep tudi sicer nezakonit in (11) da pritožnica graja bistveno kršitev toženkinih pravic in samega načela kontradiktornosti.

9. Zgoraj povzete pritožbene navedbe so do te mere abstraktne, da pritožbeno sodišče nanje najprej odgovarja le s citiranjem posameznih zakonskih določil in pojasnilom, kdaj je tožbe nesklepčna. Tako opozarja na določilo 180. člena ZPP, ki predpisuje vsebino tožbe, določilo drugega odstavka 456. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da takrat, kadar tožena stranka vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari ter se ob tem sklicuje tudi na jasne razloge iz 14. točke izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se sklicuje tudi na 20. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe glede vsebine 299. člena in 378. člena OZ in opozarja na dikcijo določila 287. člena OZ ter na ugotovitev prvega sodišča (16. točka obrazložitve) glede potrditve odprtih postavk (A67). K temu pa dodaja, da je določilo 288. člena OZ dispozitivne narave2 in da je tožba nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. S tem, da je tožnica v dopolnitvi tožbe skrčila tožbeni zahtevek na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, je svoj zahtevek oprla na določilo 381. člena OZ, ki ga je v svoji sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje (21. točka obrazložitve) in pravilno obrazložilo, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Torej je pritožbeni očitek da je tožba (dopolnitev) nesklepčna, neutemeljen.

10. Med strankama ni sporno, da je toženka poravnala tožnici zgolj zneske vtoževanih računov, ne pa tudi natekle obresti. Ker teh ni poravnala, njihovo plačilo pa je tožnica zahtevala že v predlogu za izvršbo, ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica spremenila tožbo.

11. Katero absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo, zlasti pa s čim, pritožnica ni navedla oziroma te kršitve ni utemeljila. Kršitev postopkovnih določil o številu vlog, ki jih sme po ZPP sodišče prve stopnje upoštevati v SMV, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve, relativne pa so v SMV neupoštevne. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo določilo 452. člena ZPP. V tej razmeroma enostavni zadevi, v kateri se je spor med pravdnima strankama zreduciral zgolj na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od z zamudo plačanih računov, je sodišče prve stopnje izdalo (pre)obsežno, temeljito, natančno in podrobno obrazloženo sodbo v vseh pogledih. Zato bi lahko pritožbeno sodišče na vse pritožbene navedbe odgovorilo tudi tako, da bi se le sklicevalo na ustrezne dele obrazložitve sodišča prve stopnje od 8. do 21. točke obrazložitve.

12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

_K delni spremembi stroškovne odločitve iz IV. točke izreka_

13. Tožnica je k dopolnitvi tožbe, s katero je skrčila tožbeni zahtevek od prvotno vtoževane glavnice 50.786,65 EUR na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 1.068,23 EUR s pripadki, priložila tudi 38 obrestnih računov. Za izdelavo teh obrestnih obračunov je v stroškovniku priglasila nagrado za sedem ur porabljenega časa po tar. št. 46/1 Odvetniške tarife. Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo, da ji ta nagrada pripada, da pa je za izračun obresti porabila le tri ure in pol (7 x 50 x 0,60 EUR) in ji iz tega naslova priznalo 210,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je s tako odločitvijo sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Taka presoja izhaja že iz samega naslova te tarifne številke: _Vrednotenje storitev, katerih vrednost ni izrecno določena v tarifi. Tožnici namreč za sestavo dopolnitve tožbe, katere predmet je zahtevek za plačilo obresti,_ pripada nagrada po tar. št. 18. Zato je izdelava obrestnih računov lahko vrednotena po tarifni številki št. 46 Odvetniške tarife le takrat, kadar predstavlja samostojno delo, torej takrat, kadar izdelava obrestnih obračunov ni potrebna za sestavljanje vlog, ki so po odvetniški tarifi že vrednotene. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da obvezno razlago Odvetniške tarife daje UO Odvetniške zbornice. Glede uporabe 46. tarifne št. pa UO Odvetniške zbornice še ni dal nobenega tolmačenja. Sicer pa pritožbeno sodišče domneva, da bi, da bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, morala Odvetniška tarifa že sama predpisovati, da pripada odvetniku poleg nagrade za sestavo tožbe _iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti_ posebna nagrada za izdelavo obrestnega izračuna, pa tudi, kolikšna nagrada odpade za posamezen izračun oziroma za določeno število posameznih obrestnih izračunov.

