Jedro

Določbe 205. člena ZKP, vključno s 5-dnevnim rokom za vložitev predloga za podaljšanje pripora, se nanašajo le na fazo preiskave, medtem ko je postopanje tožilstva v zvezi s predlogom za podaljšanje pripora po končani preiskavi oziroma v fazi vložitve obtožnice urejeno v 272. členu ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega A. K. po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni in pripor odpravi oziroma odredi milejši ukrep (hišni pripor). Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 8. 1. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora zoper sostorilca J. K. in ne zoper obdolženca. Nesprejemljiva je po njegovi presoji navedba višjega sodišča, da bi moral obdolženec vedeti, da J. K. ni v priporu, saj je bilo iz zapisnika o zaslišanju J. K. z dne 12. 11. 2012 razvidno, da državna tožilka zoper njega ni predlagala pripora. Obdolženi ni mogel vedeti, ali je bil J. K., ki je sicer podal obljubo po 195. členu ZKP, v vmesnem času v priporu, zato je obrazložitev višjega sodišča po mnenju zagovornika nelogična in v nasprotju sama s seboj (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tako predlog za podaljšanje pripora kot tudi njegova obrazložitev se nanašata na J. K., zato je sodišče pripor zoper obdolženca dejansko podaljšalo brez predloga tožilstva. S tem je po presoji obrambe podana tudi kršitev 205. in 272. člena ZKP.

6. Očitki zagovornika niso utemeljeni. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je glede na kontekst celotnega obtožnega akta jasno, da je tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora zoper obdolženega A. K. in da je zapis državne tožilke v obrazložitvi predloga za podaljšanje pripora (6. stran obtožnice), ki pravi, da se predlaga podaljšanje pripora zoper J. K., mogoče pripisati le očitni pomoti državne tožilke. Takšen zaključek utemeljujejo uvodni del obtožnega akta, iz katerega izhaja, da je v priporu le obdolženi A. K. (ne pa tudi soobdolženi J. K.), predlog državne tožilke na 2. strani obtožnega akta, da predlaga podaljšanje pripora zoper obdolženega A. K., v prid takšni razlagi pa govori tudi obrazložitev subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolženem A. K. Identiteta osebe, zoper katero je tožilstvo v obtožnici z dne 4. 12. 2012 predlagalo podaljšanje pripora, tako tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni vprašljiva.

7. Neutemeljeno je tudi zagovornikovo sklepanje, da je tožilstvo prepozno predlagalo podaljšanje pripora, saj bi to moralo storiti še v teku preiskave najmanj pet dni pred iztekom pripora (drugi odstavek 205. člena ZKP). Že višje sodišče je pravilno pojasnilo, da se določbe 205. člena ZKP, vključno s 5-dnevnim rokom za vložitev predloga za podaljšanje pripora, nanašajo le na fazo preiskave, medtem ko je postopanje tožilstva v zvezi s predlogom za podaljšanje pripora po končani preiskavi oziroma v fazi vložitve obtožnice urejeno v 272. členu ZKP. Ker je bila v obravnavanem primeru preiskava že zaključena, je tožilstvo utemeljeno postopalo po določbi drugega odstavka 272. člena ZKP in v obtožnem aktu predlagalo podaljšanje pripora zoper obdolženca.

8. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil predlog za podaljšanje pripora zagovorniku posredovan preko faksa dne 4. 12. 2012 ob 15.39, obdolžencu pa je bil vročen naslednjega dne ob 8.30. Zagovornik v zahtevi opozarja, da mu obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora ni bila vročena v skladu s pravili ZKP, ne zatrjuje pa, da se s predlogom tožilstva ni dejansko seznanil, še preden je bil predlog vročen obdolžencu. Ker teče rok za odgovor obrambe od zadnje vročitve (drugi odstavek 272. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP), zadnja vročitev pa je bila opravljena z vročitvijo predloga obdolžencu (in ne zagovorniku), je bil zagovorniku pred odločanjem sodišča zagotovljen (najmanj) 24-urni rok za odgovor na predlog tožilstva. O zatrjevani kršitvi pravice do obrambe in načela enakosti orožij v postopku tako ni mogoče govoriti.

9. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornika, ki se nanašajo na neobstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Sodišči sta se namreč pri presoji navedenega pripornega razloga oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave (slabe premoženjske in socialne razmere obdolženca; pridobivanje sredstev za preživljanje s kriminalno dejavnostjo; udeležba v drugem kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, kjer je obtožnica že pravnomočna), kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje (teža kaznivega dejanja, ki je bilo dobro pripravljeno in načrtovano; višina protipravno pridobljene premoženjske koristi). Okoliščine so v sklepih zadostno konkretizirane, oceni, da še vedno izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Ob ugotovitvi, da je pri obdolžencu izkazana ponovitvena nevarnost, ki jo je tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče preprečiti le s priporom, je nepomembno, da je bila odločitev glede soobdolženega J. K. v obravnavani zadevi drugačna. Pogoji za odreditev (podaljšanje) pripora se namreč presojajo individualno, za vsakega obdolženca posebej, in le ob ustreznem predlogu tožilstva.

10. Z navedbami, da je bil obdolženec ob dejanju le pasiven, da ni bil prepričan, kaj se dogaja, oziroma da celotnega dogajanja ni planiral tako, kot se mu sedaj očita, pa zagovornik nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.