15. Glede na zgornje razloge je pritožbeno sodišče sledilo pritožnici in tožnici s prvostopenjsko sodbo priznane pravdne stroške znižalo za znesek 210,00 EUR, kolikor ji je iz tega naslova priznalo sodišče prve stopnje.

16. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je z dopolnitvijo tožbe tožnica skrčila svoj zahtevek na 1.068,23 EUR, kar sodi v razpon 200 točk po Odvetniški tarifi, ne pa v razpon 900 točk. Zato tožnici za sestavo dopolnitve tožbe in za sestavo prve vloge pripada le dvakrat po 200 točk, torej skupno 400, kar znaša 240,00 EUR, upoštevajoč 2 % materialne stroške (po 11. členu Odvetniške tarife) 244,80 EUR, upoštevajoč še 22 % DDV pa skupno 289,66 EUR. V izvršilnem postopku je tožnica imela zgolj 44,00 EUR stroškov.

17. Tožnica je tekom postopka plačala sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.183,00 EUR od vrednosti spornega predmeta v višini 50.786,65 EUR.

18. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z zakonom, ker je tožnici priznalo celotno plačano takso, češ da taksa od zneska kapitaliziranih zamudnih obresti znaša le 126,o EUR in da bi morala tožnica zaradi umika glavnice doseči vrnitev preplačane takse, pa je pravno zmotno.

19. Po določilu prvega odstavka 36. člena ZST-1 ima pravico do vrnitve takse tisti, ki je plačal takso, pa je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe (prim. 5. člen ZST-1). Da je bila v tem postopku taksa odmerjena v pravilni višini, ne nazadnje izhaja tudi iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X pg 1559/2020 z dne 9. 11. 2020, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice zoper plačilni nalog o odmeri takse. Dejstvo, da se je na podlagi skrčenega tožbenega zahtevka v tej zadevi nadaljevala pravda, pa terja zaključek, da tožnica s predlogom na vrnitev plačane takse ne bi uspela. S sklicevanjem na sklep VSL I Cpg 478/2021 z dne 8. 11. 2011 pa pritožnica ne more doseči drugačne presoje zato, ker v tem sporu (tako kot v zadevi I Cpg 478/2021) ni bila izdana sodba na podlagi pripoznave (prim. tar. št. 1112 ZST-1).

20. Upoštevajoč plačano takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.183,00 EUR tako znašajo stroški tožnice, ki jih mora trpeti toženka EUR (298,66 EUR + 44 EUR + 1.183,00 EU) 1.525,66 EUR in ne 2.526,95 EUR, kot je menilo sodišče prve stopnje (36. točka obrazložitve).

21. Neizpodbijana je prvostopenjska ugotovitev (42. točka obrazložitve), da stroški postopka toženke v tem postopku znašajo 726,98 EUR in da je tožnica zaradi prepoznega umika tožbe upravičena le do povrnitve 72 % nagrade, toženka pa do 28 %. 28. % toženkinih stroškov znaša 433,52 EUR (43. točka obrazložitve), 72% tožničinih (od zneska 1.525,66 EUR) pa 1.098,47 EUR. Po pobotanju mora tedaj toženka povrniti tožnici le 664,95 EUR pravdnih stroškov in ne 1.568,77 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano stroškovno odločitev na podlagi določila 3. točke 365.člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz I. in II. točke izreka te sodbe. To pomeni, da mora toženka povrniti tožnici le 664,95 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje.

_K odločitvi o stroških pritožbenega postopka_

22. Pritožnica je v pritožbenem postopku uspela z zneskom 903,82 EUR, tožnica pa z zneskom 664,95 EUR. Oba zneska spadata pod razpon 200 točk po Odvetniški tarifi. Tako za sestavo pritožbe, kot za sestavo odgovora na pritožbo stranki po tar. št. 21 pripada enaka nagrada. Zato je pritožbeno sodišče (implicitno) odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške zastopanja. Mora pa tožnica toženki, ki je plačala sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 126,00 EUR, povrniti 57 % tega zneska, saj je bila pritožnica uspešna v pritožbenem postopku v tolikšnem odstotku. To znaša 71,82 EUR. V primeru zamude pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od zamude do plačila.

1 Kdaj, s katero vlogo je toženka zahtevala povrnitev separatnih stroškov, namreč toženka v pritožbi ni navedla. 2 OZ s komentarjem,GV 2003, 2. knjiga, dr. Nina Plavšak. str. 334